IMF: Čas je za infrastrukturne investicije

V novi študiji, ki je objavljena v World Economic Outlook report (IMF, October 2014 ), so Abiad, Furceri & Topalova preučevali makroekonomske učinke infrastrukturnih naložb v velikem številu držav. Njihove ugotovitve kažejo, da sta obseg javnega kapitala in obseg javnih naložb v infrastrukturo v zadnjih treh desetletjih v razvitih državah drastično upadla in da je v času nizke rasti, visoke brezposelnosti in nizkih stroškov zadolževanja za države smiselno, da pospešeno vlagajo v infrastrukturo. Pri tem so ugotovili dva ključna učinka. Prvič, v prvem letu povečanje infrastrukturnih naložb za 1% BDP prinese povečanje BDP za 0.4%, v štirih letih pa za 1.5%. In drugič, povečanje naložb v infrastrukturo ne vpliva na povečanje javnega dolga glede na BDP, pač pa povečan BDP zaradi investicij več kot nadomesti povečanje dolga. Seveda pa je treba paziti na učinkovitost samih investicij.

Razvite države so padle v tako globoko in dolgo depresijo, da tudi IMF očitno ne vidi več druge poti iz luknje kot pa v povečanju naložb v infrastrukturo.

Infrastructure: where do we stand?

Infrastructure is the backbone of everyday life, underpinning economic activity. There is no activity that does not rely on infrastructure in some form. Conversely, inadequacies in infrastructure are quickly felt— power outages, insufficient water supply, and decrepit roads adversely affect people’s quality of life and present significant barriers to the operation of firms.

The stock of public capital, a proxy for infrastructure, has declined significantly as a share of output over the past three decades across the world. In emerging market and developing economies, gaps in the quantity of infrastructure per capita are glaring.

For example, power generation capacity per person in emerging market economies is only one-fifth of the level in advanced economies; and in low-income countries it is about one-eighth the level in emerging market economies. In some advanced economies the quality of the existing infrastructure stock is deteriorating because of aging and insufficient maintenance.

Bridges to growth

The study finds that increased public infrastructure investment raises output in the short term by boosting demand and in the long term by raising the economy’s productive capacity.

In a sample of advanced economies, an increase of 1 percentage point of GDP in investment spending raises the level of output by about 0.4 percent in the same year and by 1.5 percent four years after the increase (see chart, upper panel).

In addition, the boost to GDP a country gets from increasing public infrastructure investment offsets the rise in debt, so that the public debt-to-GDP ratio does not rise (see chart, lower panel).

In other words, public infrastructure investment could pay for itself if done correctly.

WEO_ch3.jpg

Effects of infrastructure investment

However, the report cautions against just increasing infrastructure investment on any project. The potential gains from infrastructure investment are shaped by a number of factors:

The degree of economic slack. The short-term boost to output is substantially larger when public investment is undertaken during periods of economic slack and monetary policy accommodation, with the latter limiting the increase in interest rates in response to the rise in investment.

The efficiency of public investment. The output effects are also bigger in countries with a high degree of public investment efficiency, where additional public investment spending is not wasted and is allocated to projects with high rates of return.

How it is financed. In addition, evidence from advanced economies suggests public investment that is financed by issuing debt has larger output effects than when it is financed by raising taxes or cutting other spending.

No time like the present

For economies with clearly identified infrastructure needs and efficient public investment processes and where there is economic slack, there is a strong case for stepping up public investment.

Many economies have pressing needs for additional infrastructure to support economic development. However, the study finds that the gains from increasing public investment may be tempered and public debt-to-GDP ratios may rise if investment is inefficient. In this situation, the negative fiscal consequences should be carefully weighed against the broader social gains from increased public investment. For countries where infrastructure bottlenecks are constraining growth, the gains from alleviating these bottlenecks are likely to be large.

Increasing the efficiency of public investment is critical to reap its full benefits. Thus, a key priority in economies with relatively low efficiency of public investment should be to raise the quality of infrastructure investment by improving the public investment process through, among others, better project appraisal, selection, execution, and rigorous cost-benefit analysis.

While the scope for infrastructure investment differs across countries, there is no question, however, that it can be a powerful impetus for growth and jobs. The key lesson? Do it now, choose the right projects, and invest efficiently.

Vir: IMF Survey Magazine: IMF Research

 

2 responses

  1. Točno tako! Poglejmo še to stvar iz slovenske perspektive (in iz moje lastne izkušnje).Slovenija je imela ob začetku te krize fenomenalno priložnost, da krizo pomembno ublaži z infrastrukturnimi investicijami.

    Res je, kot pravijo kritiki, da je Slovenija pregrevala svojo ekonomijo med 2004 in 2008 tudi zaradi garadbeništva (tudi investicij v infrastrukturo – samo avtocestni program smo povečali za 100% na letni ravni) , ki je na koncu, če se ne motim, doseglo približno 8% BDP. Vendar, da potem zmanjšamo obseg gradbene dejavnosti za 3/4 in s tem uničimo ne samo gradbeno operativo, temveč tudi jedra tehnološkega znanja in nosilce večdesetletnih referenc, je ne samo stateška napaka, ampak veleizdaja slovenskega naroda. Tudi zaradi tega ker smo preko uničenja gradbeništva pomembno prizadeli bančni sektor in s tem celo ekonomijo države. Gradbeni sektor bi se seveda moral zmanjšati, vendar ne za nekaj 10% ne pa 3/4. To sesutje je eden največjih vzrokov za sesutje slovenskega BDP in posledično negativno spiralo. Kakšne opcije smo imeli namesto tega?

    Tretji pomol in drugi tir. MI se sploh ne zavedamo kako interesantna lokacija je Koper. Iz pogovorov z zainteresiranimi investitorji med katerimi so bila najuglednješa imena globalnih investicijskih bank in logističnih operaterjev, lahko rečem, da se lahko tako 3. pomol kot tudi 2.tir v pretežni meri sfinancirata iz tujih sredstev (preko koncesij in sredstev EU, EIB). To, da smo za časa Pahorjeve vlade zamudili gradnjo 2. tira (kljub obljubljenim in kasneje zapravljenim 420 milijonov EU sredstev) je neoprostljiva napaka (je tudi kriminal, ampak to že presega obseg tega odgovor). Ali je trasa bolj ali manj optimalna, ali je nekaj sto milijonov dražja ali cenejša, je v luči višine oportunitetnega stroška strateške zamude (in nevarnosti obkrožanja z Reke in Trsta) in pozitivnih sekundarnih efektov na celotno ekonomijo v bistvu irelevantno. Strateške investitorje se je dobesedno odgnalo, izgleda da je nekdo na vsak način poskušal prodati, v aktu čiste veleizdaje države, tako Luko Koper, SŽ kot tudi slovensko logistiko za drobiž Nemcem. Zakaj so šli Kitajci v Reko? Ne zaradi strateške privlačnosti Reke (ta že zaradi geologije nikoli ne bo mogla postati res pomembna luka), temveč za to ker se o bistveno bolj zaželenem investiranju v Luko Koper nihče ni hotel pogovarjati z njimi.

    Savske elektrarne. Za 1,4 milijardno investicijo je bilo vse pripravljeno. Projekti, velika večina dovoljenj, oba investitorja (HSE in Gen energija sta imela dovolj lastnih sredstev in kreditnega potenciala), glede na to, da je šlo za 1.prioriteto investicij EIB bi lahko dobili od 500 do 700 milijonov evrov dolgoročnih kreditov EIB (25 let odplačilna doba , 5 let grace period, subvencinorana obrestna mera – boljše kot kakršenkoli lastniški kapital). Vem, ker sem se sam pogovrjal o tem. Ob tem več kot 90% investicije (gradbena dela, turbine.transformatorji, določeni strojni objekti,..) lahko zgradimo sami (ena redkih držav, ki to lahko naredi). S tujo akumulacijo (podobno kot 3.pomol in 2.tir) zavrtimo narodnogospodarski muktiplikator. Kaj še hočeš boljšega? Poleg tega poplavno uredimo Savo (ki je hudourniška reka) in stabiliziramo tok Save pri Krškem (in s tem dobimo še za eno povprečno HE na Savi pozitivnega efekta iz NEK). Zakaj tega nismo naredili. Zatadi čiste operativne nesposobnosti slovenskih vlad.

    Samo ta dva projekta bi omogočila za preko 3 milijarde investicij v 10 letih (večina v prvih 5 letih). Če vzamemo povprečni multiplikator kot ga navaja IMF je to preko 4,5 milijarde evrov efekta na povečanje BDP. Lepota teh projektov je, da se jih da sfinancirati s tujo akumulacijo, narodnogospodarski multiplikator je pa intern. Zaradi drugih efektov, ki bi jih to prineslo (ohranitev tehnološke baze gradbeništva, zagon logistike v Sloveniji, drugi pozitivni efekti na slovensko elektrogospodarstvo, bi bil povsem možno ta multiplikator celo večji.

    Ni še prepozno, čeprav je že bilo narejono ogromno škode.

  2. Kaj pa je sploh bil vzrok za sedanjo krizo povpraševanja? Ali je to res bila le premajhna redistribucija kapitala? Glede na socialnost Evrope (in Japonske) je to po moje malo verjetno.

    Torej, če sedaj začnemo na veliko graditi javno infrastrukturo (kar se je sicer delalo že pred krizo) bomo po 5 ali 10 letih imeli polno mostov, polno dolgov ter še vedno neodpravljene vzroke za krizo. Mogoče bomo imeli tudi 2 ali 3 % rast, ki pa bo ob prenehanju državnih investicij spet hitro upadla, saj pravih vzrokov za krizo na ta način ne bomo odpravili.

    Vprašanje je tudi koliko časa bodo stroški zadolževanja nizki, če se bodo države nekaj let zaporedoma turbo zadolževale…

%d bloggers like this: