Naj se kripto valute scvrejo v lastnem peklu?

Nikoli nisem bil pristaš ne kripto valut in ne na videz fancy block-chain tehnologije, na kateri temeljijo. Iz dveh preprostih razlogov. Prvič, za kripto valutami ni nobenega kritja, so zgolj on-line računalniška igrica z obarvanim zrakom, katerega vrednost poganjajo, ja, igračkanje in špekuliranje nekaj mandeljcev, ki so si izmislili posamezno kripto valuto. In drugič, block-chain tehnologija po svoji naravi, zato so si jo izmislili, omogoča zgolj skrivanje identitet tistih mandeljcev, ki želijo skriti svoje špekulacije. Kripto je Ponzijeva shema po svojem dizajnu, le da je še manj transparentna.

Razumem sicer privlačnost kripto valut za nekatere. Zdi se, da gre za štiri skupine subjektov, ki jih kripto valute usodno privlačijo. V prvo skupino spadajo začetniki lastne Ponzijeve sheme. Špekulanti, ki pač lansirajo svojo kripto shemo, da bi obogateli iz nič. V drugo spadajo posamezniki, ki bi radi participirali na fazi rasti Ponzijeve sheme in prav tako obogateli. V tretjo skupino spadajo hard core libertarci, za katere so kritpo valute ideal svobode – denar, ki ga ne izdajajo in ne kontrolirajo države in denar, ki omogoča transakcije, skrite pred vladnimi inštitucijami, zaradi česar ni treba plačevati davkov, kar je najvišji ideal svobode libertarcev. In v četrto skupino spada kriminalno podzemlje, ki transakcije s prepovedanimi realnimi proizvodi in storitvami prek “dark neta” fakturira v valuti, ki ni sledljiva. Kriminalnemu podzemlju dark net in kripto valute omogočata, da so tako realne transakcije (naročila in dobave) kot plačilne transakcije skrite pred oblastmi. Kripto svet je za organizirani in petty kriminal idealna infrastruktura.

Znanec me je zadnjih nekaj let ob vsakem srečanju moril glede kripto valut. Najprej z vprašanji, kaj menim o pomenu kripto valut za makroekonomijo, nato pa, ker nisem pokazal dovzetnosti, z vprašanji, kaj imam tako proti kripto valutam. Moj odgovor na drugo vprašanje je bil tak, kot v prejšnjem odstavku – zakaj bi podpiral Ponzijevo shemo, ki koristi le libertarcem (za izogibanje davkom) in kriminalcem?! Glede prvega vprašanja pa: kako naj resno jemljemo valuto, ki nima prav nobenega kritja, katere vrednost poganjajo špekulacije in je strahovito volatilna?! Za nacionalnimi valutami, ki so sicer lahko povsem fiat valute (brez pokritja), stoji zaupanje, da je država, ki ta denar izdaja, sposobna v kateremkoli trenutku poplačati svoje obveznosti. Nacionalne valute imajo kritje v bruto domačem proizvodu (BDP) države izdajateljice oziroma natančneje, temeljijo na zaupanju v sposobnost posamezne države, da lahko pobere dovolj davkov, da lahko v kateremkoli trenutku poplača svoje obveznosti do upnikov.

Za kripto valutami ni ničesar razen algoritmov in abnormalno potratnega kurjenja električne energije za njihovo poganjanje. Denimo Bitcoin, največja kriptovaluta na svetu, trenutno porabi približno 150 teravatnih ur električne energije letno – več kot celotna država Argentina s 45 milijoni prebivalcev.

Najbrž imajo kripto valute tudi kakšno prednost, vendar se zdaj težko spomnim kakšne resne, toda njihove slabosti daleč odtehtajo te prednosti. Afera zadnjega tedna s kolapsom $32-milijardne FTX platforme “prijaznega in poštenega” Sama Bankman-Frieda (ki je svoj etični altruizem kazal tako, da je bil s 40 milijoni dolarjev drugi največji donator v Bidenovo predvolilno kampanjo 2021-2022 in ki naj bi v tipični Ponzi shemi “nategnil” 5 milijonov ljudi, tako da je preusmeril njihovih 10 milijard dolarjev iz FTX kripto banke v zasebni hedge sklad Alameda v obliki zasebne kripto valute FTT) je pri mnogih komentatorjih izzvala stališče, da je treba kripto valute bolje regulirati. Nasprotno, sam se pridružujem komentarju uglednih finančnih profesorjev Stephena Cecchettija in Kima Schoenholtza, ki sta pred dnevi v Financial Timesu zapisala, da bi bila regulacija napaka, ki bi finančni svet, namesto bolj, naredila manj varnega in da je treba kripto svet prepustiti, da se scvre v lastnem ognju. Pravita, da bi regulacija kripto valut zgolj dala lažno legitimnost tem valutam, kar bi lahko privedlo do povečanega sistemskega finančnega tveganja. Denimo, če bi banke v zavarovanje kreditov sprejele tak inherentno volatilen instrument zavarovanja, kot so kripto valute, bi celoten finančni sistem postal izjemno ranljiv in nestabilen. Hkrati pa bi reguliranost kripto valut povzročila povečano selitev finančnih naložb iz tradicionalnih v kripto, kar bi finančni svet naredilo še bolj ranljiv na nenadne šoke.

Put simply, the crypto system as it currently exists is unsustainable. Absent clear and easily enforceable property rights, relying solely on private investors to monitor and discipline the behaviour of opaque intermediaries has never been safe and effective. There is no prospect for a technological solution to these age-old problems.

So, the big question is whether authorities ought to create a new regulatory and supervisory framework that protects property rights and enforces the principles of safety and soundness. Concerned about further losses from the collapse of crypto, many people are calling for new rules to protect consumers.

Ironically, however, attempts to create a separate structure for regulating and supervising crypto will just make the financial system less, not more, safe.

This is true for two reasons. First, it will encourage banks both to purchase crypto assets and to lend against them as collateral, making the banking system vulnerable to plunging market values. In contrast, even the ongoing collapse of crypto values and institutions has had virtually no impact on the wellbeing of the traditional financial markets and firms.

Second, new rules would lead to a migration of financial activity from traditional finance to the still less regulated, but newly sanctioned, crypto world. Both crypto and traditional finance are simply combinations of a database and computer code. It would be straightforward for a group of technicians to convert any set of conditional cash flows from one into the other. For example, imagine someone choosing to issue claims on their firm as a crypto token rather than as conventional equity to take advantage of looser rules for disclosure, accounting, custody, and the like.

If any new rules are needed, they are ones that limit exposure of traditional leveraged intermediaries to the crypto world.

Banks, dealers, insurers, and pension funds should not be allowed to purchase and hold crypto or accept it as collateral. For the most part, crypto today is just a multiplayer online video game (like World of Warcraft). If virtually all the transactions remain internal to the crypto world without links to the real economy, the process might as well be occurring on Mars, leaving traditional finance unaffected.

The overriding goal of policymakers should be to keep crypto systemically irrelevant. The best way to do this is let it implode under the pressure of its unsafe and unsound business practices. Meanwhile, authorities should constantly point to the record that crypto is rife with failures and fraud.

Rather than creating a new legal and regulatory framework that legitimises crypto, we should simply let it burn.

Vir: Stephen Cecchetti in Kim Schoenholtz, Financial Times

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: