Verniki ugašajoče luči Zahoda: Kaj pa oni?

Bogdan Biščak

Kak teden dni po ruski invaziji na Ukrajino, torej še pred Bučo in Krematorskom, me je poklical znanec z idejo, da bi kateri od parlamentarnih strank iz levega spektra predlagali, naj Državni zbor, kot prvi parlament v svetu, s posebno resolucijo razglasi Putina za vojnega zločinca. Najin pogovor je potem potekal približno takole:

Jaz: znal bi se pojaviti pomislek, da za vojne zločince nismo razglasili nobenega od zahodnih predsednikov, ki so bombardirali vrsto držav po Aziji in Afriki.

On: vem, ampak nekje je treba začeti. In Ukrajina je zdaj aktualna.

Jaz: pa saj vojni zločini itak ne zastarajo. Lahko bi predlagali, naj poleg Putina razglasijo za vojne zločince še Busha, Obamo, Sarkozyja in še koga.

On: če to naredimo, se nam bodo vsi smejali.

Jaz: točno tako, če to naredimo, se nam bodo vsi smejali.

Najin pogovor se je tu končal. O razlogih, zakaj bi se nam vsi smejali ob predlogu naj se razglasi za vojne zločince predsednike držav, ki so v različnih agresorskih akcijah zakrivile smrt milijonov ljudi po Aziji in Afriki, nihče pa se ne smeje ob predlogu, da se razglasi za vojnega zločinca predsednika države, ki je zakrivila smrt (po sedanjih ocenah) nekaj 10 tisoč ljudi v Evropi, nisva razpravljala. A sem se sam o tem spraševal kasneje, ko so nekatere države že razglasile Putina za vojnega zločinca in je zahodni svet sprejel sankcije proti Rusiji, kakršnih ni nikoli sprejel proti drugim (predvsem zahodnim) agresorskim državam.

Prvi element za razmišljanje mi je bilo dejstvo, da je Rusija (tudi če odmislimo  posredovanje v Afganistanu, ki se je, tako kot ameriško odprava v Vietnam odvijala v nekih drugih časih), zakrivila smrt večjega števila ljudi v Aziji (Gruzija, Čečenija in predvsem Sirija) kot zaenkrat v Ukrajini. Pa se nihče ni kaj dosti razburjal. No, nekateri so res imeli pripombe na ruski način spopada s Čečeni, kjer so uničili Grozni ali z ISIS v Siriji, kjer so zravnali z zemljo Aleppo, a predloga za razglasitev Putina za vojnega zločinca ali za uvedbo sankcij zoper Rusijo ni bilo. Zahodnjakom so se te ruske ekspedicije očitno zdele ali »njihova stvar« (Gruzija, Čečenija) ali pa »prava stvar« (uničevanje ISIS v Siriji).

Drugi element je mednarodno pravo. Kršitev mednarodnega prava, ki ga je Rusija nedvomno zagrešila z agresijo na Ukrajino, je eden krucialnih argumentov vseh tistih, ki zavračajo vsakršno razpravo o okoliščinah in razlogih, ki so privedli do te vojne. Vendar vsi ti in praktično tudi vsi mi ostali, nismo imeli nikakršnih pripomb ob bombardiranju Beograda in Srbije (takrat še Jugoslavije), ki ga je izvedel NATO brez ustrezne resolucije OZN l. 1999 zaradi nasilja nad kosovskimi Albanci. Takrat nas kršenje mednarodnega prava ni motilo. Ker se nam je zdelo pravično in potrebno. Mimogrede, lahko bi, za ilustracijo tega dejstva, izbral kako drugo zahodnjaško avanturo, dovolj jih je, a je ta za nas najprimernejša, ker nam je najbližje in zato najbolj naslavlja naš občutek pravičnosti. Zaradi česar smo hitreje pripravljeni pozabiti na mednarodno pravo.

Tretji element je slavni rasistični  tvit notranjega ministra v Janševi vladi Aleša Hojsa, v katerem je prostodušno priznal, zakaj se na mejah EU diskriminira begunce iz Afganistana, Sirije in celotne Afrike nasproti beguncem iz Ukrajine. Za tiste, ki ste to spregledali ali pozabili, naj ponovim njegov »argument«: ker so nam Ukrajinci religiozno in kulturno blizu.

Potem sem se pa spomnil še pogovora med cesarjem Markom Avrelijem in generalom Maximusom v filmu Gladiator. Ostareli Mark Avrelij kritično pogleda na svojih 20 let vladavine, v katerih je bilo le 4 leta miru in se sprašuje, ali je svetu poleg meča, prinesel tudi kaj vrednega. Maximusa, ki noče sprejeti, da njegovi vojaki umirajo za nič in ugovarja, da se borijo za slavo Rima, vpraša:

»In kaj je Rim?«

»Videl sem večino ostalega sveta. Je brutalen, krut in temen. Rim je luč« mu odgovori Maximus.

»Vendar nikoli nisi bil tam. Nisi videl, kaj je iz njega nastalo« zaključi Mark Avrelij.

Naj se sedaj vrnem k vprašanju, zakaj bi bil predlog za razglasitev zločinskosti zahodnih voditeljev smešen, kar bi enako veljalo tudi za predlog, da se proti npr. ZDA (zaradi Iraka) ali Franciji (zaradi Libije) uvedejo sankcije. S tem, da so razlogi pri sankcijah nekoliko specifični v primerjavi s zločinskostjo.

Ste se kdaj vprašali, zakaj sankcije uvajata izključno ZDA in Zahod? Najbrž ne, saj se nam kot Zahodnjakom to zdi povsem normalno. No, pravzaprav je to res normalno. Ne zato, ker je Zahod luč (in kdo, če ne kdor nosi luč, naj disciplinira barbare), ampak zato, ker sankciji ne more izpeljati nihče drug kot Zahod. Dva razloga sta za to. Eden je ekonomska in tehnološka odvisnost preostalega sveta od trgovanja z Zahodom. Ta se sicer zmanjšuje, a je še zmeraj relevantna. Še pomembnejši razlog pa je, da ima Zahod vrhovnega komandanta, preostali svet pa ne.  Ta sicer svoje vrhovnosti ne more implementirati de iure, pozna pa načine, da jo doseže de facto. Najlepše je to ubesedil ameriški analitik mednarodnih odnosov in profesor političnih ved na univerzi v Chicagu John Mearsheimer na predavanju v Firencah junija letos. Na vprašanje iz občinstva, zakaj je kasneje prišlo do povabila Ukrajini za vstop v NATO, kljub temu, da sta Francija in Nemčija na NATO konferenci v Bukarešti l. 2008 temu nasprotovali, je odgovoril, da zato, ker NATO pač ni nobena demokratična združba in Američani  zmeraj dosežejo svoje. Ker vsi natančno vedo, kje je moč. Tudi ko gre za sankcije.

Skratka, sankcije, ki jih uvaja zgolj in  samo Zahod niso smešne zato, ker jih lahko izvaja samo Zahod. Da te nikoli v zgodovini niso dosegle deklariranega cilja, jih še zmeraj ne naredi smešnih. Ker so ekonomsko in življensko prizadele preveč ljudi, predvsem seveda najrevnejših. Iz tega izhaja tudi obratna ugotovitev: sankcije, ki bi jih kdo predlagal zoper kako zahodno državo, ali zoper državo, ki je Zahod ne želi sankcionirati (npr. Izrael ali Savdsko Arabijo) bi bile deležne posmeha. Ker ni vrhovnega komandanta, ki bi jih zaukazal, so neizvedljive.

Kaj pa zločinskost? Tako kot ameriški vojaki in predsedniki nikoli niso in ne bodo odgovarjali za tiste miljone zbombardiranih ljudi v Aziji in Afriki, tudi ruski ne bodo za zločine v Ukrajini. Ne ZDA, ne Rusija namreč nista ratificirali Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, da sta premočni, da bi kdo to od njiju izterjal, je pa menda povsem jasno. Ker ti zločini (mimogrede, tudi ukrajinski) pravnega epiloga ne bodo dobili, ima opletanje z očitkom vojnih zločinov  zato le politično, če imamo srečo pa  tudi moralno težo. Tako eno, kot drugo pa je stvar interpretacij in propagande. In propagande je v ukrajinsko ruski vojni toliko, da se je težko videti iz nje. V naših krajih (s tem mislim na celoten Zahod) je ujeta predvsem v luč, ki seveda sveti na Zahodu in bi rada (pr)osvet(l)ila ves svet. Kot nekoč rimska.

Kako ta propaganda deluje je najbolj nazorno opaziti skozi primerjavo medijskega poročanja o tej vojni, s poročanjem o vojnah v Aziji in Afriki. Pri tem ne mislim na poročila o številu ubitih in ranjenih, napredovanju enih ali drugih vojaških enot, uničenih tankih in letalih. Tem poročilom , tako vsaj menim, itak nihče ne verjame, ker oboji lažejo kot pes teče. Mislim na tiste subtilne podrobnosti, ki v nas vzbujajo sočustvovanje z žrtvami. Ste kdaj na TV opazili mamo ali očeta z imenom in priimkom, ki na ulicah Bagdada objokuje svojega mrtvega sina ali hčerko? Niste? V Ukrajini je to standard. Ste kdaj opazili v poročilih kamero, ki se ustavi na otroškem zvezku na ulici v Sani, novinarka pa obžaluje otroške ročice, ki ga nikoli več ne bodo imele v rokah? V Ukrajini je to standard. Ste morda kdaj opazili v Tripoliju starca ali starko, ki s solzami v očeh ob zbombardiranii hiši pripoveduje, da je v njej preživel vse življenje? V Ukrajini je tudi to standard. Žrtve v Ukrajini imajo obraz, ime in solze, žrtve v Iraku, Jemnu in Libiji so brez obraza, brez imena in brez solz. So zgolj statistika. Če ponovimo za Alešem Hojsom – niso nam religiozno in kulturno blizu.

V tako nastavljenem okvirju, je seveda zaželjen en sam preprost narativ (Rusija je agresor, Ukrajina žrtev, konec besed). Če si drznete podvomiti, da je to res vse, kar velja o tej vojni povedati, ste takoj – če imate srečo –  označeni za kajpaonista (beseda izhaja iz vprašanja »kaj pa oni?« – meri pa na to, da ko vprašate »kaj pa zahodni agresorji in njihovi zločini?«, želite le relativizirati rusko agresijo in zločine), če te sreče nimate, ste pa putinist. Tistih, ki se upajo podvomiti zato skoraj ni. (Poudarjam, da govorim o medijsko političnem komentariatu te vojne in ne o družbenih omrežjih. Ker na družbenih omrežjih pač nakladamo posamezniki brez relevance in je to tudi tako dojeto. Se prebere, potem pa nadaljuje s pivom ali kavo.)

Če podvomite v smiselnost sankcij, ker zgolj polnijo ruski proračun, škodijo pa državam EU, ste putinist. Ker sankcije bodo zdaj, zdaj prijele, Rusija pa že proizvaja bistveno manj avtomobilov!  Če spregovorite o okoliščinah, ki so privedle do vojne, ste podlegli ruski propagandi in želite opravičiti agresijo. Da navajanje vzrokov za vojno nič bolj ne pomeni njenega opravičevanja, kot če rečete, da bi tat ne ukradel televizije, če bi vi zaklenili vrata stanovanja, da sta torej agresor in tat kriva, da pa obstajajo okoliščine, brez katerih agresije, tako kot tatvine, morda ne bi bilo, to ignorirajo.

Če pa navajate primere zahodne hipokrizije ob agresijah zahodnih držav, ko ni bilo nobenih sankcij in nobenih resolucij o predsedniških vojnih zločinih, ste kajpaonist. Ker je vaš namen – tako to gre v tem poenostavljenem narativu – le relativizacija ali celo opravičevanje ruske agresije. (Mimogrede: sam sem v svoji politični karieri le dvakrat čutil tak pritisk medijsko političnega poenotenja, kot ga morajo danes čutiti tisti politiki in novinarji, ki se jim stvari zdijo vendarle bolj kompleksne od zapovedane »resnice«. Prvič, ko je šlo za izbrisane, kjer je 90% populacije menilo, da si izbrisani izbris pač zaslužijo in drugič, ko je šlo za TEŠ 6 in je 70% ljudstva ter 90% medijev podpiralo to investicijo. Obakrat se je vsak argument zoper splošno sprejeti interpretacijski okvir zaletel v teflonski oklep in zdrsnil v pesek. Večina dvomljivcev je bila zato raje tiho in tudi danes je tako. Le da tokrat ne le v Sloveniji, ampak po vsem Zahodu.)

Moje mnenje, zakaj je na Zahodu obravnava zahodnih agresij  v primerjavi z rusko in ukrajinskih žrtev, v primerjavi z žrtvami v Aziji in Afriki tako različna, je iz povedanega najbrž že razvidno. Zahodne agresije morda res niso v skladu z mednarodnim pravom – tako nekako se razmišlja na Zahodu –  in Irak res ni razvijal orožja za množično uničevanje, ampak – če parafraziram Maximusa – Zahod je luč in je iraško ljudstvo vsaj osvobodil izpod Sadama. V Libiji pa izpod diktatorja Gadafija. V Siriji pa izpod diktatorja Asada (ni sicer še uspelo, ampak namen je bila pa najboljši). Skratka mednarodno pravo, ki prepoveduje agresije velja, razen če na Zahodu ugotovijo, da ne velja, ker obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga suspendira. Zakaj ima samo Zahod to pravico? Ker je samo Zahod luč. Tu so doma demokracija (razen, če se odločimo, da jo suspendiramo – spomnimo se Evroskupine, telesa, ki je v finančni krizi odločalo o vsem pa formalno sploh ni obstajala), pravna država (razen, če se odločimo, da je moteča – spomnimo se nikoli sankcioniraih ilegalnih ugrabitev, zapiranj in mučenja med borbo proti terorju) in človekove pravice (razen, če se odločimo, da je treba odstraniti kakega diktatorja in zbombardiramo prebivalstvo njegove države). Glede žrtev v Aziji in Afriki gre pa takole: seveda obžalujemo, da v Jemnu vsakih 75 sekund umre 1 otrok zaradi Saudskega bombardiranja z našim orožjem in seveda obžalujemo vse tiste miljone, ki so umrli zaradi zahodnih bomb, sankcij in sponzoriranih regime change projektov, ampak žrtve v Ukrajini so nam religijsko in kulturno bliže. Zato jim damo ime obraz in solze, one druge pa uvrstimo v statistiko, ali –  PRovsko bolj dodelano – kolateralno škodo.

Pogled na svet, v katerem je Zahod luč, preostanek sveta pa je brutalen, krut in temen, ima že dolgo zgodovino (tudi če odštejemo Rim). Vleče se od genocida nad Indijanci v obeh Amerikah, prek trgovine s sužnji in kolonialnim nasiljem ter ropanjem v Aziji in Afriki, do sodobnih bombardiranj zaradi »uvajanja demokracije«. Da je takšno razumevanje sveta ob ruski agresiji na Ukrajino pridrlo na dan v zahodni  politiki in medijih zato ni presenečenje. Konec koncev je Putin prekršil ključno nezapisano pravilo mednarodne ureditve, ki je omogočalo, da ta brutalna dvoličnost Zahoda ni bodla v oči. Pravilo, da velesile svoje nasprotujoče si interese rešujejo z vojnami izven Evrope. Tam, kjer so žrtve le statistika ali kolateralna škoda. Tudi ne preseneča, da je med ljudstvom dovolj podpore rasističnim izjavam iz krogov skrajne desnice, kakršna je zgoraj navedena Hojsova. Ne preseneča celo to, da je slepa pega glede zahodne dvoličnosti razširjena med tistimi liberalnimi intelektualci, ki so predsednikom ZDA zmeraj lažje odpustili bombardiranja Azijcev in Afričanov, kot podporo splavu ali obsojanje homoseksualnosti. Preseneča pa argumentacijska nemoč tistega dela levo liberalne združbe, ki se dosledno izogiba soočenju z dvoličnostjo zahoda tako, da vztraja pri simplicizmu: Rusija agresor, Ukrajina žrtev, konec besed.

Ko omenim argumentacijsko nemoč, nimam v mislih argumentov, s katerimi se obsoja rusko agresijo ali podpira ukrajinsko obrambo lastne suverenosti, niti pozivov k pomoči Ukrajini »z vsemi sredstvi«. Sklicevanju na mednarodno pravo in pravico do obrambe lastne suverenosti je nemogoče oporekati. Sam se sicer čudim lahkotnosti, s katero se podporniki pošiljanja orožja izognejo premisleku o morebitnih posledicah tega pošiljanja tako na izid spopada, kot število žrtev (kot me čudi tudi lahkotnost,  s katero nasprotniki pošiljanja orožja Ukrajini, pridejo do sklepa, da bo to privedlo do pogajanj), ampak načeloma njihovi argumenti stojijo. Ne, v mislih imam njihovo mižanje ali celo zanikanje dvoličnosti, s katero Zahod obravnava agresije NATO in zahodnih držav, v primerjavi z rusko na Ukrajino.

»Kajpaonisti« (tako poimenujem tiste, ki vam izrečejo očitek kajpaonizma takoj, ko omenite kako agresijo katere od zahodnih držav) izhajajo iz predpostavke, da je navajanje zahodnih agresij pač v funkciji relativiziranja ruskega napada na Ukrajino pa če je to vaš namen ali pa ne. Seveda oni obsojajo tudi vse zahodne agresorje, vam bodo povedali, ampak zdaj ni trenutek za njihovo obsojanje, ker s tem dajemo zalet Putinu. Tisto, kar namerno ali pa v zainteresirani intelektualni kapitulaciji spregledujejo je, da tisti, ki naštevamo zahodne agresije tega ne počnemo zato, da opravičimo rusko, ampak da pokažemo na dvoličnost Zahoda in na dvoličnost »kajpaonistov«. Ali je kateri od njih kdaj pozival k uvedbi sankcij zoper ZDA zaradi napada na Irak? Je kdo od njih kdaj pozival k razglasitvi Sarkozyja za vojnega zločinca zaradi bombardiranja Libije? Je kdo od njih kdaj pozval k pomoči Sirijcem ali Palestincem »z vsemi sredstvi«?

Obsojanje je poceni. Zjutraj napišete tvit, da obsojate agresijo na Irak ali Ukrajino, potem pa popijete kavo do konca. Resnica našega obsojanje se pokaže šele, ko se izrečemo, kdo je vojni zloćinec, koga je treba sankcionirati in komu pomagati »z vsemi sredstvi«. Tako kot se resnica radikalnih desničarjev o obsodbi vseh totalitarizmov pokaže, ko ves čas vlečejo na dan zločine le enega od njih ali skrunijo in podirajo spomenike borcem zoper nacizem.

Maximusu lahko njegovo preprosto vero v »Rim je luč« opravičimo, ker ni živel v Rimu in – kot mu je povedal Mark Avrelij – ni videl, v kaj se je Rim spremenil. »Kajpaonisti« živijo v »Rimu« a kljub temu ne vidijo, v kaj se je spremenil. Zahod je svojo ekonomsko in vojaško premoč dosegel skozi legitimacijo pohlepa in pripravljenostjo, da ga vselej in povsod brani tudi s tehnološko naprednim orožjem. Vendar je svojo dominacijo zmeraj ohranjal tudi na mehak način, skozi različne ideološke prijeme, ki so svetu ponujale neko skupno zgodbo, skupno vero v boljši svet in tako preprečeval, da bi bili v stanju stalnega vojskovanja. Zadnjih skoraj 100 let je bila to zgodba o človekovih pravicah, pravni državi in demokraciji.

Ta zgodba se počasi podira in luč Zahoda ugaša. Kaj menite, zakaj nobena afriška, azijska (razen Japonske in Singapurja) ter južnoameriška država ni podprla sankcij zoper Rusijo? Ker podpirajo napad na Ukrajino? Seveda ne. Pač pa zato, ker soočeni z zahodno dvoličnostjo, vse manj verjamejo v luč Zahoda. Kdor gleda, kako cepivo zoper Covid težko, težko najde pot v revne države, kako in zakaj se nekatere agresorje sankcionira, druge pa ne, kako se arbitrarno krade rezerve centralnih bank in zlato deponirano v zahodnih bankah, kako poljski policist v robokop opremi na eni fotografiji pazi, da kak v gozdu zmrzujoči otrok temnejše kože ne bi prestopil belorusko poljske meje, na drugi pa spremlja ukrajinsko mater in nosi v naročju njenega otroka in kako ukrajinske ladje s pšenico plujejo v zahodna pristanišča, kjer bo pšenica porabljena kot krma za živino, ne pa v afriška, kjer otroci umirajo od lakote, težko še naprej verjame v zgodbe o človekovih pravicah, pravni državi in demokraciji. Kdo sploh lahko še verjame v luč Zahoda, če so evropske krave pomembnejše od afriških otrok?

No, na Zahodu je takih vernikov še precej. »Kajpaonisti« so med njimi. Tudi zaradi njih, ker onemogočajo samorefleksijo Zahoda, bo Zahod to vojno, ne glede na izid spopada med Ukrajino in Rusijo, izgubil. Ker se nam zdi smešno, da bi za vojne zločince poleg Putina, razglasili še Busha, Obamo in Sarkozyja.

Za konec še disclaimer, ki se mi zdi v trenutnem stanju duha nujen: v tem zapisu nisem niti z besedo skušal opravičiti ruske agresije ali nasprotoval pomoči Ukrajini »z vsemi srestvi«. Če kdo vseeno to vidi, ima privide.

_______

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: