Prejšnji teden ni prinesel preobrata. Dobre tretjine starejših od 18 let, ki je prepričana, da cepljenje pomeni nesprejemljiv poseg v njihovo osebno svobodo, tudi prenapolnjeni intenzivni oddelki bolnišnic s tričetrtinsko necepljenimi kovidnimi bolniki niso prepričali v spremembo stališča. In na drugi strani se zdi, da je vlada opustila boj tako proti anticepilski histeriji kot proti epidemiji in nas prepustila preživetveni dinamiki doseganja čredne imunosti prek prekuževanja. Kdor ne preživi, pač ni imel sreče.

Je pa pretekli teden postregel z dvema odličnima zapisoma o dilemah sedanjega časa – enega filozofskega in drugega tehnicističnega. Filozof Gorazd Kocijančič se je spraševal, kaj bi naredil Sokrat, če bi v njegovem času Atene napadla tako skrivnostna bolezen, da – čeprav so zboleli skoraj vsi – po ulicah ne ležijo trupla, pač pa je mrtvih le nekaj sto ljudi, večinoma starih in že prej bolnih. Po njegovem Sokrat najprej ne bi naredil nič, nato bi razmišljal in se čudil, zakaj se se morajo vsi poskriti po svojih hišah in jemati razredčeni strup.

Potem pa bi se lotil pogovorov s strokovnjaki. Najprej bi se pogovoril z zdravniki in kmalu ugotovil, da »vodja zdravnikov sploh ne ve, kaj je zdravje, ker je zdravje vedno in najprej zdravje duše in ne zgolj zdravje telesa, najsi je to še tako dragoceno«. Nato bi se pogovoril z atenskim naravoslovcem, ki je »skrivnostno bolezen izkoristil za promocijo svojega plitvega svetovnega nazora« in mu je mar le »velikega božanstva, ki mu je ime Znanost in katerega poznajo le zelo visoki svečeniki, katerih nevredni služabnik je on sam«. Toda kako naj znanost pozna odgovore, ko pa »se spreminja iz stoletja v stoletje – in komaj še lahko prepoznava svoje oblike, ki niso stare več kot sto let?«

Nato bi se naveličan pogovorov Sokrat odpravil na zasedanje skupščine, kjer bi predlagal, »naj se vsa farsa s skrivnostno boleznijo že končno neha, naj se končno razpusti svet arogantnih zdravnikov in naj se njim in naravoslovcem prepove javna obravnava katere koli téme, ki se nanaša na življenje polisa, naj se nadalje polovi in izžene skrivne oblastnike, ki opravljajo svojo umazano raboto tako, da se skrivajo za drugimi: meščani morajo sami prevzeti odgovornost za odločitve, ki zadevajo življenje njih samih«. Pač demokracija, čeprav dolgočasna, naporna in pomanjkljiva, je edino zagotovilo relativne svobode.

Skratka, zdravniki so zaslepljeni z zdravjem telesa in ne pripoznavajo duševnega zdravja nacije, naravoslovci so plitvi in se ne zavedajo omejenosti svojega znanja. Vsi skupaj pa zlorabljajo obstoječo situacijo za svoje lastne kaprice ali interese in nimajo pomislekov o tem, da bi ljudi tudi zastrupljali z »eksperimentalnim cepivom«. Oboje je treba odstraniti in le ljudje se lahko demokratično odločijo, ali je smiselno, da zaradi reševanja »nekaj življenj« zapremo javno življenje, prisilimo ljudi, da nosijo maske in da se prisilno zastrupljajo s cepivom, za katerega se ne ve, kakšne bodo njegove dolgoročne posledice. Naj ljudje presodijo, ali je ta žrtev vredna »nekaj življenj«.

Drugi odličen zapis je objavil Janez Žibert, profesor za informatiko, statistiko in statistično modeliranje iz Univerze na Primorskem, ki pripravlja pri nas najbolj verodostojne ocene dinamike epidemije. Žibert je pripravil ocene dinamike števila okužb, hospitalizacij in smrti ob različnih scenarijih stopnje precepljenosti. Njegove ugotovitve lahko povzamemo kot:

• brez cepljenja bi imeli v Sloveniji zaradi različice delta katastrofalne razmere in bi morali nujno izvajati nefarmakološke ukrepe že v avgustu 2021,
• 30% nižja precepljenost od dejanske (37% delež cepljenosti do 1.11.2021) bi pomenila preobremenitev zdravstvenega sistema že v septembru 2021,
• 30% višja precepljenost od dejanske (70% delež cepljenosti do 1.11.2021) bi izničila efekt različice delta v Sloveniji, saj bi bile epidemiološke krivulje bistveno nižje od današnjih, ne bi pa preprečila četrtega vala v celoti, saj bi se ta zamaknil v zimo 2021/2022.

Torej cepljenje ključno vpliva na potek epidemije v Sloveniji. Podobno kaže moja statistična analiza za 110 držav za obdobje zadnjih treh mesecev (med začetkom avgusta in koncem oktobra). V splošnem države z boljšo precepljenostjo izkazujejo nižje število novih okužb, hospitaliziranih pacientov in pacientov na intenzivni negi ter smrti s Covid na milijon prebivalcev. Ta učinek je še močnejši za EU države ter za tiste EU države z nadpovprečno cepljenostjo. Še več, čeprav so države letos bolj odprte kot lani v istem času in čeprav je delta varianta bolj kužna, se je letos glede na isto obdobje in isti teden lani v bolj precepljenih državah zmanjšalo število hospitaliziranih s Covid.

Kocijančič bi obe analizi najbrž uvrstil med plitve, saj se fokusirata zgolj na reševanje »nekaj življenj«, »večinoma starih in že prej bolnih«, kar je nevredno ohranitve svobode ali vsaj demokratične izbire cele nacije. Drugače rečeno, v takšni družbeni dilemi so liberalni filozofi pripravljeni žrtvovati tuja življenja za ohranitev svobode nacije.

In najbrž bi se ljudje, če bi jih o tem povprašali na referendumu, demokratično (!) odločili tako kot bi se na morebitnem referendumu glede plačevanja davkov, in sicer, da teh »nekaj rešenih življenj«, ni vredno omejevanja svobode celotne nacije. Brez vseh zaščitnih ukrepov bi jih umrlo »le« okrog 1.7% (35,000).

Najbrž sem preveč plitev, če to filozofijo dojemam kot brutalen »predhumanistični sokratski darwinizem«, nevreden samega Sokrata.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku