S čim se bo lahko pohvalil Mramor?

Najbrž ste zasledili v The Economistu, kako je britanski finančni minister George Osborne po nesreči, povsem nehote, torpediral škotski referendum o neodvisnosti. Marca 2011 je namreč predstavil nov proračun, v katerem je predvidel hiter dvig davkov na proizvodnjo nafte in plina v Severnem morju. Proizvodnja je upadla za skoraj 20%, podjetja pa so za polovico zmanjšala raziskave novih vrtin. V povezavi še z drugimi dejavniki pa so se v letu 2013 naftni prilivi v škotski proračun skoraj prepolovili. Škotska vlada je nenadoma ugotovila, da se bo njen proračunski deficit povečal in da bo (v višini 5.9% BDP) celo višji od britanskega. To je dalo argument unionistom, da je zgodba nacionalistov o bogati neodvisni Škotski zgolj pravljica. Ostalo je zgodovina.*

No, tako nekako, povsem po nesreči, je prišlo do slovenske zgodbe o hitri gospodarski rasti. Brez kakšne velike strategije ali masterplana. Rast se je zgodila slučajno, ker pač vladajoči niso imeli boljše ideje. Bom razložil. Po osmih negativnih četrtletjih se je v lanskem zadnjem četrtletju nenadoma zgodila gospodarska rast. V bistvu je izbruhnila. Bum! Stopnja rasti glede na isto četrtletje prejšnjega leta znašala neverjetnih 2.1%. Takrat smo se precej praskali po glavi, od kod za hudiča nenadoma ta rast. Ni nam bilo jasno. Vmes je SURS še zamenjal metodologijo in osvežil vse serije podatkov za nazaj. Nato je minilo prvo četrtletje letošnjega leta in SURS je maja objavil novo alarmantno številko: rast v prvem četrtletju je znašala spet 2.1%. In tri mesece kasneje še enkrat: v drugem četrtletju je rast znašala že 2.9%. Si predstavljate, iz najbolj bolehnega in garjavega mačkona, ki se je za las izognil bankrotu, smo se nenadoma prelevili v evropskega tigra! Zdaj nas vsi hvalijo oziroma se hočejo pohvaliti z nami. Sam predsednik EBRD je povedal, kako srečen je, da se je EBRD tako grdo zmotila glede gospodarske napovedi za Slovenijo.

Ampak, bodimo resni, od kod nenadoma ta rast? Hja, zgodba je dokaj enostavna, v bistvu trivialna. Če seveda lahko verjamemo statističnim podatkom. Jaz ne dam roke v ogenj. V spodnji sliki sem prikazal štiri ključne postavke v strukturi BDP, ki so v preteklih treh četrtletjih pripeljali do nenadne slovenske čudežne »zgodbe o uspehu«. In sicer so prikazane kot prispevek k skupni rasti BDP. (Nikakor se ne ustrašite, če so posamezne postavke višje od skupne rasti BDP. Plusi in minusi posameznih postavk, tudi tistih, ki jih tukaj ne navajam, se med seboj seštejejo natanko v skupno rast BDP).

Slika: Prispevek posameznih komponent k rasti BDP (v %)

BDP_sept14

Rast ni temeljila na močno povečanem trošenju gospodinjstev ali države. Nasprotno obe sta še vedno depresivni. Pač pa je rast v zadnjem četrtletju temeljila na izjemni rasti zalog – te so prispevale kar 2.2 odstotni točki (o.t.) k gospodarski rasti, ki je znašala 2.1%. 0.9 o.t. so prispevale investicije v stroje in opremo, 0.5 o.t. investicije v zgradbe in objekte, medtem ko je saldo zunanje trgovine zaradi hitrejše rasti uvoza od izvoza negativno vplival na rast v višini 0.4 o.t. Zdaj pa poglejmo obe četrtletji letošnjega leta, pri čemer obdržite oko na postavki »zgradbe in objekti«. Vidite? V prvem četrtletju letos so k skupni rasti BDP investicije v zgradbe in objekte prispevale 1.7 o.t., v drugem četrtletju pa že 1.9 o.t. Obakrat več kot pa je prispeval saldo zunanje trgovine, medtem ko so podjetniške naložbe v stroje in opremo BDP vlekle navzdol.

Kaj se skriva za temi čudežnimi investicijami v zgradbe in objekte, ki naš BDP že pol leta rinejo v nebo? Uradno ne vem. Toda javna skrivnost je, da gre za naložbe v lokalno komunalno infrastrukturo, torej za ceste, krožišča, vodovode, kanalizacije in čistilne naprave ter še kaj. Torej župani na veliko gradijo lokalno infrastrukturo. S katerim denarjem? Tja, z evropskim na podlagi lastnega in državnega sofinanciranja. Zakaj? Hja, ker sicer država ne bi uspela počrpati evropskih kohezijskih sredstev. Iz prejšnje evropske finančne perspektive 2007-2013 je mogoče sofinancirati projekte, ki se bodo zaključili do konca leta 2015. Torej, ker nismo imeli boljših projektov, smo, da ne bi izgubili denarja, dali možnost lokalnim skupnostim, da ga počrpajo. In saj veste, letos v jeseni so lokalne volitve.

Ali lahko najdete še kak bolj trivialen, kakšen bolj banalen razlog za čudežno gospodarsko rast? Mar ni v ozadju kaj bolj »plemenitega«? Toda ne, ni nas povlekel ven naš paradni konj izvoz (no, je približno polovično), niti ker so podjetja začela množično vlagati v nove proizvodne linije, niti ker so si gospodinjstva želela zamenjati kuhinjske aparate ali renovirati hiše. Ne, tisti odločilni »presežek« izhaja iz dejstva, da nismo imeli boljše ideje, kako »pokuriti« evropski denar. Med evropske tigre nas je katapultiral keynesianizem na lokalni ravni, pretežno sofinanciran z evropskim denarjem. Ali če hočete: med zvezde so nas katapultirali »strički Keynesi« v posamičnih lokalnih skupnostih, ki bi se pred volitvami radi izkazali pred sokrajani.

Priznam, da sem bil kar malce zgrožen nad tem spoznanjem. Da vse temelji na slučaju. Ker pač nismo imeli boljše ideje. In popolnoma se strinjam z vami, da je najbrž zelo vprašljiva ekonomika vseh teh majhnih lokalnih infrastrukturnih projektov. Toda, glejte, denar je bil namenski, za kohezijo, in v lokalnih skupnostih se bo zaradi tega dvignila blaginja prebivalcev. Po drugi strani pa se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Zaradi tega smo nenadoma postali evropski tigri. Vsi od Berlina do Bruslja nas prijetno presenečeni trepljajo po ramenih. In finančni trgi so zadovoljni. Vsi imajo radi zgodbe o uspehu. Pa čeprav je tale bolj kilava.

Toda zdaj se odpira vprašanje, kako naprej? Kako to rast vzdrževati? Še maja letos, ko je Evropska komisija objavila pomladansko gospodarsko napoved, je bila zelo optimistična. EU naj bi splavala iz recesije z dvojnim dnom in rast naj bi postala bolj enakomerno porazdeljena. Kar je vlivalo optimizem našim izvoznikom, da se bo izvozno povpraševanje okrepilo. Nato pa je avgusta prišel hladen tuš: vrnitev recesije v Italijo, padec BDP v Nemčiji, ničelna rast v Franciji in splošno ohlajanje poslovnih sentimentov.

Treba bo počakati na objavo podatkov za tretje četrtletje, da bomo videli ali je šlo zgolj kratek zastoj ali pa se evrsko območje pogreza v tretjo recesijo v zadnjih šestih letih. In če se res pogreza, se bo to čez dve četrtletji pokazalo v pešanju našega izvoza. Kar pomeni, da o kakršnemkoli robustnem okrevanju ne moremo govoriti. In pomeni, da bo najbolj plemeniti vranec, ki polovično vleče voz našega BDP, spet pokleknil in da bomo odvisni samo še od, hja, »lokalnih stričkov Keynesov«. Drugih virov oziroma konjev, ki bi vskočili namesto izvoza namreč ni. Podjetja si še vedno ne upajo investirati, gospodinjstva še vedno nočejo trošiti in država ne sme trošiti, saj jo stiska zaveza k doseganju cilja 3-odstotnega proračunskega deficita.

Kakšne opcije ostanejo na voljo ministru za finance Mramorju? Če bi vlekla tako izvoz kot lokalne komunalne investicije (vsaj do sredine naslednjega leta), bi letošnji rebalans proračuna lahko »zaprl« s povečanimi fiskalnimi prilivi zaradi višje gospodarske rasti, medtem ko bi na drugi strani porezal nekatere neracionalnosti v javni porabi. Kaj pa če se izvoz zaustavi? Bo zarezal v javno porabo in tako izničil »čudežni učinek« lokalnega keynesianizma? Se bo odpovedal pozitivnim eksternalijam, ki ga za fiskalne prilive, za imidž države in za nižjo ceno zadolževanja prinaša »lepa cifra« o solidni gospodarski rasti?

Mramor je na zaslišanju v parlamentu sicer povedal, da prostora za keynesianizem v proračunu ne vidi, ampak da bo njegova prioriteta fiskalna konsolidacija in zmanjševanje dolga. Toda z malce spretnosti si lahko situacijo obrne sebi v prid. Po eni strani bi lahko sledil nasvetu Maria Draghija, da bi morale vlade razmisliti spremembi proračunskih prioritet in strukturo izdatkov (ob isti omejitvi) obrniti v prid izdatkom, ki imajo večji multiplikativni učinek na BDP. Z drugimi besedami, vlade naj z notranjimi prerazporeditvami v proračunu namenijo več denarja projektom, ki bolj spodbujajo rast. Torej manj za socialne transferje in več za investicije. Pri investicijah denimo v infrastrukturo znaša multiplikator 1.9, pri tekoči porabi pa nekaj čez 1. Pristavil bi tudi lonček glede izdatkov za znanost, tehnologijo ter raziskave in razvoj, ki vplivajo na generiranje bodoče gospodarske rasti. Vendar ne bom, kajti že Mramor sam je to poudaril na zaslišanju. Najbrž na podlagi negativne izkušnje s Šušteršičevim Zujfom v času njegovega dekanovanja.

Ker bo Slovenija letos najbrž že dosegla izravnan primarni slado v proračunu (torej tekoči izdatki naj bi bili enaki tekočim prilivom), medtem ko bosta tekoči več kot 3-odstotni deficit proračuna ustvarili predvsem postavki izdatkov za obresti na najete kredite ter transferjev v pokojninsko blagajno, bi drugi ključen projekt Mramorja moral biti njuna optimizacija. Torej na eni strani refinanciranje dolgov in zamenjava dražjih s cenejšimi (tako nizke cene zadolževanja v zgodovini še nismo imeli), če je prihranek dovolj velik. Na drugi strani pa »stabilizacija« oziroma zmanjšanje transferjev v pokojninsko blagajno. Smiseln ukrep bi bila zamrznitev pokojnin (in podaljšanje zamrznitve plač v javnem sektorju) najmanj za dve leti. Ob Erjavčevem lobiju upokojencev v vladi bo to precej težko. Toda Mramor je znan po trmoglavosti in z nečim se bo po končanem mandatu pred nami moral hvaliti.

Tretji ključen projekt pa bo, da skupaj z Banko Slovenije zaženeta projekt sistemskega razdolževanja podjetij in omogočita možnost novega začetka zdravim jedrom. Tako (pre)zadolžena podjetja brez sistemske podpore pri finančnem prestrukturiranju enostavno ne morejo priti niti do financiranja tekočega poslovanja, kaj šele novih naložb. Bojim pa se, da bo treba spet novelirati pravkar novelirano insolvenčno zakonodajo, kajti ta zadnja novelacija zelo očitno ni dovolj poenostavila in pospešila postopkov.

Torej dober recept za robustno rast in postopno fiskalno konsolidacijo vsebuje nekaj keynesianizma znotraj proračunskih zmožnosti, nekaj skrbno doziranega varčevanja in sprostitev (pre)zadolženih podjetij. Če bi k temu dodala ostala ministrstva še shemo za spodbujanje energetske obnove stavb, sklad za brezposelne in dvig upokojitvene starosti še za dve leti, bi to bil že kar velik uspeh. Smo v času, ko se moramo zadovoljiti tudi s tako majhnimi koraki.

______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

2 responses

  1. Vsi »sanatorji« bi radi tolkli po upokojencih in zaposlencih, še posebej po tistih v javnem sektorju. Sanirali bi bančno – farško – tovarišijsko indijo koromandijo, ki jo je oblastna politična elita krepko soustvarjala. Ta zablodeli način funkcioniranja je bil baje »napaka in pretiravanje«, ne pa pregonljiva in obsodljiva malomarnost in potem še kriminal na vseh nivojih. Tako bi to napako sanirali na zaposlencih in upokojencih z varčevanjem (baje z – morda s figo v žepu – začasnim) in porabo davkoplačevalskega denarja, brez, da bi v zameno “dali” vsaj kolikor toliko korekten, dober in delujoč sistem.

    Če bi se omenilo še zmanjšanje socialne države bi bile to sanje vsakega, ki ljubi elite. Kako naj se torej zaupa vsem tem “novim” in “neobremenjenim” sanatorjem.

    Lep pozdrav Igor

  2. Glede “zamenjave dražjih dolgov s cenejšimi”, znano je, da se obveznic ne da kar zamenjati za tiste z nižjimi pribitki. To je menda še posebej nemogoče pri ameriških hedge skladih (ala PIMCO, …), ki so zahtevali fiksni pribitek. Glede “zmanjšanja transferjev v pokojninsko blagajno” tudi ne bo šlo, ker mu sicer razpade koalicija, razen če Erjavec umre. Na predstavitvi v parlamentu je Mramor govoril tudi o upanju v potrošnjo gospodinjstev, kar pa tudi ne bo šlo, saj banke ne kreditirajo, zaposlitev ni, zaupanje v vlado pa tudi ne bo večno. Ni nam lahko, Mramorju pa še najmanj.

%d bloggers like this: