V novi študiji, ki je objavljena v World Economic Outlook report (IMF, October 2014 ), so Abiad, Furceri & Topalova preučevali makroekonomske učinke infrastrukturnih naložb v velikem številu držav. Njihove ugotovitve kažejo, da sta obseg javnega kapitala in obseg javnih naložb v infrastrukturo v zadnjih treh desetletjih v razvitih državah drastično upadla in da je v času nizke rasti, visoke brezposelnosti in nizkih stroškov zadolževanja za države smiselno, da pospešeno vlagajo v infrastrukturo. Pri tem so ugotovili dva ključna učinka. Prvič, v prvem letu povečanje infrastrukturnih naložb za 1% BDP prinese povečanje BDP za 0.4%, v štirih letih pa za 1.5%. In drugič, povečanje naložb v infrastrukturo ne vpliva na povečanje javnega dolga glede na BDP, pač pa povečan BDP zaradi investicij več kot nadomesti povečanje dolga. Seveda pa je treba paziti na učinkovitost samih investicij.

Razvite države so padle v tako globoko in dolgo depresijo, da tudi IMF očitno ne vidi več druge poti iz luknje kot pa v povečanju naložb v infrastrukturo. Nadaljujte z branjem→

Auerbach & Gorodnichenko sta v dveh študijah (2010, 2011) pokazala, da so fiskalni multiplikatorji (torej, kako BDP reagira na povečanje/zmanjšanje trošenja države) odvisni od stanja gospodarskega cikla. V recesijah so večji, v dobrih časih pa manjši. Kar pomeni, da je v krizah fiskalna politika bolj pomembna. V pravkar objavljeni študiji na NBER “Procyclical and Countercyclical Fiscal Multipliers” pa so Riera-Crichton, Vegh & Vuletin (2014) naredili še korak naprej, in sicer so upoštevali smer fiskalne politike, torej ali je v času recesije fiskalna politika ekspanzivna ali restriktivna. Na podlagi podatkov za OECD države so pokazali, da ima smer fiskalne politike velik vpliv: če je v času krize ekspanzivna (kontraciklična) doseže multiplikator vrednost 2.3, brez upoštevanja smeri pa znaša povprečni multiplikator 1.3.
Nadaljujte z branjem→

Najbrž ste zasledili v The Economistu, kako je britanski finančni minister George Osborne po nesreči, povsem nehote, torpediral škotski referendum o neodvisnosti. Marca 2011 je namreč predstavil nov proračun, v katerem je predvidel hiter dvig davkov na proizvodnjo nafte in plina v Severnem morju. Proizvodnja je upadla za skoraj 20%, podjetja pa so za polovico zmanjšala raziskave novih vrtin. V povezavi še z drugimi dejavniki pa so se v letu 2013 naftni prilivi v škotski proračun skoraj prepolovili. Škotska vlada je nenadoma ugotovila, da se bo njen proračunski deficit povečal in da bo (v višini 5.9% BDP) celo višji od britanskega. To je dalo argument unionistom, da je zgodba nacionalistov o bogati neodvisni Škotski zgolj pravljica. Ostalo je zgodovina.* Nadaljujte z branjem→

Adam Ozimek se je v Forbesu razkuril nad Pascalom Gobryjem, ki trdi, da ekonomija ni znanost, ker ne uporablja poskusov z naključno oblikovanimi vzorci (randomized trials), ampak se ekstenzivno poslužuje matematike, težko razumljivega žargona in znanstvenih revij. Ozimek vrača, da potemtakem tudi astronomija ni znanost, saj se poslužuje podobnih metod in njenih spoznanj tudi ni mogoče replicirati.

So does he think economics would be improved without the use of data, statistics, theory, and peer reviewed journals? Basically that would turn economics into nothing more than free-wheeling, groundless, story telling about the economy. You can find this kind of economic writing all of the place now, for example in the panicked moralizing of hyperinflationists, and the zany claims of gold bugs. Without tools that economists use we’d simply have stories versus stories instead of actual evidence. To argue that economics should be nothing but randomized experiments and free wheeling punditry would throw out a lot of awful useful research.

Nadaljujte z branjem→

Tukaj je prezentacija s predavanja prejšnji teden na Inštitutu Jožef Stefan. Na njem sem postavil dve tezi: Prvič, da je glede na izkušnje z Velike depresijo evro = zlati standard + zvezane roke. In drugič, da imamo dva recepta za izhod iz krize: (A) deficitno trošenje in (B) vojna. In ker A očitno (zaradi ideologije in interesov) ne pride v poštev, nam torej ostane samo še B?

Druga teza je namerno in streznitveno provokativna: če ne bomo z načrtnim povečanjem naložb potegnili gospodarstva iz depresijske luknje, bo to na koncu naredila velika vojna. Tako kot se je zgodilo v 1930-ih letih. Prezentacija:

Nobelovec Joseph Stiglitz o dokazovanju uspešnosti politike varčevanja po šestih letih globoke depresije in o tem, zakaj zniževanje davkov in rezanje javnih izdatkov tako teoretično kot empirično vodita v še večjo luknjo.

Austerity has failed. But its defenders are willing to claim victory on the basis of the weakest possible evidence: the economy is no longer collapsing, so austerity must be working! But if that is the benchmark, we could say that jumping off a cliff is the best way to get down from a mountain; after all, the descent has been stopped. Nadaljujte z branjem→

• Europe’s Austerity Zombies – Joseph Stiglitz
• How Brussels’ medicine is killing the ‘French patient’ – CER
• How to pull the eurozone out of the mire – CER
• The entirely predictable recession – mainly macro
• Getting to the top is as much to do with how you look as what you achieve – The Economist
• Mismeasuring long-run growth – vox
• The FRBNY DSGE Model Forecast – Liberty Street Economics
• Macrocomplaining vs. macrosplaining – Noahpinion
• The Rising Dollar and Macro and Policy Prospects – Econbrowser
• Entrepreneurial advice from the horse’s mouth – Digitopoly
• The FT and the undergraduate economics curriculum – longandvariable
• A Tale of Two States—Bringing Back Productivity Growth – IMFdirect
• An ASEAN Economic Community by 2015? – vox

Simon Wren-Lewis o tem, kako je bila pretekla recesija popolnoma predvidljiva v okviru standardne (mainstream) makroekonomije: kadar velikega zmanjšanja javnih izdatkov (fiskalne konsolidacije, varčevanja) ne nadomesti ustrezno ekspanzivna monetarna politika, mora output (BDP) pasti, brezposelnost pa porasti.

That framework says that if you have a large fiscal contraction like this […] without a large compensating relaxation in monetary policy, then you will get the stagnation in output that I showed at the top of this post, and a substantial increase in unemployment. Nadaljujte z branjem→

Ali lahko najdete še kak bolj trivialen, kakšen bolj banalen razlog za čudežno gospodarsko rast? Mar ni v ozadju kaj bolj »plemenitega«? Toda ne, ni nas povlekel ven naš paradni konj izvoz (no, je približno polovično), niti ker so podjetja začela množično vlagati v nove proizvodne linije, niti ker so si gospodinjstva želela zamenjati kuhinjske aparate ali renovirati hiše. Ne, tisti odločilni »presežek« izhaja iz dejstva, da nismo imeli boljše ideje, kako »pokuriti« evropski denar. Med evropske tigre nas je katapultiral keynesianizem na lokalni ravni, pretežno sofinanciran z evropskim denarjem. Ali če hočete: med zvezde so nas katapultirali »strički Keynesi« v posamičnih lokalnih skupnostih, ki bi se pred volitvami radi izkazali pred sokrajani.

Kakšne opcije ostanejo na voljo ministru za finance Mramorju? Če bi vlekla tako izvoz kot lokalne komunalne investicije (vsaj do sredine naslednjega leta), bi letošnji rebalans proračuna lahko »zaprl« s povečanimi fiskalnimi prilivi zaradi višje gospodarske rasti, medtem ko bi na drugi strani porezal nekatere neracionalnosti v javni porabi. Kaj pa če se izvoz zaustavi?

Več v današnjih Finance Weekend