O uporabnosti sodobnih makroekonomskih modelov

Julijska neurja so nas ujela na Braču. Po močnem jugu ciklona Klara je bil napovedan obrat na močno burjo. Privezali smo se na glavni pomol, zaščiten pred burjo. Privezani smo bili za burjo, zavarovani z dvojnimi vrvmi in »špringi«, toda ob treh zjutraj je udarila viharna tramontana iz za 90 stopinj druge smeri, naravnost iz smeri vhoda v luko. Udari vetra in pritiski na barko so bili tako močni, da je odtrgalo dvometrski kamniti kos pomola, kjer smo bili privezani. Od pomola smo bili le še deset centimetrov in izgledalo je le še vprašanje časa, kdaj bo barko razbilo na pomolu. Z Dragom sva evakuirala otroke in ženi, se nekako prevezala in se mukoma na muring potegnila ven za pol metra. Ter molila, da vrv od muringa ne poči. *

Vrv je na srečo zdržala. Toda nekateri drugi so imeli manj sreče. Tisto noč je na obalo vrglo ali potopilo 25 bark, tudi v zelo dobro zaščiteni marini na Palmižani. Kako to, da nas je silovita tramontana tako zelo presenetila? Kako to, da noben vremenski model, ne hrvaški Aladin in tudi ne sicer odlični norveški YR, tega ni predvidel? Tja, preprosto zato, ker je tovrstne nenadne spremembe, kot je tramontana, mogoče zelo redko napovedati. Sploh pa, ker so na priobalnih dalmatinskih otokih tramontane po predhodnem jugu in burji zelo zelo redke in s tem malo verjetne. Toda tovrstni »pogreški« pri vremenskih prognozah na morju so zaradi nenadnih sprememb vremena dokaj pogosti.

V zadnjih desetletjih sta meteorologija in napovedovanje vremena izjemno napredovala zaradi dobrega poznavanja fizikalnih in kemijskih procesov na molekularni ravni. Toda ali dobro poznavanje pojavov na »mikro ravni« omogoča popolno napovedljivost dogajanja na »makro ravni«? Drugače rečeno, ali nam to, če poznamo lokacijo vsake posamezne molekule v atmosferi Zemlje, omogoča, da z dobrim modelom popolnoma predvidimo vreme? Načeloma da … če seveda ne bi imeli trojnega problema. Prvič, ne poznamo lokacije vsake posamezne molekule, pač pa uporabljamo omejen nabor informacij iz redko posejanih merilnih postaj. Drugič, vreme je skrajno dinamično, kar pomeni, da začetne spremembe lahko drastično spremenijo potek dogajanja. In tretjič, meteorološki pojavi so nelinearni, zato se interakcije med posameznimi pojavi eksponentno multiplicirajo. Zadeva spominja na teorijo kaosa, kjer drobna sprememba v začetnih pogojih ali ne dovolj natančna informacija povzroči diametralno nasprotne učinke. Enkrat popolno zatišje, drugič pa vihar. Meteorologi zato danes napovedi vremena oblikujejo tako, da modelske napovedi »popravljajo na roko« na podlagi dolgoletnih izkušenj in poznavanja mikro razmer. In pri tem so kar dobri. Razen kadar jih presenetijo izjemni razvoji dogodkov.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nobenemu ekonomskemu modelu ni uspelo napovedati sedanje velike recesije ali njene globine? Hiter in zelo preprost odgovor na to bi bil, prvič, da je ekonomija podobno dinamičen in kaotičen sistem kot vreme, drugič, da je poznavanje obnašanja ekonomskih subjektov bistveno slabše od molekularne dinamike v meteorologiji, in tretjič, ker so predpostavke glede obnašanja ekonomskih subjektov bistveno bolj poenostavljene, interakcije med njimi pa povsem zanemarjene. Drugače rečeno, ekonomisti gospodarstvo, ki je inherentno dinamično (kaotično), modeliramo, kot da bi bilo stacionarno in predvidljivo na podlagi informacij, ki jih imamo danes.

Do začetka 1970. let so gospodarske dinamike v makroekonomiji kraljevali veliki ekonometrični modeli, ki so prihodnjo dinamiko napovedovali na podlagi v preteklosti ocenjenih parametrov. In ti modeli so kar dobro delovali. Nakar je nastopila vojna v Vietnamu, ameriško ekscesno tiskanje denarja za financiranje vojne, razpad Brettowoodskega valutnega sistema ter libijska revolucija in prvi naftni šok. Vse to je vrglo svet iz tečajev in povzročilo visoko inflacijo. In to inflacijo so nato izkoristili tržni fundamentalisti med ekonomisti, češ da so stari keynesianski makro modeli povsem odpovedali, in povsem spremenili ekonomsko paradigmo. Sredi 1970. let je Robert Lucas uporabil teorijo racionalnih pričakovanj za oblikovanje makroekonomskih modelov. Poenostavljeno rečeno, predvidel je, da so posamezniki popolnoma racionalni in da na podlagi znanega seta informacij in predvidenega življenjskega prihodka medčasovno optimizirajo, koliko bodo danes delali in trošili ter koliko bodo varčevali. Ker so posamezniki popolno informirani, vnaprej predvidijo vse vladne ukrepe, zato je ekonomska politika povsem neučinkovita. Če denimo vlada danes poveča javne izdatke, bodo posamezniki pričakovali, da jim bo vlada v prihodnje dvignila davke, zato danes varčujejo, da bodo v prihodnosti to lahko plačali. In obratno. Država lahko le kratkoročno »preseneti« posameznike z višjo inflacijo in jim ustvari denarno iluzijo.

No, na podlagi te inovacije je v ekonomiji prišlo do t.i. makroekonomske revolucije, torej do nastanka t.i. mikrofundiranih makroekonomskih modelov, ki temeljijo na optimizacijskem obnašanju enega samega popolnoma racionalnega reprezentativnega posameznika, ki je hkrati potrošnik in delavec (nekateri modeli dopuščajo tudi »heterogenost«, tako da denimo dodatno upoštevajo še upokojenca kot ekonomskega agenta). In to je osnova za t.i. dinamične stohastične modele splošnega ravnotežja (DSGE), ki jih uporabljajo centralne banke za napovedi makro agregatov.

Ti modeli racionalne odločitve enega in edinega posameznika agregirajo na raven celotnega gospodarstva. V njih ni prostora za neracionalne odločitve, ni prostora za napake zaradi nepopolnih informacij in ni prostora za interakcije med posamezniki – torej za multiplikacijo morebitnih napačnih odločitev enega posameznika. Še več v modelu ne more priti do neprostovoljne brezposelnosti, saj se trgi dela po definiciji vedno »počistijo«. Posameznik je vedni pripravljen pristati na znižanje plače, da obdrži delo. Če ni, je to njegova racionalna odločitev, morebitna brezposelnost pa je zato vedno prostovoljna. Tudi trgi proizvodov se vedno »počistijo«, podjetja bodo vedno pripravljena dovolj spustiti cene in posamezniki bodo ob dovolj nizkih cenah vedno pripravljeni pokupiti vse proizvode. Da ne govorimo o tem, da v modelu ni finančnega sektorja in da so kapitalski trgi popolni, zato nikoli ni težav s pridobivanjem sredstev za naložbe.

V teh modelih zato krize niso možne, povpraševanje je vedno enako ponudbi, brezposelnost pa je zgolj prostovoljna. No, možne so kratkoročne oscilacije, zaradi »lepljivih plač«, ker denimo sindikati niso pripravljeni dovolj hitro spustiti plač., ali če pride do zunanjega tehnološkega šoka. Toda te motnje so kratkoročne in sistem se hitro povrne v ravnotežje s polno zaposlenostjo. Dolge in globoke krize ali depresije po definiciji niso možne.

