Author Archives: jpd

Ameriški finančni virus na pohodu

13 avgusta, 2007 By in gospodarstvo 2 komentarja

Obrisi grozeče globalne finančne krize so resnično dih jemajoči in z vsakim dnem dobivajo večje razsežnosti. Ameriške zvezne rezerve (FED) so denimo prejšnji teden na ameriškem finančnem trgu intervenirale s skupaj 87,5 milijardami dolarjev vredno finančno injekcijo za izboljšanje likvidnosti. Od tega samo v petek z 38 milijardami dolarjev, kar je najvišja dnevna finančna intervencija FED po enajstem septembru 2001. Tudi Evropska centralna banka (ECB) je za izboljšanje likvidnosti samo v četrtek in petek prejšnji teden namenila rekordnih 156 milijard evrov posojil 49-tim bankam, ki jih je prizadela kriza na ameriškem trgu z drugorazrednimi hipotekarnimi posojili. Kar je seveda absolutni rekord ECB do sedaj pri finančnih intervencijah. Tudi ostale centralne banke po svetu – od Švice prek Japonske do Avstralije – so nemudoma reagirale, da bi omilile negativne učinke finančnega virusa iz ZDA. Po zadnjih ocenah se skupna finančna intervencija vseh centralnih bank giblje že pri okrog 320 milijardah dolarjev.

Kako je ameriški virus okužil svet?

Razlogi za hitro širjenje globalne finančne nestabilnosti so, gledano iz današnje perspektive, seveda dokaj preprosti in predvidljivi. Ameriška FED je (še pod vodstvom Alana Greenspana) z namenom spodbuditve gospodarske rasti po enajstem septembru 2001 izjemno znižala referenčno obrestno mero (še leta 2003 je bila na ravni 1 odstotka), kar je seveda močno pocenilo kredite in zadolževanje tudi prebivalstva. Pri čemer pa so mnoge banke pri dajanju kreditov uporabljala zelo ohlapna bonitetna pravila. Mnoga gospodinjstva z nižjimi dohodki (t.i. subprime sektor kreditojemalcev), ki si ob višjih obrestnih merah ne bi mogla privoščiti nakupa nepremičnine, so se zadolžila preko glave. Ameriški nepremičninski trg je po 1. juniju 2003 močno zacvetel, saj so samo v zadnjih dveh letih ameriške banke dale za preko 3.200 milijard dolarjev hipotekarnih kreditov, okrog 20 % od tega t.i. subprime sektorju gospodinjstev z nižjimi dohodki. Toda po nekaj letih intenzivne rasti je FED z namenom ohlajanja konjunkture postopno zviševal referenčno obrestno mero, kar je močno povečalo višino anuitet. Hkrati se je odzval tudi nepremičninski trg, saj je po enormni rasti cen v letih 2004 in 2005 (po več kot 10 % na leto) ponudba nepremičnin narasla celo za polovico.

Ob višjih obrestnih merah ter povečani ponudbi nepremičnin se je trg nepremičnin lani zlomil, saj predvsem gospodinjstva z nižjimi dohodki več niso mogla odplačevati kreditov. Mnoge ameriške banke so svoje drugorazredne hipotekarne kredite subprime sektorju gospodinjstev zavarovale pri hedge skladih, ki so se v obdobju nepremičninskega booma močno razcveteli in mnoge ameriške in evropske banke so precej nekritično svoje naložbe namenile prav v te takrat visoko donosne sklade. Z zlomom nepremičninskega trga se je predvidljivo zrušil tudi trg izvedenih finančnih derivativov, ki so temeljili na drugorazrednih hipotekarnih kreditih in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo bankrot številnih hedge skladov zanihal stabilnost celotnega finančnega sistema in kdaj bo pljusknil tudi prek ameriških meja.

Lahko ameriški finančni virus resno ogrozi finančno stabilnost evro območja?

Najhujše posledice ameriške finančne krize se zaenkrat kažejo v francoskih in nemških bankah. Francoski BNP Paribas je moral prejšnji teden zaradi izgub zamrzniti tri svoje sklade v ZDA, vredne 1.6 milijarde evrov. Še huje je z nemškimi bankami. Srednje velika IKB naj bi v rizične naložbe z drugorazrednimi hipotekarnimi krediti vložila kar 7,8 milijard evrov, WestLB 1,25 milijarde evrov, Postbank pa okrog 600 milijonov evrov. Iz ZDA prihajajo tudi novice, da naj bi bilo prizadetih še več evropskih bank. Tako ameriški finančni nadzornik SEC, ki preučuje bankrotirano hipotekarno banko Homebanc, navaja kot prizadete investitorice v njej tudi veliki nemški banki Deutsche Bank in Commerzbank ter belgijsko-nizozemsko Fortis bank.

Zaenkrat se težave posameznih evropskih poslovnih bank zdijo povsem rešljive zaradi hitre in odločne akcije ECB. Bolj kot kratkoročne oscilacije na finančnih trgih ter težave nekaterih poslovnih bank zaradi prevelike izpostavljenosti tveganim naložbam na ameriškem trgu, pa nas lahko skrbi vprašanje, kako bo ameriški finančni virus vplival na nepremičninske trge v posameznih državah in kakšne posledice bi to utegnilo imeti na svetovno gospodarsko konjunkturo. Zgodovinsko nizke obrestne mere ter nizki pribitki bank so namreč tudi v evropskih državah poskrbeli za izjemno povečano zadolžitev gospodinjstev.

Predvidljiv dvig referenčne obrestne mere ECB septembra letos (v zadnjih dveh letih je ECB že osemkrat dvignila referenčno mero, skupaj za 2 odstotni točki) ter pričakovan dvig bančnih pribitkov (na EURIBOR) z namenom zavarovanja za večje tveganje bodo seveda po eni strani povečali kreditno breme za mnoga gospodinjstva in hkrati tudi zmanjšali trošenje gospodinjstev, po drugi strani pa zmanjšali povpraševanje po hipotekarnih posojilih. Vse to ima seveda predvidljive učinke na trge nepremičnin po celotni Evropi. Učinek na finančno stabilnost v posameznih državah pa je v veliki meri odvisen od bonitetnih pravil in njihovega doslednega spoštovanja pri posameznih bankah ter s tem njihove izpostavljenosti tveganjem hipotekarnih posojil. Pozitivno je to, da so bile evropske banke bistveno bolj konservativne od ameriških pri dajanju kreditov.

Lahko ameriški finančni virus ogrozi svetovno konjunkturo?

To je v veliki meri odvisno tudi od dogajanja na kitajskem trgu. Visoke stopnje gospodarske rasti v zadnjih dveh desetletjih, sorazmerno nizke obrestne mere in nastanek novega srednjega razreda je v zadnjih letih pripomogel k boomu na nepremičninskem trgu ter hitri rasti cen nepremičnin. Ob tem naj bi imele kitajske banke bistveno bolj ohlapna bonitetna pravila od ameriških, hkrati pa hipotekarni vpisi lastnine na Kitajskem še niso močno razširjeni, kar močno povečuje kreditno izpostavljenost njihovih bank. Kitajska vlada se je na grozeč ameriški finančni virus odzvala z dvigom obrestnih mer, strožjimi pravili za tuje investicije ter s spodbudami za gradnjo cenejših vprašanj.

Če pride do krize na kitajskem ter najpomembnejših evropskih nepremičninskih trgih ter hkrati do drastičnega dviga obrestnih mer, bosta nujni posledici seveda manjše trošenje gospodinjstev in nižje investicije. Po nekaterih ocenah bi se svetovna gospodarska konjunktura utegnila zmanjšati za 0,5 do 1 odstotne točke. Zaenkrat je svetovna konjunktura izjemno robustna. Vsi glavni svetovni borzni indeksi so bili sicer prejšnji petek v rdečih številkah, toda glede na sedaj robustno gospodarsko rast ter dobre polletne rezultate vodilnih svetovnih korporacij se zdi, da se bodo svetovne borze ta teden spet pobrale.

Ohraniti trezno glavo

Seveda pa so globalne posledice odvisne od tega ali bo uspelo ameriškemu finančnemu virusu okužiti ves svet, ki je v finančnem pogledu izjemno globaliziran in s tem zelo podvržen hitremu širjenju virusov. Nepretehtane ali celo panične reakcije centralnih bank in vlad lahko pri tem naredijo še največ škode. Prehiter dvig obrestnih mer bi v sedanjem trenutku pomenil idealne pogoje za zlom nepremičninskega trga ter za posledičen razmah finančnih kriz. S tega vidika se zdijo ukrepi ECB z bliskovitimi finančnimi injekcijami bankam, prizadetim z ameriško krizo, čakanje z dvigom temeljne obrestne mere ter pomirjujoč ton predsednika ECB Jeana-Claudea Tricheta izjemno preudarni in pretehtani. Kakršnokoli sejanje nezaupanja v finančne in nepremičninske trge, sem štejem tudi izjave našega guvernerja Marka Kranjca v Financial Timesu, pa čeprav jih je dal kot analitik in ne guverner, ima lahko izjemno daljnosežne negativne učinke. V tem trenutku je potrebno predvsem ohraniti trezno glavo in pomiriti trge, sedanja zdravila se zdijo dovolj močna, da ameriški finančni virus omejijo na ameriški trg in minimizirajo negativne učinke na EU.

Zato bi se izjave vseh guvernerjev članov ECB morale v tem trenutku glasiti nekako tako: “Ameriški finančni virus je zaenkrat pod kontrolo – zato brez panike, prosim”.

Konkurenca pri nas nima domovinske pravice

3 avgusta, 2007 By in slovenija 1 komentar

Kaj imata skupnega novici, (1) da je Urad za varstvo konkurence (UVK) izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je družba Kolosej slabo leto zlorabljala svoj prevladujoči položaj na trgu kinematografskih filmov in (2) da so slovenski mobilni operaterji svojim uporabnikom ponudili cene za gostovanje v tujini po najvišji še dovoljeni s strani EU, in sicer ceno za odhodni klic po 58,8 centa na minuto, ceno za dohodni klic pa po 28,8 centa na minuto (z DDV)?

Rekli boste, da novici verjetno nimata veliko skupnega. Toda počakajte še minutko, preden si ustvarite dokončno sodbo. Ste vedeli, da je naš varuh konkurence UVK v vsej svoji zgodovini do sedaj izdal šele 8 (!) pozitivnih odločb, s katerimi je ugotovil zlorabe prevladujočega položaja na trgu in da ni ugotovil še nobene nedovoljene koncentracije (tega ni ugotovil tudi v primeru prevzema Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško, s katerim ima združeno podjetje več kot 90-odstotni tržni delež!)?! Ste vedeli, da je naš trg telekomunikacij izjemno monopoliziran v primerjavi z EU in da so naši potrošniki zaradi tega deležni bodisi slabših bodisi kasneje uvedenih storitev? Naj navedem nekaj podatkov iz zadnjega poročila Evropske komisije o konkurenci na trgu telekomunikacij v članicah (European electronic communications regulation and markets 2006 (12th report), marec 2007). Prvič, pri nas trg je fiksne telefonije popolnoma monopoliziran, obstaja sicer kar 36 licenciranih ponudnikov fiksne telefonije, toda le 12 jih te storitve tudi ponuja, vendar pa je imel v letu 2006 prvi ponudnik (Telekom Slovenije) kar 97.3 % (po prihodkih) oz. 99.2 % (po prometu) tržni delež; povprečje EU pa je bilo 63.9% oz. 65.8%). Slovenija je ena izmed šestih članic, ki ima samo enega glavnega igralca, Finska jih ima denimo 3, Portugalska 4, Avstrija 5, Irska 6, Švedska 10, V. Britanija pa 11.

Drugič, na področju mobilne telefonije je slika le na videz bolj ugodna, saj imamo kar 2 (!) glavna ponudnika! Toda povprečni tržni delež glavnega mobilnega ponudnika v EU je oktobra 2006 znašal 39.4%, tržni delež drugega ponudnika pa 32.0%. Pri nas je (glede na število naročnikov) tržni delež Mobitela znašal 71,2%, tržni delež Simobila pa 22,5%, ostali so se pa zadovoljili z drobtinicami.

Tretjič, monopolna struktura trga na področju fiksne in mobilne telefonije se kaže po eni strani v višjih cenah storitev, po drugi pa predvsem v oviranju dostopa na trg alternativnih ponudnikov ((ne)razvezovanje lokalne zanke in njeno zaračunavanje, nadpovprečno (nad povprečjem EU v absolutnih cifrah!) visoki stroški povezav in zaključevanja klicev alternativnim ponudnikom tako pri fiksni (povprečje EU oktobra 2006 za lokalne klice 57 centov, pri nas pa 75 centov) kot mobilni telefoniji (povprečje EU oktobra 2006 11.40 centa, pri nas 16 centov), oviranje prenosa številk itd.).

Četrtič, podobno je pri ponudbi širokopasovnih dostopov, kjer je pri nas na papirju sicer precej ponudnikov, toda trg dominirajo predvsem državni monopolni ponudniki (Siol) ali monopolna telekomunikacijska podjetja, medtem ko alternativni ponudniki životarijo, saj jih je predvsem Siol iztisnil s trga s predatorskimi cenami. Delež konkurence nacionalnemu operaterju na ADSL v Evropi je povsod nekaj deset odstotkov, povprečni delež konkurence je 40 %, v V. Britaniji je delež od leta 2002 narasel že na 66 %. “Rekorderji” na drugi strani lestvice so (julij 2005) pa so Turčija 0 %, Slovenija in Estonija 2 %, Latvija 4 % itd.

Ste se kdaj vprašali, kako je naš varuh konkurence doprinesel k tej monopolizirani strukturi trga telekomunikacij? Predvsem tako, da je bil neaktiven! Ste vedeli, da UVK že od leta 1999 ne najde časa in kadrov, da bi pripravil odločbo glede zlorabe dominantnega položaja v primeru ABM proti Telekomu? Ste vedeli, da se je situacija v Sloveniji nekoliko izboljšala šele z letom 2005, ko je sprostitev trga septembra 2005 omogočila konkurenci hitro povečanje deleža od 2 % na 9 %. To preprosto pomeni, da je od leta 2001 – 2005 konkurenca imela “kamen na vratu” pri ponujanju širokopasovnega dostopa.

Poglejmo si nekaj statistike o aktivnosti našega varuha konkurence. UVK je v zadnjih 7 letih obravnaval 338 primerov koncentracij, 36 primerov omejevalnih sporazumov in samo 16 primerov zlorabe prevladujočega položaja (na spletni strani http://www.uvk.gov.si/si/publikacije/ so povzetki odločb 2000-2006).

G. Plahutnik v intervjuju ‘Nisem zadovoljen z učinkom urada in ne nameravam odstopiti’, Finance, 19.1.2006: priznava: “Zdajšnje razmere pomenijo neustrezno sestavo primerov (primarno kontrola koncentracij), neučinkovito odzivanje (v sestavi premalo postopkov po uradni dolžnosti)”.

V zadnjih sedmih letih (2000-2007) je UVK:

1. obdeloval 36 primerov omejevalnih sporazumov in 36 jih je tudi rešil (100 % uspešnost)

2. obdeloval 327 primerov koncentracije in 338 jih je rešil (103,5 % uspešnost!)

3. obdeloval 21 primerov zlorabe monopola in 16 jih je rešil (76 % uspešnost).

V tem trenutku je odprtih še 7 zadev s področja zlorabe monopola, kjer je bil UVK do sedaj najmanj uspešen. UVK se torej v glavnem ukvarja s koncentracijami, pa še to bolj jalovo ( Sizifovo delo Urada RS za varstvo konkurence (Finance, 26.6.2006)), saj je dovolil 284 koncentracij in 19 jih je dovolil pogojno (takšen je denimo primer Union-Laško). Ni prepovedal niti ene koncentracije! Omejevalnih sporazumov je obravnaval 36 v 7 letih.

Glede zlorab monopola, pa je UVK v preteklih sedmih letih rešil 16 zadev, v 8 primerih ni bilo zlorab, ugotovil pa je 8 zlorab (vključno s Kolosejem!, natančneje 7, ker je eno ugotavljal dvakrat), 2 postopka pa je ustavil.

Kako torej komentirati uvodni dve novici? Je velik dosežek, da UVK ugotovi zlorabo dominantnega položaja s strani Koloseja zdaj, ko je Kolosej očitno že preteklost, saj ga Planet Tuš prehiteva na vseh frontah? Vse skupaj se zdi bolj kot brca crknjenemu konju. Na drugi strani pa seveda tudi novica, da nam bosta naša ponudnika mobilne telefonije naše gostovanje zaračunavala po najvišjih še dopuščenih cenah (Britanci, ki živijo na konkurenčnem trgu, bodo denimo plačevali bistveno manj, najmanj pri ponudniku 3, ki bo odhodne klice zaračunaval po 37.09 centa, pri nas pa bomo plačevali 58.8 centa), ni presenečenje in je le nadaljevanje zgodbe zaščite našega monopoliziranega trga, ko so se glavni igralci navadili, da lahko praktično pri vseh storitvah po mili volji nategujejo potrošnike, saj ti tega niti ne vedo, ker nimajo možnosti primerjave. Če pa vedo, pa itak nimajo možnosti varovanja njihovih pravic.

Zato še enkrat ponavljam, da naš UVK deluje kot varuh monopolistov (in ne potrošnikov) in da v Sloveniji konkurenca nima domovinske pravice.

Ora Ito ter desperadosi na forumih in njihove karierne opcije

11 julija, 2007 By in gospodarstvo, kultura, svet 6 komentarjev

Praviloma ne spremljam internetnih forumov, ker zato nimam ne časa in ne volje za prebiranje nekonstruktivnih debat. Le izjemoma zaidem na forum Financ ali Dela, ko me kolegi opozorijo na kakšno posebnost (denimo »izpad« kakšne znane osebnosti pod dejanskim ali izmišljenim imenom). No, včeraj so me kolegi opozorili na precej »hude« in žaljive odzive na mojo kolumno v Financah o opcijah levice in desnice pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Razumljivo, kolumna je bila najbolj bran članek dneva, kar očitno odraža velik interes javnosti po tej temi in kar seveda generira tudi večjo množico različnih javnih odzivov.

Mene javni odzivi, pozitivni ali negativni, na moje pisanje in moje delo nasploh – razen seveda relevantne akademske kritike in odzivov študentske populacije – ne motijo. Nasprotno. S tem ko se angažiraš kot akademski raziskovalec v konkurenčnem mednarodnem okolju, kot profesor na domači in tujih univerzah, kot gostujoč ekonomist v politiki in kot kolumnist, svoje delo in svojo podobo izpostaviš kritični presoji. In s tem eksplicitno vzameš v zakup tudi takšne ali drugačne javne odzive. Zato praviloma ne polemiziram v javnosti z nasprotnimi stališči, sploh pa ne spremljam forumov in ne polemiziram na njih. Ne mislim, da imam absolutno prav glede vsega. In ne želim nikogar prepričevati, da imam prav samo jaz. Jemljem si pa pravico, da povem svoje mnenje. In dopuščam vsakomur, da misli po svoje in absolutno (tudi javno) zagovarjam njegovo pravico, da piše, kot misli. Tisti, ki preveč izstopajo po brutalnosti ali žaljivosti svojih stališč, se običajno zelo hitro sami izločijo. Kajti javnost večinsko ne mara skrajnežev.

Me je pa pogled na včerajšnje internetne komentarje na mojo kolumno v Financah vseeno spodbodel, da analiziram profil piscev komentarjev na internetnih forumih ter njihove karierne opcije. Zato sem si ogledal nekaj glavnih internetnih forumov največjih slovenskih medijev (Finance, Delo, Dnevnik, Večer, Pop TV, RTV Slovenja) in poskušal okarakerizirati njihove forumske komentatorje. Našel sem nekako pet ključnih značilnosti, ki po mojem mnenju oblikujejo profil povprečnega forumskega pisca.

Profil piscev na forumih:
• praviloma ne polemizirajo z vsebino člankov (ad rem), ampak z dejanskimi ali namišljenimi značilnostmi pisca (ad hominem),
• so polizobraženi, slabo obvladajo slovnico in pravopisna pravila, so kulturno in ideološko nestrpni, karierno še nerealizirani posamezniki, ki imajo dovolj časa za visenje na forumih in ideološko spopadanje z uveljavljenimi avtorji,
• desperadosi (obupanci) in neke vrste »internetni teroristi«, ki so pogumni le v zavetju internetne anonimnosti, javno pa se ne upajo izpostaviti,
• nekateri kolegi iz sveta komuniciranja z javnostmi pravijo, da ne gre za naključne pisce, ampak da imajo posamezne politične stranke organizirane skupine piscev (bojda so še posebej dobro organizirane stranke desnice), rekrutirane večinoma iz študentske populacije, ki proti majhnemu plačilu ali v ideološkem zanosu »pljuvajo« po »ideoloških nasprotnikih« oziroma se oglašajo v pogovorne oddaje in v njih orkestrirano glasujejo,
• običajno zaključijo svoje pisanje, da so oni osebno veliko bolj inteligentni, vedo več o zadevni temi in so torej veliko bolj kvalificirani za pisanje komentarjev kot avtor, katerega tekst kritizirajo, in se čudijo urednikom, kako sploh lahko objavijo tekste takšnemu avtorju.

Seveda ne trdim, da je tak profil vseh piscev na forumih, toda glavne značilnosti povprečnega pisca na internetnih forumih medijev se mi zdi, da so zajete v zgornjih petih točkah. In seveda, ker sem bolj konstruktivne sorte, se s to ugotovitvijo to moje razmišljanje ne konča, ampak želim v nadaljevanju izpostaviti karierne opcije, ki jih imajo na voljo ti forumski pisci.

Moj predlog karierno še nerealiziranim internetnim piscem na medijskih forumih je precej preprost. Predlagam jim, da uberejo pristop svetovno znanega designerja Ora Ita. Predlagam, da zberejo korajžo, se javno izpostavijo s svojimi izdelki in poskušajo realizirati svoje potenciale. Ora Ito je v zgodnjih letih na svojo izjemno oblikovalsko nadarjenost opozoril tako, da je na svoji spletni strani lansiral podobe v njegovem oblikovalskem slogu dizajniranih izdelkov in jih podpisoval s svetovno znanimi blagovnimi znamkami. Z drugimi besedami, globalne svetovne znamke je zapakiral v svoj dizajn. Odziv je bil fenomenalen, saj so ljudje začeli naročati še neobstoječe, zgolj virtualne izdelke. Razumljivo, mnoge globalne multinacionalke so ga v prvem navalu čustev hotele tožiti zaradi zlorabe blagovnih znamk. Toda njegov svojstven, svež mladostni dizajnerski pristop jih je od tega odvrnil in namesto tožbe so mladeniča povabili k sodelovanju. Torej Ora Ito je bil neke vrste internetni terorist, imel je ideje, ne pa denarja za njihovo uresničitev, zato je izbral svojsko, zelo inovativno metodo lastne promocije. Danes je Ora Ito zvezda v svetu industrijskega oblikovanja in podpisuje kreativne linije za najbolj znane globalne multinacionalke, kot so L’Oreal, Louis Vuitton, Apple, Bic, Nike, Visa itd. Tudi za slovensko Gorenje.

Podobno pot je prehodil tudi Jonas Ž., multidisciplinarni genij, vse od od pobalinskega interpretatorja Shakespeara na radiu Študent, vrhunskega garažnega biljarderja, zajebantskega voditelja mladinskih oddaj na RTV Slovenija, voditelja prime-time talk showa ter Milijonarja na Pop TV, do vrhunskega internetnega pokeraša in bloggerja ter nazadnje spet do voditelja Milijonarja na nacionalni TV ter zajebantskega voditelja dnevnika na internetnem mediju Vest.si. Jonas Ž. je preprosto dober in vse, kar naredi, smrdi po uspehu.

Podobne so usode ostalih danes vodilnih kreativnih osebnosti na slovenski estradi, od Jurija Zrneca do Lada Bizovičarja. It’s a free country in v prostem tržnem gospodarstvu z izrazito noto k zagotavljanju enakega dostopa do izobrazbe, kot velja v Sloveniji, so danes možnosti za uspeh novincem ali outsiderjem na stežaj odprta. Prav razmah blogov in bloggerjev – ob nizkih stroških vstopa v internetni svet – kaže na velike možnosti realizacije nadarjenih posameznikov. Vse je odvisno le od njihove drznosti in kvalitete njihovih »izdelkov«. Zato pozivam pisce na forumih, da naredijo kvalitetni preskok naprej in svoja stališča objavljajo na lastnih blogih. S tem bodo lahko dokazali svojo kvaliteto, izvirnost in nadarjenost, in morda uspeli do te mere, da se bodo lahko »prodali« kot relevantni komentatorji v nek večji medij.

Svet tam zunaj, tudi blogerski svet, je sicer krut in hladen, konkurenca pa precej huda, toda najboljši (najbolj drzni, najbolj nadarjeni in najbolj vztrajni) se vedno prebijejo v ospredje in uspejo. In v tem je čar proste konkurence, ki jo ponuja tudi internetni svet, da je vse odvisno od nas samih – od naše nadarjenosti, od naše drznosti, od naše pripravljenosti na tveganje neuspeha in končno od naše vztrajnosti.

Vso srečo!

Sarkozy – grobar EU?

10 julija, 2007 By in slovenija 3 komentarji

V ponedeljek je francoski predsednik Sarkozy “vdrl” na srečanje finančnih ministrov EU, ki je rezervirano le za finančne ministre in ne predsednike vlad ali držav. Ustavil ga ni niti pogovor pri Barrosu, ki ga je poskušal pred tem prestreči z argumenti. Sarkozy je finančnim ministrom raje sam predstavil svoje videnje francoske poti v Paktu stabilnosti in rasti. Da pač Francija do leta 2009 ali 2010, morda tudi do 2012, ne bo spoštovala določil pakta o tekočem javnofinančnem primanjkljaju pod 3% BDP. Ker ima pač bolj pomembne reforme pred seboj. In hkrati še nakazal, da bi morala Evropska centralna banka (ECB) razrahljati svoja preveč toga pravila in da bi na njeno politiko morale dobiti večji vpliv tudi posamezne članice Evrolanda.

Finančni ministri EU so bili osupli, evropska strokovna javnost pa je zgrožena. Čeprav Sarkozy le uresničuje, kar je zagovarjal že v predvolilni kampanji. Sarkozy je intervencionist – kot večina francoskih politikov, toda za razliko od francoskih politikov stare garde (Schuman, d’Estaigne, Mitterand, Chirac) ni tako zavezan k ideji evropskih povezav. Njega zanima Francija, ne imaginarna Evropa. Ne vključitev vzhodnoevropskih držav ali Turčije, ampak Sarkozy, po mojem mnenju, utegne danes predstavljati eno največjih nevarnosti za prihodnost Evrope. Kajti s tem, ko želi razrahljati pravila Pakta o stabilnosti in rasti ter načeti neodvisnost ECB dejansko ruši evropsko monetarno unijo (EMU). Če Francija kot ena izmed treh največjih članic EMU s slabo ekonomsko politiko (preveliko porabo glede na javne prihodke) načenja trdnost evra, je to nekaj podobnega kot, ko je v bivši skupni državi denimo Srbija uprizarjala vdore v monetarni sistem z dodatnim tiskanjem denarja.

Takšne zgodbe, ko ni več spoštovanja skupno sprejetih pravil, ki zagotavljajo stabilnost sistema, se običajno končajo v razpadu sistema. Tudi EMU in nato EU lahko tako končajo, če Merklovi in Junckersu ne bo uspelo umiriti Sarkozyja.

Toda Sarkozy je šele začel svoj pohod, svoj show. Sarkozy je showman in raziskava Le Parisien je pokazala, da vsaj 52% Francozov in Francozinj podpira njegov show-off stil. In Sarkozyjev show se je šele začel…

Sometimes it hurts – Tindersticks

9 julija, 2007 By in kultura

V soboto, zelo pozno, sem se peljal z obale. V tistem nedoločljivem melanholičnem vzdušju. Malce z razlogom, malce kar tako. Sem opazil, da me neka nedefinirana otožnost zagrabi vedno, ko se z morja odpravljam nazaj proti civilizaciji. Kar nenadoma se privleče od nekod, se razleze čez prsni koš, in nato kar ždi tam in topo pritiska. In me zagrabi, da bi poslušal kaj primernega. Počasnega. Otožnega. Neelektronskega.

Nekje sem zasejal iPod, zato sem brskal za CD-ji po vseh predalih avta. In naletel na Tinderstickse – »Waiting for the moon« (2003). Prvi takti in ubijalsko dober začetek teksta »Until the morning comes« privabijo nasmešek. Tindersticks me posrkajo in kmalu se v melanholiji počutim prijetno. Domače. Doma. Med »Sweet memory«, »Sometimes it hurts«, »Running wild« in meni najljubši »4.48 Psychosis«.

Tindesticks so eden izmed tistih zakladov, ki jih skrivajo majhne založbe kot so Glitterhouse, Beggars Banquet itd. Osebno jih dajem ob bok oziroma poslušam skupaj s Cowboy Junkies, Willard Grant Conspiracy, Walkabouts, med bolj komercialnimi pa tudi z Brucem Springsteenom na Nebraski ali Johnnyjem Cashem v kateri izmed American Recordings, Smashing Pumpkins na Mellon Collie & Infinite Sadness ali Nickom Cavevom na Kicking against the pricks.

Toda Tindersticks so skorajda nekomercialni v primerjavi z Cavevom ali Sprinsgsteenom, hkrati pa glasbeno neznansko bolj bogati. Tindersticks se ob kitarah, klavirju in orglah bogato poslužujejo predvsem godalne in pihalne sekcije – od trobente in klarineta do trombona in violine, ki jih mojstrsko obvladuje Dickon Hinchliffe. Vse skupaj pa začini od dima prežgan bariton Stuarta Staplesa. Tindesticks so od leta 1991 nanizali šest albumov, kup singlov, nekaj kompilacij. Meni kot celota najljubši je prav zadnji album »Waiting for the moon« (2003), nekako uravnotežen, morda celo tematski. Kritikom so bili ljubši »Curtains« (1995), »Simple Pleasure« (1999) in »Can our love…« (2001). Meni so na teh albumih še posebej ljube »A night in«, »Buried bones« in »Can we start again«. Ampak kot album v celoti pa poslušam le »Waiting for the moon«.

Na žalost se zdijo Tindesticks samo še zgodovina. Že spremljajoč intervju s Stuartom Staplesom leta 2005 ob fenomenalnem koncertu v ljubljanskem Cankarju je nakazoval, da se zgodba med njimi končuje, da fantje iščejo svoje poti. Staples je med tem izdal dva albuma »Lucky Dog Recordings 03-04« (2005) in »Leaving songs« (2006). Pri zadnjem pa pravi: »These are songs written on the verge of leaving the things I loved and stepping into a new unknown life, both musically and personally. I was always aware that these songs were the end of something, a kind of closing a circle of a way of writing that I started so long ago and I knew I had to move on from« (povzeto po Wikipediji).

Včasih je boleče, ko se končujejo tako lepe zgodbe kot so Tindersticks. Sometimes it hurts. Pogrešal vas bom. V tistih dolgih, samotnih, otožnih nočnih vožnjah z morja proti civilizaciji.

Kanibalizem na levici

2 julija, 2007 By in slovenija 6 komentarjev

Zapis Gregorja Golobiča (GG) kot gosta Razgledov me je malce razočaral. Pričakoval sem bolj konstruktiven pristop, doživel pa precej nedodelan, netaktičen in agresiven poskus pozicioniranja Zares nasproti ostalima so-konkurentoma na levici. Brez potrebe. Morda je to odraz stiske Zares, ki je izgubila momentum in goodwill in zdaj cincajoče ustanavlja neko neoprijemljivo stranko z neoprijemljivim programom in nabira neke naključne pasante, ki “jim ni vseeno”.

Zares je zamudil vlak, zadnjič bi namesto tiste neobvezne debate na GZS morali narediti ustanovitveni kongres, izvoliti Gantarja za predsednika, ki – kot kaže in glede na moje izkušnje z njim – govori kredibilni liberalni besednjak, prinaša dediščino izvorne ZSMS ter je bistveno bolj kredibilen in predvsem ne-pobalinski (za razliko od Lahovnika, ki – poglejte si forume – podobno kot Rop ne stimulira simpatij med ljudmi). Gantar se je tudi izvrstno profiliral kot vodja Zares z vodenjem parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, in kot kaže mu ne bo zmanjkalo štofa še nekaj mesecev za svojo promocijo. In seveda, zaboga, od GG bi pričakoval, da bi v obdobju nekaj mesecev, odkar je Zares v obtoku, že pripravil ta klinčev program društva ali stranke. Zaenkrat je povsem dovolj 5 ključnih programskih točk, ki jih je potrebno vztrajno komunicirati kot antipod JJ-vim sedanjim zapletanjem. Za dodelan alternativni vladni program bo časa dovolj v naslednjih mesecih. Nadaljujte z branjem→

Janša & Janković: Naj umetniki oblečejo Ljubljano!

2 junija, 2007 By in kultura, slovenija 2 komentarja

hundertwasser.png V moji pisarni na Dunaju, v vrhnjem nadstropju Wirtschaftsuniversitaet, imam čudovit razgled. Na levi strani sega pogled prek centra in vrha Stefansdoma čez proti prijetnim hribčkom iznad Wiener Neudorfa. Na desni pa ni veliko izbire, pogled nima kam zabloditi, ampak se zapiči v edino izbiro, sosednjo stavbo – v nenavaden, na prvi pogled v živopisan mozaik preoblečen industrijski obrat. Toda prav na tem monstrumu se moje oči najraje spočijejo.

Gre za znano dunajsko toplarno, v osnovi izjemno grd, betonski monstrum v černobilskem slogu. Dokler se ni dunajska občina leta sredi osemdesetih let odločila, da mu make-up naredi znani Hundertwasser, ki je nato v letih 1988-1992 naredil eno največjih sodobnih dunajskih arhitekturnih atrakcij. Kot rečeno, grd černobilski betonski objekt je oblekel v živopisan mozaik z veliko, v ogledala oblečeno, kroglo na sredini visokega dimnika. Ko se peljem po Guertlu mi prav ta dimnik s svetlečo stekleno kroglo služi kot orientir, kje se nahaja univerza.

Fridensreich Hundertwasser (s krstnim Stowaser, 1928-2000) je eden najbolj nenavadnih avstrijskih umetnikov, ki je po vzoru narave rad kombiniral žive barve z okroglimi linijami. Sovražil je ravne linije, z argumentom, da jih narava ne pozna. Če se sprehajate po njegovem muzeju v Kunsthausu na Dunaju ali če greste na stranišče na avtocestnem postajališču Bad Fischau, kakšnih 50 km iz Dunaja proti Gradcu, morate precej paziti, da se na neravnih, zelo razgibanih tleh, seveda oblečenih v mozaik, ne spotaknete. Avstrija in tujina so Hunderwasserja zelo spoštovali in mu dali možnost, da svoj talent pokaže vsem, zato je njegova arhitekturna zapuščina izjemna. Hunderwasserjev edinstveni slog lahko občudujete v Hundertwasserjevi hiši na Dunaju, redizajnirani cerkvici Sv. Barbara v Baernbachu, omenjeni toplarni v Spittelau, otroškem centru pri Frankfurtu, na avtocestnem postajališču Bad Fischau, v »Rolling hills« termah Bad Blumau, tekstilni tovarni v Voralrlbergu, v nakupovalnem središču Village na Dunaju, stanovanjskih kompleksih v Nemčiji in Angliji, vinski kleti Quixote v napa Valleyju, California, rekonstruirani notranjosti univerzitetne onkološke klinike v Gradcu, počitniškem kompleksu El Nido na Gran Canarii, redizajniranem javnem stranišču na Novi Zelandiji, na fasadi črpalke ter toplarni v Osaki itd.

Hundertwasser je pokazal, kako je mogoče tudi stavbam z izbranim make-upom vdihniti novo dušo, bolj živahno in bolj skladno z naravo. Tudi navaden javni WC lahko postane ne samo izjemno prijetna, ampak tudi turistično privlačna lokacija. Hundertwasser je bil za ostarele stavbe in neprivlačno pokrajino to, kar so plastični kirurgi in kozmetični saloni za dame po petdesetem.

Ko se takole izza računalnika zagledam v čudovit živopisan mozaik toplarne nasproti, me vedno znova presune mizerija arhitekture v Ljubljani in Sloveniji nasploh. Če ne bi imeli Esmeralde (palače GZS), ki sta jo pred leti dizajnirala mlada arhitekta Sadar in Vuga, bi rekel, da smo resnično povsem zaplankani.

Zadnjič me je pa prešinilo – le kako hudiča se nihče ne spomni, da bi v času priprav na predsedovanje EU in tekmovanju za izbor kulturne prestolnice Evrope, naredili nekaj podobnega tudi v Ljubljani? Zakaj ne bi Janša in Janković združila moči in denar ter naredila natečaja za izbiro arhitekturnih rešitev za, denimo, prenovo našega parlamenta, frančiškanske cerkve na Tromostovju, grde vladne palače, celotnega nabrežja ob Ljubljanici? Zakaj ne bi mladim, drznim in zelo nadarjenim arhitektom in umetnikom omogočili, da se izrazijo? In da naredijo iz prestolnice živahno, prijetno in za turiste atraktivno svetovljansko mesto. To bo, kot pozitivna eksternalija, tudi največja možna investicija v Ljubljano kot turistično destinacijo.

Vem, da se kolega Mićo Mrkaić glede tega z mano verjetno ne bo strinjal, toda naj gre nekdo pogledat, koliko milijard evrov prinesejo Dunaju njegove zgodovinske, kulturne in umetniške znamenitosti. Predsedovanje EU je priložnost, da začnemo s takšnim projektom arhitekturne osvežitve Ljubljane. To je priložnost, da se Janša, ki so mu kulturniki iz kroga Nove revije izdatno pomagali priti na oblast, umetnikom oddolži in postane njihov največji mecen. Namesto, da mečemo desetine milijonov evrov za nepotrebne vojaške oklepnike, ki bodo rjaveli v vojaških garažah, vložimo raje ta denar v arhitekturo in umetnost. In v mlade nadarjene in drzne umetnike in arhitekte.

No, potem se pa spomnim natečajev za izbiro naših nacionalnih simbolov, na prispele osnutke ter na končni izbor. Na nesrečni Kolizej. Ali pa na težave, ki jih je imel znanec z inšpektorji za zaščito kulturne dediščine in Ravnikarjevimi sorodniki, ko je prenavljal nekdanjo knjigarno na Šubičevi v stilsko tajsko restavracijo DaBuda. In me mine, da bi sanjal o Ljubljani kot o lepi, drzni, kontroverzno umetniški kulturni in politični prestolnici Evrope. Slovenci očitno nismo iz takega testa. Nismo dovolj drzni, nimamo jajc za velike, kontroverzne projekte in tudi sosedu ne dovolimo, da bi sam poskušal kaj takega, za kar mi nimamo jajc.

Podržavljanje namesto privatizacije Triglava ali Kako nas je Bajuk okradel

29 maja, 2007 By in gospodarstvo, slovenija 1 komentar

Vlada oziroma njen minister za finance sta se končno malce zganila glede privatizacije Triglava, naše največje zavarovalniške hiše. Zanimivo je, da vlada tudi tokrat ni upoštevala predloga svetovalne skupine za Triglav, ampak je naredila nekaj po svoje, nekaj, kar nima ne repa ne glave. Delnice Triglava naj bi sicer končno začele kotirati na borzi, vendar pa vlada ne namerava prodajati lastniškega deleža v Triglavu strateškemu lastniku. Še več, približno 41% delnic, ki naj bi po prejšnjem zakonu bile namenjene razdelitvi državljanom, ki so imeli leta 1990 na Triglavu sklenjeno zavarovalno polico, se tudi formalno prenese na Kad (uradno za pokrivanje obveznosti do pokojninske blagajne).

Ta Bajukov predlog ne pomeni začetka privatizacije Triglava, ampak – objektivno gledano – prinaša njegovo podržavljanje. Vlada je nas, državljane Republike Slovenije, s tem dejanjem okradla, nam izpulila delnice, ki so nam pripadale po prejšnjem zakonu o lastninjenju Triglava ter ta naš lastniški delež prenesla na državni sklad. Gre za formalno pravno razlastitev nas kot državljanov in prenos našega premoženja na državo. Z drugimi besedami, gre za čisto boljševiško nacionalizacijo. Takšno, kot smo je bili deležni leta 1945 oziroma po komunističnem prevzemu oblasti.

Bajuk je v podporo temu podržavljanju Triglava sicer povedal, da bo iz tega naslova vlada pokrivala obveznosti do pokojninske blagajne. Lahko bi rekel tudi, da bo iz tega denarja vlada obnavljala domovino, gradila ceste ali železnice ali slovenski jadranski otok ali financirala še kakšen drug megalomanski utopični projekt iz Nacionalne resolucije. Karkoli. Toda neizpodbitno dejstvo je, da nas je vlada s to zaplembo našega premoženja povsem po boljševiško okradla.

Dejstvo je, da s to nacionalizacijo država postala večinski lastnik Triglava. K 15,4% vrednosti Triglava, ki je bil po prejšnjem zakonu formalno v lasti “oseb javnega prava” (države) je dodala še 41,4% lastniški delež, ki ga je ukradla nam in s tem postala 56,8-odstotna lastnica Triglava. Preostalih 43,2% naj bi pripadalo pravnim osebam, ta delež pa že itak upravlja drug državni sklad – Sod.

Ni jasno, kje vlada vidi kakršnekoli zametke privatizacije Triglava. Kotacija delnic na borzi še ne pomeni privatizacije, saj so ob sedanji strukturi lastnikov (država neposredno ter Kad in Sod) delnice Triglava zgolj fiktivne in popolnoma neprenosljive. Še bolj očitno butasta postane kotacija delnic Triglava ob napovedi finančnega ministra, da vlada ne namerava prodajati kakršnegakoli deleža v Triglavu strateškemu lastniku (ker Triglav domnevno svežega kapitala ne potrebuje). Kotacija delnic je torej zgolj forma, brez vsebine. Tudi delnice Telekoma kotirajo na borzi, pa vendar Telekom ni privatiziran in nič ne kaže, da bi vlada to hotela narediti do konca mandata.

Najhuje pa je to, da je vlada s tem dejanjem pokazala, da dejansko ne misli privatizirati Triglava. S tem pa močno škodi Triglavu, kajti s tem mu močno omejuje možnosti razvoja. Prvič, ker Triglavu država že do sedaj ni bila naklonjena pri njegovih širitvah na jugovzhod, saj mu ni odobrila dokapitalizacije. Drugič, ker Triglavu ne dovoli priti do svežega kapitala niti prek strateškega lastnika. Tretjič, ker so od države imenovani nadzorniki popolni finančni in zavarovalniški analfabeti in v nadzornem svetu ob razpravah o strateških poslovnih odločitvah namesto interesov podjetja zastopajo interes države. In četrtič, ker ima Triglav kot slovensko državno podjetje bistveno manj možnosti, da bi postal lastnik kakšne pomembnejše zavarovalnice v tujini (s tem bi slovenska država postala lastnica nekega tujega podjetja; bi vi dopustili, da bosanska vlada postane denimo lastnica slovenskega Telekoma?!).

Zakaj vlada ni upoštevala predlogov svetovalne skupine? Zakaj ni omogočila Triglavu, da prek strateškega lastnika pride do svežega kapitala? Zakaj 41,4% vrednosti Triglava ni po ceni s popustom prodala vsem državljanom Republike Slovenije in nam omogočila, da sami upravljamo z našim denarjem in Triglavom? Zakaj je vladi bolj pomemben vpliv v Triglavu kot pa uspešen Triglav? …

Sama retorična vprašanja, ki v teh boljševiških časih seveda ne bodo dobila odgovora. Na srečo so naslednje leto volitve.

Kvaliteta bančnih storitev in nacionalni interes

9 maja, 2007 By in slovenija 3 komentarji

Finance povzemajo mednarodno raziskavo, po kateri se slovenske banke po kvaliteti svojih storitev med osmimi državami jugovzhodne Evrope uvrščajo na predzadnje mesto. Slabše storitve ponujajo le banke v Bolgariji. Po kvaliteti pa prednjačijo banke na Madžarskem, Hrvaškem, Češkem, Poljskem ter celo v Romuniji in Srbiji.

V tej široki mednarodni raziskavi, v katero je bilo vključenih 86 bank (8 iz Slovenije), kjer so po enakih kriterijih ocenjevali pomoč in nasvet, skrb za kupca ter videz poslovalnice, se je pokazalo, da slovenske banke vlagajo predvsem v svoj videz, precej manj pa v skrb za komitente. Z videzem banke je bilo zadovoljnih  87% vprašanih, s skrbjo za komitenta pa le 60%.

Še to, najvišje ocenjene banke po kvaliteti storitev v Sloveniji so bile Bank Austria Creditanstalt, Raiffeisen Krekova banka ter NKBM. Pa naj še kdo reče, da tuji lastniki slabše skrbijo za svoje kupce! Če slučajno kupujete stanovanje ali hišo, vam priporočam, da si dobro ogledate ponudbe posameznih bank v Sloveniji tako glede višine obrestnih mer kot glede ostalih pogojev pridobitve in zavarovanja kredita. Na koncu ne boste presenečeni, ko boste prišli do podobnih ugotovitev kot zgoraj navedena mednarodna raziskava, da imajo namreč banke v tujem lastništvu več posluha za komitente.

No, pa smo spet nazaj pri vprašanju nacionalnega interesa. Ko je vlada leta 2002 prodajala NLB, se je razplamtela medijska gonja proti prodaji banke zaradi nacionalnega interesa, ki jo je najbolj podpihovala Sobotna priloga Dela (SP). Lorenci kot takratni urednik SP je nacionalni interes takrat definiral (v nedavnem komentarju v Dnevnikovem Objektivu to definicijo spet ponavlja) kot potrebo po večinskem domačem lastništvu slovenskih blue chipov. V nasprotju s tem sva s kolegom Boštjanom Jazbecem takrat zagovarjala, da “je lahko edini nacionalni interes, ki ga ima neka država v gospodarstvu, le v tem, da domače gospodarstvo učinkovito deluje in zagotavlja dolgoročno rast blaginje prebivalstva. Nacionalni interes v ekonomskem smislu prav tako ne more biti povezan niti z državno niti z nacionalno lastnino gospodarskih subjektov.” In še naprej “Lahko se vprašamo ali je bolj upravičen nacionalni interes, da so vsi gospodarski subjekti v domači lasti, ali da so gospodarski subjekti učinkoviti, da ustvarjajo delovna mesta in plačujejo davke? Je bolj upravičen nacionalni interes, da so banke v domači lasti, ali javni interes, da banke učinkovito servisirajo potrebe domačega gospodarstva in prebivalstva?”

Z Boštjanom sva takrat ločila nacionalni interes od javnega interesa. “Nacionalni interes daje prednost kolektivnemu nad individualnim ter domačemu pred tujim ne glede na ekonomsko logiko. Javni interes pa nastopa v pogojih delujočega tržnega, odprtega gospodarstva, ki temelji na privatni pobudi in kjer institucije z namenom zagotavljanja javnega interesa poskušajo popravljati nekatere tržne nepravilnosti. Nacionalni interes inherentno dvomi v učinkovitost tržnega gospodarstva. Javni interes pa, nasprotno, nastopa v prosto delujočem gospodarstvu ob znanih pravilih igre. Preprosto povedano, nacionalni interes duši privatno pobudo in s tem ruši temelje tržnega gospodarstva, javni interes pa poskuša zavarovati določene skupne koristi, ne da bi preveč posegel v delovanje trga ali da bi sploh omogočil njegovo delovanje. Nacionalni interes se v svoji skrajni obliki kaže v nacionalizaciji privatne pobude in lastnine, torej v obliki številnih državnih monopolov in državne lastnine (banke, zavarovalnice, telekomunikacije, velika, “strateška” industrijska podjetja). Javni interes pa nasprotno zahteva preprečevanje nastanka monopolov prek institucije varstva konkurence. Za osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja je značilna velika deregulacija gospodarstev in privatizacija neučinkovitih državnih monopolov v razvitih državah, torej odpravljanje nacionalnega na račun zaščite javnega interesa.”

Zaključim lahko z istimi besedami kot februarja 2002: “V slovenskem nacionalnem ekonomskem interesu je, da imamo čim močnejšo domačo in tujo konkurenco na trgu. Kajti to pomeni razvoj vedno novih izdelkov in zniževanje njihovih cen, hkrati pa tudi vedno večjo konkurenčnost proizvajalcev in njihovo dolgoročno rast. Monopoli in zaprtost niso v nacionalnem interesu, konkurenca pač.”

Needless to say, ta del sva z Boštjanom morala dati ven iz članka za SP o privatizaciji NLB, objavljen je bil kasneje v Mladini.

EU za enotno davčno osnovo pri korporacijskih davkih

5 maja, 2007 By in gospodarstvo, slovenija, svet 2 komentarja

Dan po delavskem prazniku je evropski komisar za davke Laszlo Kovacs v Bruslju predstavil priprave na sporni predlog o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb. Gre za poenotenje davčne osnove (za izračun davka od dohodka pravnih oseb), da bi podjetjem, ki imajo podružnice v večih državah, zmanjšali stroške prilagajanja in izvajanja davčnim predpisom v različnih državah. Višina davčnih stopenj pa ostane še naprej v domeni posameznih članic. Komisija bo nov sistem predvidoma predlagala v prvi polovici leta 2008, veljati pa naj ne bi začela pred letom 2010.

The commission is planning to lobby hard for the next four years for measures that will create the basis for a common European tax policy, including lowering taxes on research and development, computerizing customs controls, allowing financial-services companies to reclaim value-added tax and setting bloc-wide criteria for taxing cars. The proposed measures will not limit fair competition in setting tax rates, says E.U. Taxation and Customs Commissioner Laszlo Kovacs. “They will create a level playing field.”

Davčni sistem je za podjetja treba poenostaviti, pravi Kovacs, številne članice EU, kajpak predvsem tiste s primerjalno nižjimi davčnimi stopnjami, pa se z njim ne strinjajo (V. Britanija, Irska, Litva, Latvija, Slovaška, Malta, Ciper). Stališče Slovenije je po bruseljskih virih ‘nevtralno’. Kovacs možnost zgolj ‘okrepljenega sodelovanja’ (namesto harmonizacije) glede davkov zavrača.

Predlog EK o uvedbi enotne konsolidirane osnove za davek na dohodek pravnih oseb se zdi načeloma korak v pravo smer. Toda problem je v tem, katera osnova (kateri nacionalni davčni sistem) bo vzet za osnovo. Če bo recimo vzeta davčna osnova v Nemčiji ali Franciji, bo to za številne bolj napredne in davčno bolj konkurenčne države (od Estonije, Litve, Latvije, Slovaške, Malte do Cipra, Irske in UK) pomenilo velik korak nazaj. To bi zanje pomenilo manjši pritok neposrednih tujih investicij in portfeljskih investicij, saj so te države danes privlačne lokacije za investitorje ne samo zaradi nižjih davčnih stopenj, ampak predvsem zaradi bolj prijazne in enostavne davčne zakonodaje.

Poenotenje pri davčni osnovi je smiselno le, če bo šlo v smeri ureditve v najbolj naprednih državah na tem področju. To bi pomenilo, da bi tudi druge države vzpostavile podobne podjetjem prijazne davčne sisteme (pri čemer pa davčne stopnje lahko ostanejo še naprej različne, čeprav je to manj verjetno). To bi pomenilo velik napredek za celotno EU. Bojim se pa, da velike in konzervativne članice EU zaradi strahu pred izgubo davčnih prihodkov ne bodo navdušene nad takšnim poenotenjem, čeprav bi njihova podjetja in zaposleni s tem največ pridobili, prav tako pa tudi davčni prihodki.