Bruseljski Politico poroča o menda naraščajočem nezadovoljstvu med evrokrati in evropskimi politiki nad ZDA. Denimo, točka 1, nad tem, da imajo edino ZDA korist od te vojne, saj se okoriščajo s tem, da Evropi drago, štirikrat dražje od ameriških cen, prodajajo plin:

“Dejstvo je, da če pogledaš trezno, je država, ki ima največjo korist od te vojne, ZDA, ker prodajajo več goriva, in to po višjih cenah, in ker prodajajo več orožja,” je za časopis Politico povedal neimenovani višji vir iz Bruslja.

Ne razumem tega razburjanja evrokratov in politikov, saj je to bil ves čas načrt ZDA. Prav nazorno so ga razdelali v javno dostopni študiji RAND korporacije za ameriško vlado “How to extend Russia”: Rusijo je treba izzvati, da se vojaško ali ekonomsko preveč izpostavi, nakar je treba proti njej uvesti mednarodne sankcije, pri čemer je ključno, da jih uvedejo evropske države in prekinejo nabave ruskih energentov, od česar bodo zaslužili ameriški izvozniki energentov:

Najbolj obetavni ukrepi za obremenitev Rusije na področju proizvodnje energije in mednarodnega pritiska so naslednji:

• Expanding U.S. energy production would stress Russia’s economy, potentially constraining its government budget and, by extension, its defense spending. By adopting policies that expand world supply and depress global prices, the United States can limit Russian revenue. Doing so entails little cost or risk, produces second-order benefits for the U.S. economy, and does not need multilateral endorsement.

• Imposing deeper trade and financial sanctions would also likely degrade the Russian economy, especially if such sanctions are comprehensive and multilateral. Thus, their effectiveness will depend on the willingness of other countries to join in such a process. But sanctions come with costs and, depending on their severity, considerable risks.

• Increasing Europe’s ability to import gas from suppliers other than Russia could economically extend Russia and buffer Europe against Russian energy coercion. Europe is slowly moving in this direction by building regasification plants for liquefied natural gas (LNG). But to be truly effective, this option would need global LNG markets to become more flexible than they already are and would need LNG to become more price-competitive with Russian gas.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V času rasti obrestnih mer so države z višjim obsegom javnega dolga seveda pod večjim pritiskom in spremljanjem finančnih trgov. V zadnjem letu so se tako obrestne mere na državne obveznice dvignile za okoli tri odstotne točke, nekaj več za bolj problematične države. Čeprav smo na tem blogu zadnjič sicer brali zanimiv odziv finančnih trgov glede Nemčije kot previdnost do te naložbe zaradi energetske krize, so nemške obveznice še vedno ocenjene kot najmanj tvegane in  zato prinašajo najnižje donose. Na drugi strani so italijanski papirji, kjer investitorji zahtevajo precej višji donos. Vseeno pa razlike niso tako velike kot bi na prvi pogled izhajalo iz visoke zadolženosti italijanske države. To se pogosto povezuje z oceno, da je pretežni del javnega dolga Italije financiran znotraj države, kar tudi drži. Glede na ta gibanja in razlike je zanimivo pogledati nekaj statističnih podatkov o strukturi javnega dolga ter zadnjih gibanjih obrestnih mer na državne papirje.

Nepredvidljive razmere v svetu ter dvigovanje obrestnih mer centralnih bank so povečali tudi pričakovane donose na državne vrednostne papirje. Potem ko so se še lani tudi donosi na slovenske 10-letne obveznice gibali blizu ničle (nemški pa v negativnem območju), pričakujejo investitorji letos precej več in donosi zato postopno naraščajo. Kot je razvidno iz prve slike, je ta rast pri izbranih treh državah dokaj usklajena, čeprav se z višanjem obrestnih mer sorazmerno povečujejo vseeno tudi razlike. Če so slovenske obveznice odstopale od nemških donosov lani še kakšne pol odstotne točke, je danes (stanje 10.11.22) ta razlika že bližje odstotni točki in pol.

Nadaljujte z branjem→

Nikoli nisem bil pristaš ne kripto valut in ne na videz fancy block-chain tehnologije, na kateri temeljijo. Iz dveh preprostih razlogov. Prvič, za kripto valutami ni nobenega kritja, so zgolj on-line računalniška igrica z obarvanim zrakom, katerega vrednost poganjajo, ja, igračkanje in špekuliranje nekaj mandeljcev, ki so si izmislili posamezno kripto valuto. In drugič, block-chain tehnologija po svoji naravi, zato so si jo izmislili, omogoča zgolj skrivanje identitet tistih mandeljcev, ki želijo skriti svoje špekulacije. Kripto je Ponzijeva shema po svojem dizajnu, le da je še manj transparentna.

Razumem sicer privlačnost kripto valut za nekatere. Zdi se, da gre za štiri skupine subjektov, ki jih kripto valute usodno privlačijo. V prvo skupino spadajo začetniki lastne Ponzijeve sheme. Špekulanti, ki pač lansirajo svojo kripto shemo, da bi obogateli iz nič. V drugo spadajo posamezniki, ki bi radi participirali na fazi rasti Ponzijeve sheme in prav tako obogateli. V tretjo skupino spadajo hard core libertarci, za katere so kritpo valute ideal svobode – denar, ki ga ne izdajajo in ne kontrolirajo države in denar, ki omogoča transakcije, skrite pred vladnimi inštitucijami, zaradi česar ni treba plačevati davkov, kar je najvišji ideal svobode libertarcev. In v četrto skupino spada kriminalno podzemlje, ki transakcije s prepovedanimi realnimi proizvodi in storitvami prek “dark neta” fakturira v valuti, ki ni sledljiva. Kriminalnemu podzemlju dark net in kripto valute omogočata, da so tako realne transakcije (naročila in dobave) kot plačilne transakcije skrite pred oblastmi. Kripto svet je za organizirani in petty kriminal idealna infrastruktura.

Nadaljujte z branjem→

Nova, temna verzija kultne pesmi Pink Floyd iz albuma The Wall. Če naj bi Roger Waters z njo želel spodbuditi “a wakeup call, and a bridge towards a kinder future with more talking to strangers“, se bojim, da je ta verzija preveč temna, bistveno temnejša od že itak zelo temnega originala. Meni se bolj zdi odraz te sedanje depresije, v katero so nas potisnili.

Genialna kolumna Tima Harforda – ob bok še eni v seriji mini davčnih reform pri nas, ki ne spreminjajo ničesar.

In 1789, an octogenarian Benjamin Franklin wrote a letter containing the famous opinion that “in this world nothing can be said to be certain, except death and taxes”. Franklin was mistaken. Many taxes are easily and legally avoided by the simple expedient of not doing whatever it is that attracts the tax.

Our cities have been shaped by such tax-avoiding behaviour. Consider the slender canal houses of Amsterdam. As Kurt Kohlstedt and Roman Mars describe in The 99% Invisible City, these buildings developed in response to a tax code that focused on canal frontage. Furniture hoists were deployed to bypass precipitous staircases. It was a hassle, but people will go to quite some lengths for a tax break.

A less pleasing example of tax-efficient architecture is the bricked-up window, common in London. The window tax was introduced in 1696 and sharply raised in 1797. At first glance it seemed to target the rich, but it also penalised the urban poor in tenement buildings as their landlords simply blocked up the windows to save money.

Nadaljujte z branjem→

Pat pozicija na ravni EU glede uvedbe cenovne kapice na plin se nadaljuje. In to upravičeno. Kljuična problema cenovne kapice pri plinu sta: (1) da je lahko cenovna kapica prenizka glede na cene v že sklenjenih dolgoročnih pogodbah o dobavah plina, kar bi te pogodbe naredilo nične in ogrozilo že dogovorjene dobave plina nekaterim državam, in (2) zaradi cenovne kapice bi proizvajalci (prodajalci) plina dobave lahko preusmerili k odjemalcem, ki ne zahtevajo cenovne kapice. Cenovna kapica je nevaren netržni instrument, ki (ko ob danem povpraševanju omejiš ceno, se zmanjšajo količine) lahko ogrozi dobave plina nekaterim državam, ki so bile bolj odvisne od ruskega plina in ima s tem ogromne negativne učinke na gospodarstva in prebivalstvo v primeru posledično zmanjšanih dobav plina.

Napovedi pred ameriškimi vmesnimi volitvami so predvidevale močan »rdeči val«, torej da bodo republikanci pometli z demokrati in prevzeli kontrolo nad obema domovoma parlamenta. Vzrok: občutljivost volilcev na visoko inflacijo.

Čeprav je demokratska vladna administracija pod predsednikom Bidenom s progresivnimi politikami poskrbela za izboljšanje ekonomskega položaja volilcev, čeprav je poskrbela za omilitev dolžniškega bremena študentov, čeprav je v času njenega mandata brezaposelnost upadla na najnižjo raven v zadnjih desetletjih, čeprav je dinamika števila novih delovnih mest še vedno impresivna in čeprav se je odločno borila za ohranitev pravice do splava, pa je Bidenovi administraciji spodletelo pri inflaciji. Natančneje – spodletelo ji je pri cenah goriv. Ankete so namreč pokazale, da volilci večinsko dajejo največji pomen visoki inflaciji in visokim cenam goriv, medtem ko je bila pravica do splava pomembna le dobri desetini vprašanih.

Nadaljujte z branjem→

Zelo tehtno razmišljanje spodaj, ki med štirimi možnimi razlagami izpostavi vojaško racionalno opcijo. Pri čemer najbrž ne bi smeli povsem spregledati možnosti skritega dogovarjanja med ZDA in Rusijo, da v bodočem mirovnem sporazumu slednja obdrži ozemlja levo od Dnjepra.

In January, 1944, the newly reconstituted German Sixth Army found itself in an operationally cataclysmic situation in the southern bend of the Dnieper River, in the area of Krivoi Rog and Nikopol. The Germans occupied a dangerous salient, jutting out precariously into the Red Army’s lines. Vulnerable on two awkward flanks, and facing an enemy with superiority in manpower and firepower, any general worth his salt would have sought to withdraw as soon as possible. In this case, however, Hitler insisted that the Wehrmacht hold the salient, because the region was Germany’s last remaining source of manganese – a mineral crucial for making high quality steel.

A year prior, in the opening weeks of 1943, Hitler had intervened in another, more famous battle, forbidding the previous incarnation of the Sixth Army from breaking out of a pocket forming around it at Stalingrad. Prohibited from withdrawing, the Sixth was annihilated wholesale.

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik, profesor iz Harvarda in moj priljubljeni razvojni ekonomist, se v zadnji kolumni sprašuje, kakšen je dejanski interes Bidenove administracije glede uvedbe trgovinske in tehnološke vojne proti Kitajski. Ključno vprašanje pri tem je, kako Kitajska ogroža ZDA in ali ameriški protekcionistični ukrepi dejansko naslavljajo probleme, ki jih navajajo ZDA. Ameriški protekcionistični ukrepi so bili podkrepljeni z argumentom, da Kitajska predstavlja pomembno grožnjo za ZDA. Toda kakšno grožnjo? Predgovor k nedavno objavljeni Nacionalni varnostni strategiji Bidenove administracije pravi: »Ljudska republika Kitajska ima namen in vedno bolj zmožnost preoblikovanja mednarodnega reda v korist tistega, ki nagiba globalno igralno polje v svojo korist.”

Kitajska torej ni grožnja zato, ker bi spodkopavala temeljne varnostne interese ZDA, temveč zato, ker bi z naraščanjem njene gospodarske in politične moči lahko vplivala na pravila svetovnega političnega in gospodarskega reda. Dejanski problem, ki ga imajo ZDA s Kitajsko, je torej izključno v tem, da Kitajska lahko ogrozi sedanjo unipolarno svetovno ureditev z ZDA kot edinim hegemonom. In na to kažejo zastavljeni protekcionistični ukrepi. Denimo, ukrepi glede prepovedi izvoza čipov in opreme za proizvodnjo čipov v Kitajsko ne ločijo med čipi za vojaško in civilno uporabo.

Nadaljujte z branjem→

Trilogija Before (Richard Linklater) je ena najboljših popularnih od ljubezni in življenju. Ko gledaš Before Sunrise (1995), ki se razvije v Before Sunset (2004) in Before Midnight (2013), je kot da bi gledal evolucijo lastne življenske ljubezni. Evolucijo od romantične prve zaljubljenosti, prek zakonskih izzivov do življenskih kompromisov. Oda ljubezni.

Če so si prvi trije filmi sledili na 9 let, bi letos moral slediti četrti del (Before Midday?). Ampak vsi trije glavni akterji (Richard Linklater, Julie Delpy in Ethan Hawke) se menda bojijo, da (še) nimajo dovolj za povedati o naslednji etapi v evoluciji ljubezni.