Julijska neurja so nas ujela na Braču. Po močnem jugu ciklona Klara je bil napovedan obrat na močno burjo. Privezali smo se na glavni pomol, zaščiten pred burjo. Privezani smo bili za burjo, zavarovani z dvojnimi vrvmi in »špringi«, toda ob treh zjutraj je udarila viharna tramontana iz za 90 stopinj druge smeri, naravnost iz smeri vhoda v luko. Udari vetra in pritiski na barko so bili tako močni, da je odtrgalo dvometrski kamniti kos pomola, kjer smo bili privezani. Od pomola smo bili le še deset centimetrov in izgledalo je le še vprašanje časa, kdaj bo barko razbilo na pomolu. Z Dragom sva evakuirala otroke in ženi, se nekako prevezala in se mukoma na muring potegnila ven za pol metra. Ter molila, da vrv od muringa ne poči. * Nadaljujte z branjem→

The Economist vnaša nekaj zdrave skepse v koncept sekularne stagnacije (obdobje trajno zmanjšane dolgoročne gospodarske rasti). Pred sekularno stagnacijo je že sredi 1930. let svaril tedanji predsednik ameriške zveze ekonomistov Alvin Hansen. Njegove bojazni, da bo svetovno gospodarstvo trajno raslo po nižjih stopnjah rasti, se niso uresničile (v največji meri najbrž zaradi nastopa 2. svetovne vojne, ki je bila, nehote, največji keynesianski stimulus za gospodarsko rast). Nadaljujte z branjem→

VoxEU je pravkar izdal izvrstno novo e-knjigo o sekularni stagnaciji Secular Stagnation: Facts, Causes and Cures, ki jo lahko zastonj snamete z njihove spletne strani. Vrsta ekonomistov v knjigi pojasnjuje različne dimenzije daljšega obdobja upočasnjene gospodarske rasti, kot ga denimo doživlja Evropa zadnjih pet let ali Japonska že dobrih 20 let. Čeprav gre pri sekularni stagnaciji za rast nižjo od potencialno možne, pa je prvo dejstvo, ki ga ob tem morate vedeti, da pri tem ne gre za probleme na strani ponudbe, pač pa za prvenstveno probleme zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja. Problemov na strani povpraševanja pa ni mogoče reševati z zdravili za ponudbo, torej z opevanimi strukturnimi reformami.

Gre za “novo normalnost”, ki je ni mogoče reševati s konvencionalnimi ukrepi in kjer ne veljajo stare dogme, pač pa si želimo več in ne manj inflacije, več trošenja in manj varčevanja, manj izvoza in več domačega trošenja itd. Problem pa je, da nas tudi zdaj uporabljani nekonvencionalni ukrepi (masovno kvantitativno sproščanje) ne bodo nujno in hitro pripeljali nazaj v “staro normalnost”.

Nadaljujte z branjem→

Ste se kdaj vprašali, zakaj nobenemu ekonomskemu modelu ni uspelo napovedati sedanje velike recesije ali njene globine? Hiter in zelo preprost odgovor na to bi bil, prvič, da je ekonomija podobno dinamičen in kaotičen sistem kot vreme, drugič, da je poznavanje obnašanja ekonomskih subjektov bistveno slabše od molekularne dinamike v meteorologiji, in tretjič, ker so predpostavke glede obnašanja ekonomskih subjektov bistveno bolj poenostavljene, interakcije med njimi pa povsem zanemarjene.

Več v Sobotni prilogi Dela

Pred dvema dnevoma sem objavil zapis o tem, zakaj se ekonomisti o ničemer ne strinjamo. Dani Rodrik pa je objavil komentar o tem, o čem se ekonomisti strinjamo in zakaj to ni nujno dobro. Po njegovem je divergentnost mnenj dobra za družbo, da se ne uspava ob lažnem občutku varnosti, temelječem na videzu, da nekaj res vemo.

Heterogenost mnenj je, nasploh v znanosti, dobra in koristna, ker omogoča, da se na daljši rok izkristalizirajo znanstvene “resnice”. Ni pa nujno dobra za nosilce ekonomske politike, ki so ob tem zbegani, zaradi česar je Dwight Eisenhower nekoč dejal, da si želi “enorokega ekonomista“. Toda v takšni kakofoniji divergentnih mnenj običajno zmagajo tista z najmočnejšo ideološko in populistčno komponento ali izrazito politično pripadnostjo. Kar pa ni tako dobro. Poglejte denimo samo v smeri škodljivega vpliva Mencingerja ali Križaniča v zadnjih dveh desetletjih. Nadaljujte z branjem→

Glede na aktualno povrnitev recesije in drsenje cen proti deflaciji ponavljam zapis iz prejšnjega tedna o tem, zakaj ECB ne more rešiti tega problema.

Trendno upadanje inflacije, ki je padla že pod 0.5% in je daleč od uradnega cilja ECB “blizu 2%”, nakazuje na razraščanje deflacije na evrskem območju. Nizka inflacija je odraz depresije v agregatnem povpraševanju, kar se kaže v povrnitvi recesije ali stagnaciji v največjih državah EU in kar je neposredna posledica dejstva, da gospodinjstva nočejo trošiti, podjetja si ne upajo investirati, države pa ne smejo več trošiti zaradi restriktivnih proračunskih ciljev, postavljenih s strani Evropske komisije. V razmerah, ko te tri ključne domače komponente BDP stagnirajo, se vse zaustavi, gospodarstvo stagnira, cene pa tudi. Pademo v luknjo deflacijske depresije japonskega tipa. Brez zunanjega šoka ne more priti do spremembe tega “negativnega ravnotežja“. Kakšen šok bi lahko v takšnih razmerah zagnal gospodarstvo? Nadaljujte z branjem→

Negativne novice iz posameznih držav evro območja (vrnitev recesije v Italijo, padec BDP v Nemčiji, ničelna rast v Franciji) nakazujejo, da se obeta tretja recesija v okviru sedanje gospodarske krize v EU. Ali drugače povedano, EU zapada v krizo oblike trojnega V. Toda zadeva je še hujša, nizka inflacijska pričakovanja in gospodarska stagnacija nakazujejo, da se EU pogreza v pravo dolžniško depresijo japonskega tipa. Spodnja slika to lepo ilustrira.

Nadaljujte z branjem→

Mark Thoma iz University of Oregon se v Fiscal Times sprašuje o tem, kako je možno, da se makroekonomisti sedem let po izbruhu krize ne strinjamo o tem, kaj je povzročilo krizo, zakaj je (bila) tako huda in zakaj je okrevanje tako počasno. Ker se ne strinjamo niti o tem, se seveda ne moremo poenotiti niti glede tega, katere politike uporabiti za izhod iz krize. Nekateri trdijo (trdimo), da je potrebna kombinacija ukrepov monetarne in fiskalne politike, drugi prisegajo samo na monetarno politiko, tretji pa so proti kakršnemukoli vmešavanju države. In ker se ne moremo strinjati, je tudi za ustvarjalce ekonomske politike težko najti prave rešitve (ki ne bi takoj doživeli hudih kritik iz enega izmed sprtih taborov).

Thoma še pravi, da je – s čimer se absolutno strinjam – ključni problem v apriornih ali ideoloških prepričanjih, ki preprečujejo, da bi posamezni ekonomisti bili pripravljeni neobremenjeno primerjati podatke in stvarnost in pripoznati empirična dejstva, pač pa raje zastopajo skrajna ideološka stališča. In zaključuje, da je makroekonomske šarlatane nemogoče zaustaviti, lahko pa jih omejimo tako, da jih identificiramo in označimo kot šarlatane. Nadaljujte z branjem→