Gavyn Davies je v Financial Timesu lepo zadel bistvo spora na ECB glede monetarne politike. Gre za ideološko-konceptualni spopad med dvema fundamentalno različnima ekonomskima šolama. Na eni strani je predsednik Mario Draghi, z doktoratom iz MIT ter neo-keynesiansko fundiranim in fedovsko praktičnim pristopom k monetarni politiki, ki izhaja iz tega, da je trajna brezposelnost največja izguba človeškega potenciala in največja grožnja za družbeni red. Na drugi strani je trop ordoliberalnih nemških ekonomistov, ki svoje predstave o reševanju kriz vlečejo iz “avstrijske” ekonomske šole (Hayek, Schumpeter, von Mises), katerih temeljni postulat je, da država ne bi smela posegati v času krize. Gospodarstvo mora samo prebroditi krizo in se prečistiti, slabi naj propadejo. Država z vmešavanjem zgolj poslabša stvari in zaseje seme nove krize.

Ob takšni ideološki razklanosti je seveda težko oblikovati koherentno monetarno politiko. Na eni strani praktični pristop, na drugi moralika. Ko prvo trči na drugo, zmaga ideologija. Nadaljujte z branjem→

Napis na stavbi FED:

No country, however rich, can afford the waste if its human resources. Demoralization caused by vast unemployment is our greatest extravagance. Morally it is the greatest menace to our social order.

Vir: Justin Wolfers

• The Skeptics Guide to Institutions – Growth Economics
• Should we believe the institutions and growth literature? – Chris Blattman
• Fault lines within the ECB – Gavyn Davies
• Bitcoiners: Surely we can do Buiter than this? – MacroMania
• Disemployment and FDI: Evidence from Japan – Vox EU
• Euro Bond Yields – Paul Krugman
• Development and foreign aid: A historical perspective – Vox EU
• Beware middle-aged men waving feminist flags – Frances Woolley
• Lower Working Age Population and Secular Stagnation – Tim Taylor
• Harvard Women Fall Short of Their Work Expectations – NYTimes.com
• You Want a Bigger Paycheck? Convince Me. – Noah Smith
• In Front Of Your Macroeconomic Nose – Paul Krugman

Surs je danes objavil, da se nenavadno hitra rast BDP nadaljuje in da je BDP v tretjem četrtletju zrasel za 3.1%. To je že četrto zaporedno četrtletje visoke rasti BDP, ki se še pospešuje. Tudi tokrat so k rasti največ doprinesle naložbe v zgradbe in opremo, ki so skupaj zrasle za 14%, med njimi pa izključno infrastrukturne naložbe (druge zgradbe in objekti), ki so zrasle za 21.7%, medtem ko se še naprej zmanjšujejo investicije v stanovanjske zgradbe. Izvoz sicer še naprej raste (za 8.2%), vendar pa je prispeval le dobri dve petini (1.4 o.t.) k skupni rasti BDP.

Očitno je, da “stric Keynes” z javnim investicijskim stimulusom še kar naprej poganja našo rast in iz napol crknjenega konja dela slovenskega tigra. Ključno je seveda zdaj to rast obdržati na tem nivoju z ustreznim doziranjem javne investicijske dinamike, kar bo za seboj s krepitvijo zaupanja potegnilo tudi dinamiko trošenja gospodinjstev ter upajmo tudi investicij podjetij (ki še kar upadajo, tokrat za 2.7%). Ko bosta dovolj robustno “zagrabila” zasebno trošenje in investicije na eni ter izvoz na drugi strani, pa lahko javni (lokalni) investicijski stimulus počasi umaknemo in se lotimo konsolidacije javnih financ. Toda napaka bi bila, če bi to naredili prehitro in izgubili ta momentum rasti. Nadaljujte z branjem→

Zanimiva slika, ki kaže (kontraintuitivno) negativno korelacijo med črpanjem nafte Savdske Arabije in rastjo cen nafte. Če se torej OPEC države odločijo za zmanjšanje ponudbe nafte, da bi zaustavile padanje cen, utegnejo še bolj znižati cene.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Današnji Economic Outlook OECD daje zelo jasno sporočilo (ki je lepo zajeto v spodnji sliki): evro je očitno prekletstvo držav. Evropske države brez evra rastejo hitreje, še celo Japonska raste bistveno hitreje.

Nadaljujte z branjem→

Ena izmed vrlin, ki jih v življenju najbolj cenim, sta iskrenost in osebna poštenost. V to kategorijo štejem tudi intelektualno poštenost. Vsi delamo strokovne in drugačne napake, večinoma v najboljši veri, da delamo prav. Toda pogosto zaradi nepopolne informiranosti, premalo kompleksnega vpogleda ali celo preveč subjektivnega oziroma čustvenega pogleda na zadevo nekatere zadeve ali osebe preprosto napačno ocenimo in se zato napačno odločimo. Naredili smo napako, ker smo živeli v zmoti ali bili pristranski. In takrat nastopi ključni trenutek: kaj naredimo, ko spoznamo, da smo živeli v zmoti in naredili napako? Se opravičimo sebi in drugim, ali (se) delamo in živimo še naprej, kot da do spoznanja o tem, da smo ravnali narobe, ne bi nikoli prišlo? Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je bil sprejet rebalans proračuna za leto 2014 in povprečen bralec si je iz posredovanih pojasnil zapomnil, da bo proračunski primanjkljaj višji za približno 200 milijonov evrov glede na prvotne načrte. Ključni razlog za ta popravek naj bi bil izpad nepremičninskega davka ter višji izdatki za obresti. Odmeven je bil tudi podatek, da bo letošnji skupni javnofinančni primanjkljaj države okoli 4,2 % BDP (primanjkljaj državnega proračuna ter ostali primanjkljaji), naslednje leto pa naj bi ga znižali na 2,8 % (zaveza Evropski komisiji). Za temi številkami in pojasnili se seveda skriva precej podrobnosti, na osnovi katerih lahko sestavimo povsem drugačne zaključke in ocene dogajanj v javnih financah. Nadaljujte z branjem→

Se mi je zdelo, da se bo iz tega tresenja gore rodila miška. Iz Evropske komisije so pricurljale prve novice, kako si EK predstavlja 300-milijardni načrt financiranja transportne infrastrukture, da bi na ta način v bolehnem evro območju zagnala rast. Načrt je genialno neumen: EK naj bi v sklad prispevala 16 mlr. evrov, 5 mlr. evrov naj bi prispevala EIB in teh skupnih 21 mlr. evrov naj bi služilo kot vzvod, ki bi generiral za 15-krat več naložb zasebnega sektorja (skupaj 300 mlr. evrov).

Gospodom in gospem v EK se je očitno skisalo. Od kod jim ideja, da bo zasebni sektor želel investirati v panevropsko transportno infrastukturo in kakšna tveganja naj bi jim pri tem zmanjšala 20-milijardna garancija EK?!? Ta načrt je mrtev že pred rojstvom.

Edina varianta, ki bi lahko delovala, je izdaja za 300 mlr. evrov obveznic s strani EIB, ki bi jih odkupila ECB v okviru programa kvantitativnega sproščanja. Teh 300 mlr. evrov pa bi služilo kot 50-odstotno sofinanciranje panevropskih infrastrukturnih projektov, pri čemer bi vsaka članica poskrbela za drugih 50% financiranja iz javnih in zasebnih sredstev. Vse ostalo je zgolj izgubljanje časa in žalitev inteligence.