Bolj ko se bliža britanski referendum o Brexitu in bolj ko narašča socialno nezadovoljstvo zaradi osmega leta krize, izjemno slabo menedžirane s strani “bruseljske tehnokratske elite na nemškem povodcu“, bolj se razrašča aspiracija po podobnih referendumih v ostalih članicah EU.

Tudi če se britanski volilci odločijo, da ostanejo “IN”, se pritisk v ostalih članicah glede referendumov o “OUT” ne bo zmanjšal, če se bo nadaljevalo sedanje stanje ne-razvoja. Če se bruseljska tehnokratska elita in nacionalne elite, ki ji določajo agendo, ne bo odločila, da radikalno spremeni smer ekonomskih politik – od neumnih pravil fiskalnega stiskanja k spodbujanju rasti, bo EU-EXIT, izhod iz tega prisilnega jopiča, postal edina opcija.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem pisal o Skrivnost uspeha = talent + trdo delo + … + ogromno sreče, tukaj je pa malce reklame za novo, aprila izšlo knjigo Roberta H. Franka “Success and Luck: Good Fortune and the Myth of Meritocracy“, ki piše natanko o tej stvari. Skozi prizmo osebnih anekdot uspešnih posameznikov in spoznanj vedenjske ekonomike Frank piše o pomenu faktorja sreče pri uspehu in izpodbija popularni mit konzervativcev, da sta za uspeh potrebna le talent in trdo delo. Frank pokaže, kako faktor sreče vpliva tudi na povečanje neenakosti in njeni pojavnosti.

Piše o zlorabi koncepta meritokracije, ki v svojem bistvu teži k vzpostavitvi fašistične superiorne elite, ki pozablja, da za merljivimi vrlinami tiči ogromna ledena gora sreče. Nekdo je imel srečo, da se je rodil v bogato družino, kar mu je omogočilo pridobitev ustrezne izobrazbe, manir, družbeni status in poznanstva, prek katerih je sploh prišel v “kvalifikacije” za neko pozicijo. Nekomu drugemu s povsem enakimi osebnimi karakteristikami ob rojstvu, vendar z manj sreče glede “lokacije rojstva”, ne uspe sploh dobiti priložnosti za uvrstitev v “kvalifikacije”, kjer se nato izbira na podlagi meritokratskih meril.

Nadaljujte z branjem→

Kot kaže spodnja slika, po letu 1973 visoka rast produktivnosti ni šla v rast povprečnih plač (kot bi teoretično morala). Torej kam?

Vir: Lisa Wade

Nadaljujte z branjem→

V ZDA se še naprej odvija debata o zlatih časih in kako sta globalizacija in tehnični napredek odnesla dobro plačana delovna mesta v industriji. Obamova vlada je v prvem mandatu zastavila strategijo vračanja industrije. Tudi v Evropi se ponavlja nostalgija za industrijskimi službami in Evropska komisija je sprejela neko brezzobo industrijsko strategijo. Toda ta nostalgija je v precejšnji meri jalova. Industrijska delovna mesta, ki so izginila, se ne bodo več vrnila, tako kot se ne bodo vrnila tista delovna mesta v kmetijstvu iz konca 19. stoletja.

Nadaljujte z branjem→

Randazzo & Haidt (2015), katerih raziskava je navedena v “Iluziji objektivnosti: Ekonomija je (seveda) ideološka“, poskušata razčistiti staro dilemo, ali so ekonomisti lahko objektivni ali ne. Drugače rečeno, so lahko stališča ekonomistov in njihove raziskave neodvisne od njihovih vrednostnih sistemov? Stališče Miltona Friedmana v 1970-ih je bilo, da ne verjame, da obstaja kakšen “nepopisan ekonomist” brez vrednostih stališč, kar pa naj ne še ne bi pomenilo, da ekonomija kot veda ne bi mogla biti brez vrednostnih stališč, torej objektivna. No, oboje je seveda v nasprotju.

Randazzo & Haidt na podlagi ankete med več kot 130 ekonomisti ugotavljata, da objektivna ekonomija brez vrednostnih stališč ni možna. Kati vrednostni sistem raziskovalca determinira, katero področje bo raziskoval, katere predpostavke bo vzel kot izhodišče in katere podatke ter empirične metode bo uporabil. In izbira teh ima vpliv tudi na ugotovitve raziskave. Spodaj je njuna ilustracija tega problema na področju neenakosti, toda povsem podobne pristranosti boste našli denimo glede raziskovanja učinkov minimalne plače, učinkov sindikatov, koristnosti zunanje trgovine, optimalnosti ekonomske politike v času krize, vprašanja glede potrebnosti politike fiskalnega posta in stotine drugih dilem itd.

Objektivna ekonomija ne more obstajati. V ugotovitve raziskav in učbeniško ekonomijo (v “ekonomske resnice”, “ekonomske zakonitosti”) so vtkani vrednostni sistemi avtorjev. Zato si nima smisla delati utvar, da je to, kar preberete v nekem učbeniku ali neki raziskavi, objektivna preslikava oziroma objektivna razlaga stvarnosti. Gre zgolj za osebne, subjektivne interpretacije pojavnega sveta. Pri tem seveda “pljuvam v lastno skledo” kot znanstvenika. Nadaljujte z branjem→

Dober članek Kyla Petersona v Wall Street Journalu o tem, da je ekonomija, tako kot ostale vede, ideološka. Ali če hočete, politična. Prvič zato, ker je že sama objektivnost iluzija. Vedno vidimo, kar hočemo videti. Realnost vedno vidimo skozi osebno-specifično obarvana očala. In drugič, ker smo politična bitja. Imamo svoje vrednostne sisteme ali pripadamo določeni “šoli” ter imamo temu ustrezna prepričanja in predsodke. In na tej osnovi se lotimo raziskovanja. Raziskovalno vprašanje in hipotezo si zastavimo, ko že “vemo” odgovor. In nato izberemo takšne predpostavke in tako dolgo premetavamo enačbe, miselne koncepte ali “ženemo regresije” na podatkih, dokler ne dobimo rezultata, ki smo ga imeli v mislih že na začetku. Če ga ne dobimo, če podatki ne potrjujejo naših pričakovanj, raziskavo zavržemo. Le redkokdaj nas neuspeh prisili, da premislimo vse od začetka, si priznamo, da smo se motili in smo pripravljeni sprejeti nasprotno ugotovitev od pričakovane. In iz tega se rodijo najboljše raziskave. Ki prinesejo nekaj novega, nepričakovanega. Meni se je to nekajkrat pripetilo, nazadnje pri študiji o učinkih TTIP.

Ključen problem znanosti je, da vidimo samo objavljene rezultate študij. Vidimo samo tiste, ki so jih avtorji uspeli potrditi. Ne vidimo velike množice tistih, za katere niso našli potrditev. In prav tiste so lahko najbolj pomembne. Pomislite na vse laboratorijske eksperimente ali na vse klinične teste zdravil, pri katerih raziskovalcem ni uspelo potrditi pričakovanih rezultatov.

Ekonomija glede tega ni nič drugačna od drugih ved. Je pa bolj nagnjena k ideološko pogojeni pristranosti, saj se ne ukvarja s preučevanjem amorfnih zadev, pač pa z medčloveškimi odnosi in ureditvijo družbe, kjer imajo vrednostni sistemi ter osebna, ideološka oziroma politična, prepričanja bistveno večjo težo.

Nadaljujte z branjem→

Tole vprašanje, na katerega še nihče nima odgovora oziroma si ga ne upa glasno povedati, izhaja iz Milanoviceve “Elephant Curve“. Slednja, ki jo po pravici imenujemo slika desetletja, kaže učinke, ki jih je imela globalizacija na globalno prerazdelitev dohodkov. Pri tem sta dva ključna učinka:

• za srednji razred na Zahodu (med 75. in 90. centilom) je bila globalizacija in z njo povezana selitev proizvodnje in delovnih mest v Azijo pogubna: realni dohodki so se v dveh desetletjih komajda kaj premaknili, ali pa realno celo upadli,
• prebivalcem v osrednjem delu porazdelitve (globalni srednji razred, med 15. in 65. centilom), gre predvsem za Azijske države (Kitajska, Indija, Vietnam, Indonezija itd.) je globalizacija in masovno odpiranje delovnih mest najbolj koristilo: njihovi dohodki so se realno povečali za 60 do 80%.

Hm, kaj zdaj? Moramo za to kriviti globalizacijo, ki je “ukradla” delovna mesta na Zahodu in jih preselila na Vzhod? Ali moramo krivca iskati na Zahodu, in sicer (a) v storitvenih podjetjih, ki niso zagotovila dovolj kvalitetnih in dobro plačanih delovnih mest, ki bi nadomestila izgubljena v industriji? ali (b) v državi, ki je odkrito delovala proti sindikalizmu in ki ni zagotovila dovolj redistributivnih politik in enakih možnosti (prek dostopa do javnega šolstva in zdravstva) za vse, da se lažje prilagodijo? Ali gre za kaj tretjega?

Nadaljujte z branjem→

• Why the Global 1% and the Asian Middle Class Have Gained the Most from Globalization – Branko Milanovic
• Fairness and Free Trade – Dani Rodrik
• Who Wins and Who Loses As China Rebalances – iMFdirect
• Impact of Chinese Slowdown on U.S. No Longer Negligible by Alexander Chudik and Arthur Hinojosa
• Monopoly’s New Era – Joseph E. Stiglitz
• Americans Don’t Miss Manufacturing — They Miss Unions – FiveThirtyEight
• What Was the Greatest Era for American Innovation? – The New York Times
• Michael Strain and James Kwak debate Econ 101 – Noah Smith
• Issues with Econ 101 at Three Levels – EconoSpeak
• Economics of Hosting the Olympics – Tim Taylor
• Crisis Chronicles: Gold, Deflation, and the Panic of 1893 – Liberty Street
• Improving the Teaching of Econometrics – Eric Beinhocker

Odličen komentar Michaela Biggsa v Project Syndicate o tem, zakaj je helikopterski denar (monetarno financiranje proračuna z namenom zmanjšanja davkov / povečanja socialnih transferjev oziroma povečanja javnih investicij) “zastonjsko kosilo”. Med običajnim kvantitativnim sproščanjem (QE) in helikopterskim denarjem (HD) je računovodska razlika v tem, da gre pri QE za začasno povečanje denarne mase, pri čemer proračun plačuje obresti na obveznice, ki jih je odkupila centralna banka, slednja pa te prihodke postopoma vrača v proračun v obliki senioraže (seigniorage). Pri HD pa gre za trajni dvig denarne mase, ki ne pomeni brezobrestnega posojila državi, pač pa trajno darilo. HD torej ne poveča javnega dolga, pač pa ga je računovodsko mogoče prikazati kot enkratni dohodek od senioraže, ki ga lahko država porabi za karkoli.

In seveda: HD ne zmanjšuje neodvisnosti centralne banke, saj lahko CB v času krize spreminja obrestno mero ali bodisi začasno bodisi trajno povečuje denarno maso. Neodvisnosti CB ne zmanjšujejo standardne operacije CB na odprtem trgu z odkupi/prodajami obveznic in še pred kratkim neortodoksne, zdaj pa že standardne operacije QE z odkupi obveznic na sekundarnem trgu. Podobno je s trajnim povečanjem denarne mase v primeru HD. Gre zgolj za presojo nujnosti posameznih ukrepov v luči razraščajoče se deflacije in sekularne stagnacije ter seveda ustreznega nacionalnega računovodskega prikazovanja. Nobene potrebe torej ni, da bi se države bale HD.

Nadaljujte z branjem→