Eden izmed razlogov za vzpon mikrofundiranih DSGE modelov je bila t.i. Lucasova kritika iz leta 1976, ki je (skupaj z racionalnimi pričakovanji) v temelju preobrnila trende v ekonomski teoriji. Lucasova kritika – v grobem – pravi, da so povezave (“zakonitosti”), ki jih najdemo med ekonomskimi makro kategorijami, ključno odvisne od konteksta ekonomskih politik v preteklosti. Če se te politike spremenijo, se spremenijo tudi relacije med podatki in te opažene zakonitosti ne veljajo več. Zdaj pa pride twist: …razen če so te relacije posledica globoko vsajenega vzorca obnašanja ekonomskih subjektov (in torej neodvisne od konteksta ekonomskih politik; saj racionalni posamezniki vedno vnaprej predvidijo ukrepe ekonomske politike in jih ti ne morejo presenetiti).

No, in mikro-fundirani makro modeli (in DSGE modeli kot najslavnejši med njimi) naj bi se zaradi mikro-fundiranosti izognili natanko tej Lucasovi kritiki. Vendar se ne. Le zakaj naj bi bile funkcije koristnosti racionalnih reprezentativnih agentov neodvisne od družbenega konteksta? Ali kot pravi Cameron K Murray, preference posameznikov, njihove funkcije koristnosti, ne nastajajo v družbenem vakuumu. Zakaj torej ves ta cirkus glede mikro-fundiranosti? Hja, zato, da bi lahko pokazali, da je zaradi racionalnega obnašanja ekonomskih subjektov gospodarstvo samo-stabilizirajoče. Vendar ni, saj ni dokaza niti o tem, da je vzpostavitev enotnega (splošnega) ravnotežja v čisti teoriji sploh matematično nujna, kaj šele da bi se realno gospodarstvo avtomatično vračalo v ravnotežje.

Ste ob teh predpostavkah zgroženi? Niste edini. Predstavljajte si realni svet in kako racionalne so dejansko vaše lastne odločitve. Predstavljajte si, kako hitro spreminjate svoja stališča v skladu z novimi informacijami, ki jih dobivate in v interakciji z drugimi v službi ali doma ter kako lahko te drobne spremembe na mikro ravni, podobno kot pri vremenu, popolnoma spremenijo tok dogajanja in eksplozivno (eksponentno multiplikativno) vplivajo na razvoj makro dogodkov. Predstavljajte si, da pred natanko sto leti ne bi prišlo do tistega usodnega strela v Sarajevu – bi brez njega res prišlo do izbruha prve svetovne vojne? Predstavljajte si, da septembra 2008 ZDA ne bi pustile propasti Lehman Brothers – bi res prišlo do tako hude globalne okužbe in posledične velike recesije v razvitih državah? Predstavljajte si, da bi Nemčija ravnala dolgoročno bolj racionalno in predvidela tok dogajanja – mar ne bi pred tremi leti manj težila z zategovanjem pasu in hitro fiskalno konsolidacijo, kar nam je pozneje prineslo novo recesijo? Predstavljajte si, da bi tedanja Pahorjeva vlada pred petimi leti delovala racionalno in ne čustveno – mar ne bi že leta 2009 sanirala bank in ne pustila propasti gradbenih podjetij ter se s tem izognila tako globoki recesiji? Predstavljajte si, da ste denimo že leta 2006 vedeli, da živite v obdobju velikega kapitalskega in nepremičninskega balona, ki ga bo kmalu razblinila globoka kriza – najbrž ne bi šli kupovat nepremičnin in najemat kreditov v švicarskih frankih, mar ne?

Vidite, ekonomski agenti niso in ne morejo biti popolnoma racionalni. Prvič, ker nimajo popolnih informacij, ne o danes, ne o jutri. Ne vedo, kaj bo jutri, kaj šele, kaj bo čez 20 let, kot predvidevajo predpostavke ekonomskih modelov. In tudi če bi vedeli, imamo vedno opravka z ljudmi iz mesa in krvi, ki imajo svoja prepričanja, predsodke in čustva in ki so vpeti v neko okolje in ideologijo, zaradi česar – ob identičnih informacijah – sprejemajo zelo različne odločitve, torej zelo omejeno racionalne odločitve.

