Aprila 2019 je nastal dokument na 354 straneh z naslovom “Extending Russia” (Izpostaviti Rusijo) ter povzetek na 12 straneh z naslovom “Overextending and Unbalancing Russia” (Prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo).* Dokument so izdelali v RAND korporaciji, vojaško-strateškem think-tanku, ki ga tričetrtinsko financira ameriška vlada, ostalo pa različne organizacije, zasebniki in korporacije, povezane z orožarsko industrijo. Naročniki dokumenta so bili Army Quadrennial Defense Review Office, Office of the Deputy Chief of Staff G-8, Headquarters, Department of the Army. Namen dokumenta je bil:

The purpose of the project was to examine a range of possible means to extend Russia. By this, we mean nonviolent measures that could stress Russia’s military or economy or the regime’s political standing at home and abroad. The steps we posit would not have either defense or deterrence as their prime purpose, although they might contribute to both. Rather, these steps are conceived of as measures that would lead Russia to compete in domains or regions where the United States has a competitive advantage, causing Russia to overextend itself militarily or economically or causing the regime to lose domestic and/or international prestige and influence. This report deliberately covers a wide range of military, economic, and political policy options. Its recommendations are directly relevant to everything from military modernization and force posture to economic sanctions and diplomacy; consequently, it speaks to all the military services, other parts of U.S. government that have a hand in foreign policy, and the broader foreign and defense policy audience.

Torej ameriško vlado je zanimalo, da sodelavci RAND korporacije (ki je ameriški vladi strateško svetovala že od 1950-ih let naprej glede “tekmovanja” z nekdanjo Sovjetsko zvezo na področju jedrskega oboroževanja, vesoljske in tehnološke tekme itd.) preučijo možnosti, ki (1) bi najbolj izzvale Rusijo, da se preveč izpostavi bodisi vojaško ali gospodarsko bodisi da njen režim izgubi podporo doma, Rusija pa vpliv v svetu, in (2) bi bile iz vidika vložkov in posledic najbolj ugodne za ZDA. Preprosto rečeno, ameriško vlado je zanimalo, s katerimi ukrepi najbolj učinkovito izzvati Rusijo, da bi jo vojaško, gospodarsko ali politično močno prizadeli in ki bi povzročili največ koristi in najmanj “stroškov” oziroma negativnih posledic za ZDA.

Poročilo pravilno ugotavlja, da bo Rusijo danes težko izzvati na podoben način kot v 1950. in 1960. letih, saj Rusija danes nima aspiracije, da bi tekmovala z ZDA za status dominantne sile. Tudi z vojaškimi premiki najbrž ne (za razliko od Kubanske krize 1962), saj bi “številne vojaške možnosti – vključno s spremembami položaja sil in razvojem novih zmogljivosti – sicer lahko okrepile ameriško moč in pomirile zaveznike ZDA, vendar bi le nekatere morda izpostavile Rusijo, saj Moskva ne išče enakosti z ZDA na večini področij.”

Poročilo pravi tudi, da je večina ukrepov, zajetih v tem poročilu, v nekem smislu eskalacijskih in bi večina verjetno spodbudila nekaj ruske proti-eskalacije. Nekatere od teh politik pa bi lahko sprožile tudi negativne reakcije drugih ameriških nasprotnikov – predvsem Kitajske -, kar bi lahko posledično obremenilo Združene države.

Poročilo tudi ugotavlja, da ukrepi za politično destabilizacijo Rusije in možno zamenjavo vodstva ne bi bili optimalni oziroma da “geopolitični ukrepi, s katerimi se Rusija zvabi v prekomerno izpostavitev, in ideološki ukrepi za spodkopavanje stabilnosti režima prinašajo velika tveganja“ za ZDA.

Največjo težo glede učinkovitosti prekomerne izpostavitve Rusije in najmanjših stroškov za ZDA poročilo daje kombinaciji gospodarskih in političnih ukrepov – “kombinaciji povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcijam, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. Natančneje, najbolj obetavni ukrepi za obremenitev Rusije na področju proizvodnje energije in mednarodnega pritiska so naslednji:

• Expanding U.S. energy production would stress Russia’s economy, potentially constraining its government budget and, by extension, its defense spending. By adopting policies that expand world supply and depress global prices, the United States can limit Russian revenue. Doing so entails little cost or risk, produces second-order benefits for the U.S. economy, and does not need multilateral endorsement.
• Imposing deeper trade and financial sanctions would also likely degrade the Russian economy, especially if such sanctions are comprehensive and multilateral. Thus, their effectiveness will depend on the willingness of other countries to join in such a process. But sanctions come with costs and, depending on their severity, considerable risks.
• Increasing Europe’s ability to import gas from suppliers other than Russia could economically extend Russia and buffer Europe against Russian energy coercion. Europe is slowly moving in this direction by building regasification plants for liquefied natural gas (LNG). But to be truly effective, this option would need global LNG markets to become more flexible than they already are and would need LNG to become more price-competitive with Russian gas.
• Encouraging the emigration from Russia of skilled labor and well-educated youth has few costs or risks and could help the United States and other receiving countries and hurt Russia, but any effects—both positive for receiving countries and negative for Russia—would be difficult to notice except over a very long period. This option also has a low likelihood of extending Russia.

Vir: RAND

 

Torej, skripta, kako gospodarsko ter posledično vojaško in politično oslabiti Rusijo, je bila že zdavnaj napisana in absolvirana. Potrebno je bilo le dovolj izzvati Putina (s političnimi manevri glede politične destabilizacije Ukrajine, zamenjave vodstva in snubljenja v NATO), da mu je v neki točki “počil film” in je izvršil napad na Ukrajino (pri čemer nikakor ne opravičujem tega dejanja!). In potrebno je bilo na svojo stran dobiti države EU, da so bile iz “moralnih razlogov” pripravljene prevzeti nase vse negativne posledice gospodarskih sankcij do Rusije. Kot je lepo razvidno iz poročila RAND, je to optimalna varianta, ki povzroči največ škode za Rusijo, najmanj škode za ZDA in ki slednji prinese največ političnih in gospodarskih koristi. Rusija in Evropa sta tukaj kot že pečeni piški po že zdavnaj napisanem scenariju padli v ameriško zanko.

No, ne smemo pozabiti še Ukrajine – nesrečne države, ki v tej ameriški strateški igri (podobno kot Evropa) igra vlogo “koristnega idiota”. ZDA je Ukrajino žrtvovala kot zadnjega psa – do zadnjega za boj sposobnega moškega, do zadnje tovarne in elektrarne, do zadnjega mostu in zadnje ceste bodo ZDA prek Ukrajine izčrpavale Rusijo. Po tej vojni bo Ukrajina devastirana država, tako človeško kot gospodarsko. Ukrajina bo evropski Afganistan. Ukrajina bo na žalost morala pozabiti na svoje evropske sanje glede boljšega življenja, saj jo bo ta vojna glede človeškega in gospodarskega potenciala vrgla za pol stoletja nazaj. Ko bo odigrala svojo vlogo, se nihče v ZDA in Evropi ne bo več oziral k njej. Tako kot se niso doslej, dokler niso ZDA začele igrati te strateške igre.

Koliko stavimo, da ima ameriška vlada izdelane podobne “strateške” dokumente tudi za Kitajsko, kako jo čim bolj izpostaviti in da Tajvan (oziroma ameriške politične igrice z njim) tukaj igra ključno vlogo glede izzivanja Kitajske?

Zaenkrat je kitajsko vodstvo ostalo dovolj modro, da ni padlo v nastavljeno ameriško zanko z morebitnim napadom na Tajvan. Kot sledi iz zapisa v Der Spieglu, naj bi od novembra lani, ko se je direktor CIA Bill Burns na poti iz Moskve ustavil v Bruslju, bruseljski uradniki (pod vodstvom Björna Seiberta, nekdanjega uslužbenca nemškega ministrstva za obrambo) skupaj z ameriškimi načrtovali različne variante sankcij proti Rusiji kot model za sankcije tudi proti Kitajski.

Ne pozabimo: največji vojni dobičkar te ukrajinske vojne so ZDA, najprej politično-strateško (izčrpavanje Rusije, širitev Nata in ameriškega vpliva v regiji, ponovna politična podreditev Evrope) in nato gospodarsko. Dokument te gospodarske koristi omenja kot “second-order benefits“, torej sekundarni pozitivni učinki od vojne in sankcij, ki zajemajo koristi od nadomestnega izvoza plina (LNG) v Evropo (zato tak poudarek na razvoj LNG), zlato dobo za orožarsko industrijo in gospodarski razpad Evrope. Tisti, ki se sprašujejo, kdo so vojni dobičkarji od teh visokih cen plina, naj se ozrejo v ZDA – njihove naftne družbe in finančne špekulante. Seveda njih Evropska komisija, ki želi z obdavčitvijo energetskih vojnih dobičkarjev pobrati za 140 milijard evrov ekstra davka, ne tangira.

__________

* Prevod ni najboljši. ‘Extend’ v tej zvezi pomeni ‘izzvati nekoga, da naredi več od njegovih zmožnosti’, vendar mi ne pade na misel boljši izraz kot ‘izpostaviti’. Se priporočam za boljši prevod.