Jasmina Držanič

Počasi imam dovolj domislic, da so mnenja kot »plus« in »minus« in potem se to spravi na tehtnico in je tehtnica v balansu, oziroma v jeziku vsiljene korektnosti »uravnotežena«. Pa da ima vsaka zgodba dve plati in evo, soočimo obe in imamo spet balans.

Zrevoltirala me je diskusija na Twitterju, v kateri je bila spet omenjena ideja o medijski »uravnotežeosti«

Če pristanemo na tako logiko, bi morali  na primer, spravljati v »uravnoteženje« stroko, ki zagovarja cepljenje in zagrizene anticepilce. In je verjetno jasno, da tu ni nobenega »uravnoteženja«. Ali potrebujete še kakšen dokaz, kako bedasta je ideja o »uravnoteževanju« medijskega prostora?

Od tu pa z metodo dokazovanja induciranja trditve (če velja za en primer, lahko velja za vse) izvajam, da je pri bolj kompleksnih zadevah (in vse družbene zadeve so bolj kompleksne) še bolj nesmiselno spravljati zadeve v uravnoteženje, ker bi to pomenilo da se več dimenzij na silo spravlja v dve dimenziji.

In mislim, da tudi avtor čivka o uravnoteženju to ve, ker nekaj o kompleksnosti družbe človek odnese od univerzitetnega študija. Ampak eno je to, kar so učili v šoli, drugo je pa čisto navadna politična agenda.

In politična agenda desnice je večna frustracija tega, da je medijsko premalo slišana. In potem to frustracijo prodaja svojim volivcem in se mora delati, da v to tudi sama verjame in potem poenostavlja stvari. Kdor dlje časa poenostavlja stvari, počasni začne verjeti v svojo poenostavljeno resnico kot občo resnico veka in sveta.

Po drugi strani pa velja upoštevati, da ljudje, ki delajo v medijih, če to počnejo resno (v tem kontekstu velja odšteti »pirkoviče) slej-ko-prej ugotovijo, da je svet okoli njih bolj kompleksen, da je več nians in postajajo bolj odprti za različne stvari.  Prav tako se za delo v medijih praviloma odločajo bolj radovedni ljudje, ki jim je matrika levo-desno v osnovi preozka. Mediji s kilometrino imajo ljudi, ki so pri delu zavezani temu, da so radovedni. Zaradi tega imajo svoje odjemalce.

In lahko tu diskutiramo, da imamo medije z bolj konservativno agendo (Economist, Le Figaro., pri nas gre v to smer Reporter), pa medije z bolj levo-liberano agendo (Guardian, pri nas Mladina), ampak to ne pomeni, da ti mediji ne povzemajo dejstev. Kako jih interpretirajo, je potem stvar uredniške presoje, ampak temeljno je, da se ne lažejo. To je minimalni kriterij, po katerem presojamo verodostojnost medija.

Če temu dodamo še radio in televizijo in si bomo takoj povedali, da je Fox, dokler ga je idejno  obvladoval Roger Ailes brezsramno promoviral vse, kar je bilo natolcevalsko, denunciantsko, mačistično, in ni bilo druge, kot da so se mu Murdhochi zahvalili za sodelovanje, gledalci pa tudi. In da imamo srečo, da imajo v Evropi take medijske produkcije marginalen doseg pri občinstvu.

Ker je tako, da mediji, ki se spogledujejo s skrajno desnico, postanejo strankarska trobila in zaradi tega ne morejo pričakovati, da bodo dosegla širši krog, ker jih človek ne more jemati resno. Zlasti pa se ne da jemati resno medijev, ki so bila že n-krat ujeta na lažeh in izmislekih. Kolikor toliko spodoben človek pa bo, ne glede na to, koga voli, verjetno po laži ali dveh, sam prišel do zaključka, da ne gre spremljati lažnivega medija.

Izdelki zasebne televizije s Štihove ulice spadajo v kategorijo zmazkov lažnivega medija. Predlog, da bi morala javna televizija malo izmenjevati oddajo »Studio City« z »Ne maram butlov« (umni predlog tviteraša, ki je trenutno direktor UKOM) in potrditev tega s strani vidnega člana Nove Slovenije, je v bistvu agenda, ki jo v javnosti že dlje časa zagovarjata Borut Rončević (ki se mu je uspelo vriniti v nazdorni svet RTVSLO, več o zadevi tule) in Ivan Štuhec, ki je član Programskega sveta RTV SLO.

Agenda je približno toliko pametna, kot je pametna ideja, da bi v prvo košarkaško ligo na vsak način hoteli vključiti klube, ki sicer zanič igrajo, se pa igralci precej pretepajo in grozijo sodnikom – vse to, da bi bili tudi oni v ligi, čeprav so kratki z za ligo potrebnimi kompetencami.

Verjetnosti, da je v tej agendi precej materialnih interesov predlagateljev, ne gre zanemariti.

 Vsekakor pa je malce žalostno, da ne rečem patetično, da se v ponavljanje take ideje vključi tudi član Nove Slovenije. Res so podizvajalci SDS d.o.o.