Napovedi pred ameriškimi vmesnimi volitvami so predvidevale močan »rdeči val«, torej da bodo republikanci pometli z demokrati in prevzeli kontrolo nad obema domovoma parlamenta. Vzrok: občutljivost volilcev na visoko inflacijo.

Čeprav je demokratska vladna administracija pod predsednikom Bidenom s progresivnimi politikami poskrbela za izboljšanje ekonomskega položaja volilcev, čeprav je poskrbela za omilitev dolžniškega bremena študentov, čeprav je v času njenega mandata brezaposelnost upadla na najnižjo raven v zadnjih desetletjih, čeprav je dinamika števila novih delovnih mest še vedno impresivna in čeprav se je odločno borila za ohranitev pravice do splava, pa je Bidenovi administraciji spodletelo pri inflaciji. Natančneje – spodletelo ji je pri cenah goriv. Ankete so namreč pokazale, da volilci večinsko dajejo največji pomen visoki inflaciji in visokim cenam goriv, medtem ko je bila pravica do splava pomembna le dobri desetini vprašanih.

Bidenovi administraciji je spodletelo pri cenah goriv pa čeprav je do minimuma izčrpala strateške nacionalne rezerve goriv, da bi znižala njihove cene, čeprav je poskušala prepričati nekoč tesno zaveznico Saudsko Arabijo, da OPEC do vmesnih volitev ohrani količine načrpane nafte na visoki ravni in navkljub izjemno toplemu oktobru, ki je poskrbel za nižje povpraševanje in s tem nižje cene goriv.

Kot je opazil že Paul Krugman, Bidenovi administraciji je spodletelo pri cenah goriv zaradi, ja, zaradi vojne v Ukrajini. Po začetku vojne v Ukrajini je cena bencina v ZDA najprej poskočila iz 3.5 na 4.3 ter nato do konca julija celo na 5 dolarjev za galono, zadnje mesece pa se je gibala na ravni med 3.8 in 4 dolarji za galono.

To se je odrazilo tudi pri inflaciji, ki se je po začetku vojne v Ukrajini povišala za eno odstotno točko. Pri tem sta ključno vlogo odigrali cene hrane in goriv, katerih delež v prispevku k skupni inflaciji se je po začetku vojne v Ukrajini povečal iz 30 na 40%.

Če je ameriške volilce najbolj skrbela predvsem inflacija in visoke cene goriv in če imajo cene goriv močan vpliv na inflacijo, ki se je še okrepil po začetku vojne v Ukrajini, potem je Bidenova administracija aktivno pripomogla k slabšim volilnim rezultatom demokratov. Če bi se namesto za aktivno spodbujanje vojne v Ukrajini ter za rigorozne sankcije, ki so povečevale negotovost na trgih in dvignile cene goriv, odločila za bolj miroljuben pristop, bi najbrž dosegla boljši rezultat na volitvah. Če bi se namesto pošiljanja orožja v Ukrajino zavzela za čim hitrejšo mirno rešitev vojne, demokrati najbrž ne bi izgubili večine v Kongresu. Grozi tudi republikanski prevzem večine v Senatu, o čemer se bo odločalo decembra v drugem krogu senatnih volitev v Georgiji.

To je ta usodna privlačnost. Ker si predsednik Biden preveč želel ošibiti Rusijo, in to prav zdaj in ne glede na ceno, si je močno onemogočil izvajanje resnejših progresivnih politik v drugi polovici svojega mandata. Prav tako pa najbrž zapravil naslednje predsedniške volitve za demokratskega pretendenta. Seveda pa lahko to interpretiramo tudi na način, da je Biden z enormnim vojaškim podpiranjem Ukrajine dal prednost moralnemu imperativu pred sebičnimi koristmi lastne stranke in ameriških državljanov.

V Evropi je zgodba glede inflacije še bolj izrazita. Do februarja letos so cene energentov in hrane poganjale med 40 in 50% skupne mesečne inflacije. Po začetku vojne v Ukrajini rast cen energentov in hrane predstavlja kar dve tretjini skupnega porasta cen v evrskem območju.

Visoka inflacija in znotraj tega predvsem močno povišane cene energije za ogrevanje in pogonskih goriv so najbrž najbolj eksplozivna politična mešanica. Nasploh v povezavi z vojno v Ukrajini, kjer se navadni državljani sprašujejo, zakaj morajo oni plačati ceno za vojno v Ukrajini prek povišanih cen energije in hrane. Letos je ta eksplozivna mešanica že odnesla vlado v Italiji in prinesla na oblast skrajno desnico. Širom Evrope se vrstijo protesti proti visoki inflaciji in visokim cenam energentom, ki odžirata kupno moč in mnoga gospodinjstva spravljata v obup ob začetku kurilne sezone.

Za ta problem ni lahkih rešitev. Vlade so sicer vpeljale draginjske dodatke in ponekod zamrznile cene energentov. Vendar bo to prek močno povečanih proračunskih primanjkljajev privedlo do dražjega zadolževanja držav in zaostrenih fiskalnih razmer. S tem, da so ti ukrepi zgolj obliž na rano, ne rešujejo pa osnovnega problema.

Podobno velja za ukrepe ECB, ki je začela z ostrim dvigovanjem obrestnih mer, da bi ohladila inflacijo. Vendar ker je inflacija ponudbene narave, ti ukrepi ne morejo imeti pomembnega učinka. Bo pa ECB s podražitvijo financiranja evrsko gospodarstvo zapeljala v recesijo, pri čemer pa je predsednica ECB Christine Lagarde že priznala, da tudi recesija ne more hitro znižati inflacije. Ker pač imamo opravka z inflacijo zaradi dejavnikov na strani ponudbe in ECB ne more narediti nič, da bi zagotovila dovolj energije in ne more znižati cen energentov.

Gre za »reševanje problema« na napačni strani enačbe. EU bi največ naredila za znižanje inflacije, če bi pomagala zaustaviti vojno v Ukrajini. Mirna rešitev za pogajalsko mizo, pa čeprav z njo ne bo nihče povsem zadovoljen, bi najhitreje vzela veter iz jader inflacije. Zmanjšala bi negotovost na svetovnih trgih energentov in hrane in cene bi padle.

Toda to zahteva politično odločitev. Danes kaže, da so evropski voditelji pripravljeni tolerirati visoko inflacijo in prihajajočo recesijo ne glede na politično ceno, ki jo bodo za to morali plačati.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku