Nemčija naj bi imela lani inštaliranih za 49 GW kapacitet za proizvodnjo električne energije (EE) iz sonca in 59 GW iz vetra (ter še za 4 GW iz vetra na morju). Nasprotno je Francija načrtovala le za 15 GW kapacitet za proizvodnjo EE is sonca ter 10 GW iz vetra (ter še za 0.5 GW iz vetra na morju). Razmerje v inštaliranih kapacitetah proizvodnje EE iz obeh obnovljivih virov je tako 5 proti 1 za Nemčijo.

Če pa pogledate ogljični odtis proizvodnje EE med obema državama, boste konsistentno našli, da izpusti CO2 na KWh za v ta namen v Nemčiji za 3 do 5-krat (odvisno od ure) presegajo izpuste v Franciji. V tem trenutku denimo znaša karbonska intenzivnost proizvodnje EE v Nemčiji 395 gCO2/KWh, v Franciji pa le 97 gCO2/KWh (glejte spodnji vizualizaciji).

Vir obeh slik: Electricity map

Skrivnost je seveda v tem, da Nemčija stavi na obnovljive vire, ki pa so zelo nizko izdatni in nestabilni vir, hkrati pa kuri premog, da uspe zagotoviti dovolj EE. V nasprotju s tem Francija stavi na jedrsko energijo, ki je absolutno stabilna in praktično skorajda ničelno ogljična. Zato Francija v tem trenutku proizvaja 85% energije z nizkoogljičnimi viri, Nemčija pa le 52%. Zato je pač Francija zelena, Nemčija pa rjava, čeprav je Nemčija vrgla proč stotine milijard evrov za investicije v obnovljive vire in za njihovo subvencioniranje.

Hkrati pa Nemci zaradi te zgrešene energetske politike (zaradi izdatnega subvencioniranja neizdatnih in nestabilnih obnovljivih virov sonca in vetra) plačujejo višje cene za porabo EE. V prvi polovici letošnjega leta (še pred sedanjo energetsko krizo) so denimo nemška gospodinjstva plačevala v povprečju za 65% več za električno energijo kot francoska (0.319 proti 0.193 evra za kWh).

Vir: Eurostat

Problem se bo seveda še zaostril letošnjo zimo zaradi dviga cen energentov. Medtem ko bo Francija zaradi velikega deleža jdrske energije lahko še naprej zagotavljala nižjo ceno EE porabnikom, pa bo Nemčija zaradi dražjega uvoza plina iz Rusije in premoga iz Poljske morala bistveno prilagoditi cene EE za porabnike navzgor.

Pri tem pa velja omeniti še strateški dejavnik: Francija je zaradi stave na jedrsko energijo neprimerno energetsko bolj samozadostna od Nemčije, ki je – vsled politične “žute minute” – po nesreči v Fukušimi začela zapirati jedrske elektrarne in začela v večji meri proizvajati EE s kurjenjem premoga in ruskega plina. Nemčija zaradi zgrešene energetske politike postaja vse bolj odvisna od geopolitičnih razmer in Putinove dobre volje, nemški porabniki EE pa bodo podvrženi ne samo visokim cenam EE, pač pa tudi visokim nihanjem  cen EE.

Upajmo, da smo se pri nas naučili dovolj iz teh napak nemške energetske politike in da ne bomo ob vrat-na-nos zaprtju TEŠ 6 leta 2033 postali energetsko povsem odvisni od uvoza EE ter s tem od geopolitičnih razmer v svetu in različnih ekonomskih in energetskih šokov. Upajmo, da bomo leta 2033 imeli na voljo ekvivalentno zamenjavo za TEŠ 6, kar pa je lahko le NEK 2 v kombinaciji s hidro elektrarnami na srednji Savi in morda še Muri. Ostali nizkoogljični viri, kot sta veter in sonce, so koristni kot dopolnilni viri, vendar več kot folklornega deleža (5 do 10%) v skupni proizvodnji EE ne morejo prinesti.

Lepo je, če bomo gospodinjstva pospešeno investirala v domače solarne elektrarne v kombinaciji z zmogljivimi baterijami, vendar bomo s tem še vedno in v najboljšem primeru le 50% samozadostni (glejte denimo ponudbo za inštalacijo Tesline baterije v kombinaciji s solarno elektrarno). V času slabega vremena, ponoči ter v odbdobju od sredine septembra do sredine maja, bomo še vedno pretežni del porabe EE morali dobivati iz omrežja. V ta namen pa bodo naši elektro distributerji morali investirati okrog 5 milijard evrov v nadgradnjo omrežja, kar pa seveda pomeni povišane prispevke in s tem višje cene EE za porabnike.