Zakaj je ideja o »uravnoteženosti« medijev bedasta?

Jasmina Držanič

Počasi imam dovolj domislic, da so mnenja kot »plus« in »minus« in potem se to spravi na tehtnico in je tehtnica v balansu, oziroma v jeziku vsiljene korektnosti »uravnotežena«. Pa da ima vsaka zgodba dve plati in evo, soočimo obe in imamo spet balans.

Zrevoltirala me je diskusija na Twitterju, v kateri je bila spet omenjena ideja o medijski »uravnotežeosti«

Če pristanemo na tako logiko, bi morali  na primer, spravljati v »uravnoteženje« stroko, ki zagovarja cepljenje in zagrizene anticepilce. In je verjetno jasno, da tu ni nobenega »uravnoteženja«. Ali potrebujete še kakšen dokaz, kako bedasta je ideja o »uravnoteževanju« medijskega prostora?

Od tu pa z metodo dokazovanja induciranja trditve (če velja za en primer, lahko velja za vse) izvajam, da je pri bolj kompleksnih zadevah (in vse družbene zadeve so bolj kompleksne) še bolj nesmiselno spravljati zadeve v uravnoteženje, ker bi to pomenilo da se več dimenzij na silo spravlja v dve dimenziji.

In mislim, da tudi avtor čivka o uravnoteženju to ve, ker nekaj o kompleksnosti družbe človek odnese od univerzitetnega študija. Ampak eno je to, kar so učili v šoli, drugo je pa čisto navadna politična agenda.

In politična agenda desnice je večna frustracija tega, da je medijsko premalo slišana. In potem to frustracijo prodaja svojim volivcem in se mora delati, da v to tudi sama verjame in potem poenostavlja stvari. Kdor dlje časa poenostavlja stvari, počasni začne verjeti v svojo poenostavljeno resnico kot občo resnico veka in sveta.

Po drugi strani pa velja upoštevati, da ljudje, ki delajo v medijih, če to počnejo resno (v tem kontekstu velja odšteti »pirkoviče) slej-ko-prej ugotovijo, da je svet okoli njih bolj kompleksen, da je več nians in postajajo bolj odprti za različne stvari.  Prav tako se za delo v medijih praviloma odločajo bolj radovedni ljudje, ki jim je matrika levo-desno v osnovi preozka. Mediji s kilometrino imajo ljudi, ki so pri delu zavezani temu, da so radovedni. Zaradi tega imajo svoje odjemalce.

In lahko tu diskutiramo, da imamo medije z bolj konservativno agendo (Economist, Le Figaro., pri nas gre v to smer Reporter), pa medije z bolj levo-liberano agendo (Guardian, pri nas Mladina), ampak to ne pomeni, da ti mediji ne povzemajo dejstev. Kako jih interpretirajo, je potem stvar uredniške presoje, ampak temeljno je, da se ne lažejo. To je minimalni kriterij, po katerem presojamo verodostojnost medija.

Če temu dodamo še radio in televizijo in si bomo takoj povedali, da je Fox, dokler ga je idejno  obvladoval Roger Ailes brezsramno promoviral vse, kar je bilo natolcevalsko, denunciantsko, mačistično, in ni bilo druge, kot da so se mu Murdhochi zahvalili za sodelovanje, gledalci pa tudi. In da imamo srečo, da imajo v Evropi take medijske produkcije marginalen doseg pri občinstvu.

Ker je tako, da mediji, ki se spogledujejo s skrajno desnico, postanejo strankarska trobila in zaradi tega ne morejo pričakovati, da bodo dosegla širši krog, ker jih človek ne more jemati resno. Zlasti pa se ne da jemati resno medijev, ki so bila že n-krat ujeta na lažeh in izmislekih. Kolikor toliko spodoben človek pa bo, ne glede na to, koga voli, verjetno po laži ali dveh, sam prišel do zaključka, da ne gre spremljati lažnivega medija.

Izdelki zasebne televizije s Štihove ulice spadajo v kategorijo zmazkov lažnivega medija. Predlog, da bi morala javna televizija malo izmenjevati oddajo »Studio City« z »Ne maram butlov« (umni predlog tviteraša, ki je trenutno direktor UKOM) in potrditev tega s strani vidnega člana Nove Slovenije, je v bistvu agenda, ki jo v javnosti že dlje časa zagovarjata Borut Rončević (ki se mu je uspelo vriniti v nazdorni svet RTVSLO, več o zadevi tule) in Ivan Štuhec, ki je član Programskega sveta RTV SLO.

Agenda je približno toliko pametna, kot je pametna ideja, da bi v prvo košarkaško ligo na vsak način hoteli vključiti klube, ki sicer zanič igrajo, se pa igralci precej pretepajo in grozijo sodnikom – vse to, da bi bili tudi oni v ligi, čeprav so kratki z za ligo potrebnimi kompetencami.

Verjetnosti, da je v tej agendi precej materialnih interesov predlagateljev, ne gre zanemariti.

 Vsekakor pa je malce žalostno, da ne rečem patetično, da se v ponavljanje take ideje vključi tudi član Nove Slovenije. Res so podizvajalci SDS d.o.o.

2 responses

  1. Jaz bom po svoje seštel 2 in 2.

    Meni se dozdeva, da je agenda uničenje (marginalizacija, nekaj takšnega kot v Grčiji) javnega servisa in STA. Ko bo enkrat prišel Tomaševič na RTV SLO bo večina nehala gledat RTV SLO, potem pa nima smisla da plačujemo naročnino. In se bo denar kanaliziral drugam. Ali kdo res misli, da je STA rešena? Dvomim, da bo naslednje leto STA dobila denar.

    Zakaj niso hoteli prodati Planeta za 5 milijonov (politično korekten je ponujal 2 milijona)?

    Možino sem nehal gledat, ko je bil gost lastnik (ali direktor) podjetja Bia Separations in sta potem tako nabijala o tem, kako Janković ne zna vzgajat svojih mulcev. Bedasto in nevredno RTV SLO.

    Všeč mi je

  2. Kdor zahteva “uravnoteženje” medijev zahteva javno obravnavo v medijih z uravnoteženjem interesov med desnimi in levimi političnimi opcijami.

    Takšno uravnoteženje je neumnost, kajti smisel javne obravnave pomembnih vprašanj v javnosti ni prikazovanje interesov, ampak predvsem iskanje resnice. Ni pomembno, koliko je kakšen medij desni ali levi, pomembno je le, ali so njegova sporočila sporočanje resnice, ali pa so širjenje laži. Javni mediji se ne bi smeli orientirati po kriterijih uravnoteženosti, temveč je edini možni kriterij vprašanje, ali nam sporočajo in s tem razkrivajo resnico ali pa nas z lažmi zavajajo z namenom, da bi v lastno škodo sprejeli laganje za temelj našega vrednotenja družbenega dogajanja.

    Javni mediji so financirani iz javnih sredstev zato, da bi javnost bila objektivno obveščena o vseh pomembnih dogodkih, odločitvah in vprašanjih. Če javnost ne pozna resnice, se v demokratični družbi ljudje ne morejo odločati in ne morejo vedeti kaj je dobro in prav za javno dobro, kot skupni interes celotne družbe.

    Vprašanje objektivnega sporočanja resnice je vprašanje intelektualnega poštenja novinarjev in urednikov. Pritiski na medije s strani politikov v smislu zahtevanja uravnoteženja pa so sramota naših politikov, ki s takšnimi zahtevami dokazujejo le svojo omejenost in lastno nesposobnost odgovorno odločati o javnem interesu. Naši politiki s svojimi zahtevami po uravnoteženju medijev, ki dejansko pomenijo poskus obvladovanja medijev s ciljem širjenja laži, dokazujejo le svojo sposobnost v okviru njihovih pristojnosti zlorabljati pooblastila in zaupanja državljanov in sposobnost javnemu interesu škodovati.

    Všeč mi je

%d bloggers like this: