Tretji največji hit grunge obdobja (seveda po moji subjektivni presoji). Tri desetletja staro, pa še vedno tako sveže. In vrhunsko.
Category Archives: gospodarstvo
Ko so liberalci pripravljeni žrtvovati tuja življenja
Prejšnji teden ni prinesel preobrata. Dobre tretjine starejših od 18 let, ki je prepričana, da cepljenje pomeni nesprejemljiv poseg v njihovo osebno svobodo, tudi prenapolnjeni intenzivni oddelki bolnišnic s tričetrtinsko necepljenimi kovidnimi bolniki niso prepričali v spremembo stališča. In na drugi strani se zdi, da je vlada opustila boj tako proti anticepilski histeriji kot proti epidemiji in nas prepustila preživetveni dinamiki doseganja čredne imunosti prek prekuževanja. Kdor ne preživi, pač ni imel sreče.
Je pa pretekli teden postregel z dvema odličnima zapisoma o dilemah sedanjega časa – enega filozofskega in drugega tehnicističnega. Filozof Gorazd Kocijančič se je spraševal, kaj bi naredil Sokrat, če bi v njegovem času Atene napadla tako skrivnostna bolezen, da – čeprav so zboleli skoraj vsi – po ulicah ne ležijo trupla, pač pa je mrtvih le nekaj sto ljudi, večinoma starih in že prej bolnih. Po njegovem Sokrat najprej ne bi naredil nič, nato bi razmišljal in se čudil, zakaj se se morajo vsi poskriti po svojih hišah in jemati razredčeni strup.
Razlaga, zakaj se ljudje vzhodno od železne zavese nočejo cepiti: Pomanjkanje javnega zaupanja zaradi travme po prehodu v kapitalizem
Pred časom sem navajal statistike, ki kažejo jasno geopolitično ločnico v Evropi glede cepljenosti: zahodno od nekdanje železne zavese je precepljenost višja, vzhodno od nje pa občutno nižja. Podobno se kaže tudi znotraj Nemčije, kjer je zahodni del Nemčije bistveno bolje precepljen od vzhodnih dežel, ki so spadale v nekdanjo Demokratično republiko Nemčijo. Glede na jasen geopolitični vzorec je očitno, da morajo te razlike glede odnosa do cepljenja imeti svoje korenine v različnih družbenopolitičnih sistemih, iz katerih zgodovinsko izhajajo te države. Zahodne evropske države imajo dolgo demokratično tradicijo, medtem ko so bile vzhodnoevropske države vsaj 45 let v objemu bolj ali manj avtoritarnih socialističnih (ali celo komunističnih) režimov.
Nekako smo špekulirali, da bi morala ta averzija do cepljenja proti Covid v nekdanjih socialističnih državah biti povezana s povečanim nezaupanjem v državo in institucije zaradi predhodne dolgotrajne kolektivne izkušnje z avtoritarno represijo, vendar neke kredibilne razlage nismo imeli. No, pred nekaj dnevi sta Ghodsee & Orenstein (oba iz University of Pennsylvania) v Project Syndicate predstavila možno razlago tega fenomena. Ghodsee & Orenstein pa, zanimivo, pravita, da visoka stopnja skepticizma glede cepiv ne odraža nujno dolgotrajnih učinkov več desetletij dolge komunistične vladavine, temveč da je ta skepsa posledica erozije javnega zaupanja zaradi travmatične izkušnje z več desetletij dolgimi negativnimi družbenimi posledicami propada komunistične vladavine. Številne države v regiji naj še ne bi obrnile trenda globoke erozije javnega zaupanja, ki se je začela po letu 1989.
Leonard Cohen – Tower Of Song
Pet let je, od kar nas je Leonard fizično zapustil. Toda ta njegova glasba je večna. Vedno dobim mravljince, ko poslušam to pesem.
Kornai on capitalism and socialism
Ne strinjam se z zaključkom, da “given the existential challenges of climate change and environmental degradation, a ‘sustainable capitalism’ seems as impossible to me as ‘democratic socialism’ seemed to Kornai.” Ključna prednost kapitalizma pred ostalimi družbenimi sistemi je v njegovi prilagodljivosti. Vedno se adaptira na nove pogoje, v vsem najde tržno priložnost, kar ga poganja naprej. In globalno segrevanje je ena največjih poslovnih priložnosti za kapitalizem.
Kapitalizem lahko v tem procesu spreminja barve kot kameleon, vendar še vedno ostaja kuščar. Kuščar, ki prek omogočanja delovanja profitnega motiva daje prostor za delovanje in zaslužek, s tem pa prostor za vedno nove inovativne pristope. Prav slednje pa prek nenehnega spreminjanja kapitalizmu omogoča dolgotrajno eksistenco in prevlado nad drugimi sistemi, ki so potolkli zasebno pobudo za zaslužek oziroma inovativnost.
János Kornai recently died at the age of 93. He was a Hungarian economist noted for his analysis and criticism of the command economies of Eastern European communist states. He was widely acclaimed in Western academic circles. He eventually joined the faculty of Harvard University and was on the board of the Hungarian Central Bank after the Soviet Union collapsed. The prominent Sovietologist Alec Nove describes Kornai’s work as “a masterly presentation of the nature of the functioning of the Soviet-type system, and an equally masterly explanation of the failure of attempts to reform it.”
Kornai began his intellectual analysis of ‘socialism’ as a committed Marxist. But he became disillusioned with the Hungarian system of a planned economy after the repression of the Hungarian revolution of 1956. In his 1980 book, Economics of Shortage, perhaps his most influential work in mainstream economic circles (and among leftists), he argued…
View original post 1,348 more words
Je sedanja politika zadolževanja vlade preveč razsipna?
Alenka Bratušek je pred dnevi tvitala spodnjo tabelo. Gre za odgovor ministrstva za finance na poslansko vprašanje, opremljeno z njenimi komentarji.
Moj prvi in splošni komentar te slike je, da so te medčasovne primerjave neto zadolževanja dokaj problematične brez poznavanja konteksta tega zadolževanja. Poleg tega je treba primerjati delež dolga v BDP in ne absolutnih številk, saj 1 milijarda evrov dodatnega ali odplačanega dolga pred 15 leti pomeni bistveno večji delež v BDP kot danes.
Zakaj je ideja o »uravnoteženosti« medijev bedasta?
Jasmina Držanič
Počasi imam dovolj domislic, da so mnenja kot »plus« in »minus« in potem se to spravi na tehtnico in je tehtnica v balansu, oziroma v jeziku vsiljene korektnosti »uravnotežena«. Pa da ima vsaka zgodba dve plati in evo, soočimo obe in imamo spet balans.
Zrevoltirala me je diskusija na Twitterju, v kateri je bila spet omenjena ideja o medijski »uravnotežeosti«
Če pristanemo na tako logiko, bi morali na primer, spravljati v »uravnoteženje« stroko, ki zagovarja cepljenje in zagrizene anticepilce. In je verjetno jasno, da tu ni nobenega »uravnoteženja«. Ali potrebujete še kakšen dokaz, kako bedasta je ideja o »uravnoteževanju« medijskega prostora?
Zakaj je Nemčija energetsko rjava, Francija pa zelena? Napake nemške energetske politike
Nemčija naj bi imela lani inštaliranih za 49 GW kapacitet za proizvodnjo električne energije (EE) iz sonca in 59 GW iz vetra (ter še za 4 GW iz vetra na morju). Nasprotno je Francija načrtovala le za 15 GW kapacitet za proizvodnjo EE is sonca ter 10 GW iz vetra (ter še za 0.5 GW iz vetra na morju). Razmerje v inštaliranih kapacitetah proizvodnje EE iz obeh obnovljivih virov je tako 5 proti 1 za Nemčijo.
Če pa pogledate ogljični odtis proizvodnje EE med obema državama, boste konsistentno našli, da izpusti CO2 na KWh za v ta namen v Nemčiji za 3 do 5-krat (odvisno od ure) presegajo izpuste v Franciji. V tem trenutku denimo znaša karbonska intenzivnost proizvodnje EE v Nemčiji 395 gCO2/KWh, v Franciji pa le 97 gCO2/KWh (glejte spodnji vizualizaciji).
Financing the climate
COP26 trundles on in Glasgow with little sign that anything significant is being agreed towards reversing global warming and ending the degradation of nature. Beneath all the media headlines, governments and corporations are not putting their money where their mouths are. The financial support for measures to reduce carbon emissions and other destruction of the environment is pitiful.
In 2009, the major rich nations promised they would send at least $100bn a year in climate finance to poorer countries by 2020. That understanding formed the basis of the 2015 Paris climate accord, which aimed to limit global warming to well below 2C, ideally 1.5C. But on the eve of COP26, donor countries admitted they had missed that target in 2020. Now they expect to reach it in 2022 or 2023, years later than planned.
Indeed, most of the rich nations are not meeting their promises at all. Only Norway, Sweden…
View original post 1,319 more words
Zapreti ali ne zapreti: Čas za strikten pogoj T
Podobno kot v ostalih evropskih državah, so tudi pri nas okužbe s Covid na rekordnih ravneh, višje kot lani. To seveda ne pomeni, da cepiva niso učinkovita, pač pa da imamo opravka z bistveno bolj kužno delta varianto in da so hkrati za razliko od lani vse države bolj odprte (vrtci, šole, storitvene dejavnosti, javno življenje), kot da epidemije ni. Bistveno več je stikov, ker ni socialnega distanciranja, zato je posledično tudi več okužb. Evropske države so poskušale prenašanje virusa omejiti s pogojem PCT. Problem pri tem pa je dvojen. Prvič, da pogoj PCT ne zmanjšuje števila stikov, zato lahko tudi asimptomatski prebolevniki, cepljeni in testirani prenašajo okužbo. In drugič, skorajda vse države, vključno z Nemčijo in Avstrijo (ki ju pobližje spremljam), pogoj PCT dokaj površno izvajajo, pri nas pa je to parodija, hkrati prihaja do zlorab glede potrdil itd.
Zato smo danes spet pred dilemo: zapreti ali ne zapreti. Pred dilemo, kako omejiti število stikov. Vendar je situacija danes, kljub višjim številkam okužb nekoliko drugačna. Prvič, glede na lansko jesen in zimo imamo več izkušenj. Vemo, da vrtcev in šol ni smiselno zapirati, vemo, da policijska ura ne deluje, vemo, da so maske na prostem nesmiselne, v zaprtih prostorih pa nujne, vemo, da so najbolj pomembni samozaščitni ukrepi (samoomejevanje stikov, striktno upoštevanje zaščitnih ukrepov itd.), vemo, da je ključno dobro prezračevanje zaprtih prostorov itd. In drugič, imamo cepiva, ki pomembno zmanjšujejo tveganje težjega poteka okužbe in potrebe po hospitalizaciji. Kljub temu pa dramatična razširitev okužb lahko v določenem trenutku privede do zloma bolnišničnih kapacitet ter hkrati zaradi ukinitve ostalih (“nenujnih”) zdravstvenih dejavnosti do nepopravljivih dolgoročnih posledic za javno zdravje.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.