Nič čudnega, da so ti DSGE modeli tako grdo udarili mimo pri napovedih, saj so bili narejeni za popolnoma predvidljiv, stacionaren svet brez prostora za tovrstne iracionalne motnje in zunanje šoke. Hendry in Mizon sta teoretično pokazala, da so DSGE modeli primerni kvečjemu za »mirno morje« (za stacionarni svet), popolnoma pa odpovedo v »razburkanem morju«, kot je inherentno stanje gospodarstva. Ali da odločitev posameznikov ni mogoče agregirati, saj niti kapitala in dela zaradi njune raznovrstnosti ni mogoče pravilno agregirati na raven gospodarstva. Slednje je znano kot »Cambridge – Cambridge kontroverza«, v kateri je moral nobelovec Paul Samuelson iz ameriškega Cambridgea že leta 1966 priznati Joan Robinson iz Britanije, da je ekonomska teorija, ki temelji na agregaciji kapitala, »zgrajena na pesku«.

Zadnja leta pa se je na DSGE modele vsula kritika še zaradi njihove nenatančnosti pri napovedovanju. Kot kažejo analize (denimo Edge in Gurkaynak), DSGE modeli dejansko ne znajo napovedati inflacije za več kot en kvartal vnaprej, medtem ko je za rast BDP že za prvi kvartal ta napoved zelo slaba. Še več, preprosti modeli, ki temeljijo na čisto navadni avtoregresiji, ki torej napovedujejo prihodnjo rast na podlagi včerajšnje, so se izkazali kot bistveno boljše napovedno orodje. Wieland in Wolters sta pokazala, da so DSGE modeli ne samo povsem zgrešili glede napovedi sedanje velike recesije, ampak da so v enaki meri še vedno »brcali mimo žoge« tudi po tem, ko se je kriza že začela.

Zaradi te neuporabnosti so ti sodobni makroekonomski modeli danes marginalizirani. John Cochrane iz University of Chicago pravi, da centralne banke sicer v kleteh še vedno držijo te velike DSGE modele, vendar pa da gre v resnici bolj za igračke akademikov, ki jih nosilci ekonomske politike ne jemljejo resno. Nekdanji predsednik ECB Jean Claude-Trichet je denimo zahteval uporabo alternativnih modelskih orodij za odločanje. Britanska Bank of England (BoE) in ameriški Fed sta odstopila od uporabe DSGE modelov za svoje interne napovedi. Willem Buiter, dolgoletni član komisije za monetarne transakcije pri BoE, pa je povedal, da odločitve banke po začetku krize temeljijo raje na parcialnih teorijah, empiričnih zakonitostih brez mikroteoretskih temeljev, na konvencionalni modrosti, izkušnjah in intuiciji. Podobno velja za ameriški Fed, ki sproti popravlja svoj eklektičen model in kjer odločitve sprejemajo na podlagi izkušenj in intuicije.

Torej podobno kot v meteorologiji. Jaz se zato – kljub prislovični nestanovitnosti in prislovičnim napakam v napovedih vremena – bistveno bolj zanesem na meteorološke kot ekonomske napovedi. Ekonomija je bistveno bolj dinamična od vremena, predvidljivost obnašanja posameznih elementov in modeliranje njihovega obnašanja pa na bistveno nižji stopnji kot v meteorologiji. Žal mi je, če ste pričakovali drugačen odgovor.

_______

* Krajša verzija je izvorno objavljena v Sobotni prilogi Dela

Dodatno branje za bolj radovedne:

1. Povezave na članke o uporabnosti DSGE modelov

2. Kritike mikrofundiranosti makro modelov:

%d bloggers like this: