Ta članek Matta O’Briena v Washington Postu pokaže na brutalno resnico o evropski veliki depresiji. Gre za napako politike – za vztrajanje pri evru za vsako ceno. Zgodba je podobna kot v 1930. letih, ko so države vztrajale pri zlatem standardu, ker naj bi ta simboliziral civilizacijski dosežek. Toda vzdrževanja deviznega tečaja do zlate paritete je vodilo v globoko depresijo. Države, ki so po letih vztrajanja pri zlatem standardu, tega odpravile, so okrevale. Države, ki so vztrajale pri zlatu, so poglobile recesijo.

In evro je zelo podoben zlatemu standardu, le s to ključno razliko – da ga države ne morejo odpraviti. Zaradi sentimentalne navezanosti na njegov simbolni civilizacijski dosežek. Zato jih bo pokopal. Posamične države ne morejo izstopiti iz evro območja, ta možnost sploh ni predvidena. Ne morejo devalvirati, ne morejo tiskati denarja, prisiljene so rezati javno trošenje, zato se vedno globlje zapletajo v padanje gospodarske aktivnosti in cen in naraščajočo brezposelnost. Na koncu tega tunela trpljenja ni ničesar lepega, so zgolj ruševine, povzročene s katastrofalno napačno ekonomsko politiko. Nadaljujte z branjem→

Nekaj slik spodaj kaže na globino in trajnost sedanje velike evropske depresije.

Sedanja evropska depresija postaja najdaljša v zgodovini 20. stoletja – enako dolga kot depresija držav z zlato valuto v 1930. letih in globlja od japonskega “izgubljenega desetletja”.

Nadaljujte z branjem→

Ta konec tedna so bile oči svetovne javnosti uprte v tradicionalno letno konferenco kanzaškega Fed v Jackson Hole, katere nosilna tema letos je bila dinamika trga dela. Najbolj od vsega so bile oči uprte v uvodni nagovor predsednice Fed Janet Yellen in nagovor predsednika ECB Maria Draghija ob petkovem kosilu. Glede Yellenove je bila ključna dilema ali bo še naprej “golobica” ali postala bolj “jastreb” glede denarne politike. In Yellenova je nakazala, da glede na izboljšanje situacije na ameriškem trgu dela utegne Fed v perspektivi zmanjšati stopnjo ekspanzivnosti monetarne politike.

Glede Draghija so bila pričakovanja nekoliko manjša, saj so njegove roke formalno zvezane. Za razliko od Fed nima mandata, da bi lahko poskušal vplivati na zaposlenost, čeprav se že nekaj časa kuha “solistična” akcija ECB glede začetka kvantitativnega sproščanja. Tega Draghi sicer ni napovedal, toda kljub temu so bile njegove besede za predsednika ECB tokrat zelo jasne. Nadaljujte z branjem→

Diskusija o tem, zakaj se krize dogajajo in zakaj jih ekonomski modeli ignorirajo, se intenzivno nadaljuje. Če uporabim primerjavo iz meteorologije, v bistvu imamo v ekonomiji teorijo samo za lepo vreme, nimamo pa (splošno sprejete) teorije o nevihtah ali tornadih ali dolgih ciklonskih depresijah. V neoklasični teoriji se krize načeloma ne morejo zgoditi, toda ker se vseeno pojavljajo sta Kydland in Prescott leta 1982 razvila t.i. real business cycle teorijo (RBC). RBC teorija pravi, da se realne krize lahko zgodijo, vendar ne zato, ker bi se trgi zmotili (in se ne bi “počistili”), ampak ker se eksogeno zgodijo od zunaj, denimo zaradi eksogenega tehnološkega šoka. Od znotraj se ne morejo zgoditi, saj so vendar posamezniki absolutno racionalni, trgi pa absolutno učinkoviti. To je seveda neumnost. Toda neumnost zacementirana v sodobnih ekonomskih učbenikih. Nadaljujte z branjem→

Gre za staro parabolo Miltona Friedmana in kasneje Paula Samuelsona, ali je v času gospodarske depresije mogoče z “metanjem denarja iz helikopterja” spodbuditi agregatno povpraševanje. Friedman je bil seveda proti, Samuelson pa za. Willem Buiter (nekoč glavni ekonomist EBRD, profesor na LSE in sedaj glavni ekonomist Citigroup) v pravkar izdanem paperju ugotavlja, da tovrstna politika vedno deluje, saj so trije pogoji za njeno učinkovitost vedno izpolnjeni. Ali drugače povedano, spodbujanje agregatnega povpraševanja prek javnega trošenja, ki se financira prek politike kvantitativnega sproščanja (ko centralna banka odkupuje državne obveznice), je načeloma vedno učinkovito. V likvidnostni pasti pa ni nevarnosti za posledično inflacijo. In še več, deflacija (nizka inflacija) in sekularna stagnacija sta tako povsem nepotrebna in sta zgolj stvar politične odločitve.

Ta paper bo še buril duhove. Nadaljujte z branjem→

• Draghi has to do, as well as say, whatever it takes – FT.com
• Central bankers should draw a line on the past – Barry Eichengreen
• A European Lost Decade? – Michael Heise
• Second best monetary and fiscal policy and the strategy space – Nick Rowe
• Why the Robots Might Not Take Our Jobs After All – NYTimes.com
• There’s Nothing ‘Natural’ About Unemployment: Fed Conference Paper – WSJ
• Autor Paper at Jackson Hole: Automation Is Polarizing the Labor Market – WSJ
• Oceans seem to explain the pause in global warming – The Economist
• Long-Term Trends More Worrisome Than Sudden Crash – NYTimes.com
• Rethinking Intermediate Microeconomics – The Leisure of the Theory Class
• Labor Market Dynamics and Monetary Policy – Janet Yellen
• The Conversation We Should Be Having About Corporate Taxes – Justin Fox
• A Simple Solution to the Conflict of Interest of Rating Agencies – Dean Baker

V zadnjih desetletjih se nekateri akademski ekonomisti trudijo z razvojem t.i. agent based modelov (ABM), ki naj bi predstavljali alternativni pristop glede na sedaj standardne DSGE (dynamic stochastic general eqilibrium) modele. Ključna razlika med obema vrstama modelov je v tem, da imajo DSGE modeli stohastičnost samo v imenu, saj so v svojem bistvu deterministični, medtem ko so ABM dejansko stohastični in ne predvidevajo vzpostavitve splošnega ravnotežja. Še več, ABM so modeli z inherentno  neravnotežno dinamiko, kar je bližje stvarnosti. ABM prav zaradi te lastnosti in proste izbire glede modeliranja preferenc agentov predstavljajo koristno aplikacijo na nekaterih področjih (denimo v financah), vendar pa so daleč od tega, da bi prevzeli vlogo tradicionalnih makroekonomskih modelov.

Pred dnevi je popularno kritiko ABM napisal Chris House, včeraj pa mu je na kritiko s pojasnili odgovoril Rajiv Sethi: Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Volilni uspeh Združene levice je pod drobnogled javnosti postavil gospodarski program stranke, ki je zrastla na platformi protestov proti gospodarskemu establišmentu in je, kot edina stranka na tokratnih volitvah, ponujala znatnejši odklon od sicer dokaj predvidljivih predlogov za oživitev slovenskega gospodarstva. Ob sorazmerno gosto poseljenem levem polu slovenskega političnega prostora so nekdanji protestniki poiskali svojo nišo med volilci z naskokom na njegov skrajni levi rob. Njihov gospodarski program je amalgam bolj ali manj neuresničljivih idej, ki slonijo na splošni percepciji o vzrokih gospodarske recesije v Sloveniji, pomešanih z izdatno dozo razrednega boja in upora proti »strahovladi« tujih in domačih političnih elit. Ne glede na to, da so mnogi elementi njihovega programa uresničljivi zgolj v vzporednem vesolju socialistične utopije, so naleteli na posluh pri slabih šestih odstotkih volilcev. * Nadaljujte z branjem→

Najbolj pogosto vprašanje preteklega leta v povezavi s Slovenijo s strani tujih medijev je bilo, ali se bo uspela izogniti bankrotu. Moram priznati, da sem po določenem času imel tujih novinarjev vrh glave, zato sem na blog napisal standarden tekst, da ni strukturnih pogojev, da bi Slovenija morala bankrotirati. Slovenski makroekonomski temelji so bili (in so še) bolj zdravi od večine EU držav. Edini razlog za špekulacije o možnosti bankrota je bila dolgoletna neaktivnost vlade glede reševanja bank. Kot sem napovedal, so se špekulacije glede bankrota polegle takoj, ko je vlada začela s sanacijo bank. In cena slovenskega zadolževanja v tujini je po enem mesecu padla za skoraj tretjino, manj kot pol leta kasneje pa padla na rekordno nizko raven – na najnižjo raven po vstopu v EU. Ne glede na to, da se je slovenski javni dolg zaradi stroškov sanacije bank dramatično povečal na zgodovinsko najvišjo raven. *
Nadaljujte z branjem→