Kjub vsej metamorfozi OECD od fiskalnega jastreba k promotorju rasti z uporabo fiskalne politike (ko je monetarna neučinkovita), kjer ob boku današnji izdaji Global Economic Outlook povsem v skladu z osnovami logike in makroekonomije Catherine L. Mann, glavna ekonomistka OECD, zapiše:

Many countries have room for fiscal policies to strengthen activity via public investment, especially as low long-term interest rates have effectively increased fiscal space. While almost all countries have scope to reallocate public spending towards more growth-friendly projects, collective action across economies to raise public investment in projects with a high growth impact would boost demand and improve fiscal sustainability

pa se Catherine L. Mann (ki je sicer odgovorna za ta pragmatični preobrat na OECD), vendarle zapišejo takšne neumnosti:

more ambitious structural reforms – in particular targeting services sectors – can boost demand in the short-term and promote long-term improvements in employment, productivity growth and inclusiveness

Kako hudiča lahko strukturne reforme – ki po svoji definiciji premikajo meje potencialnega (dolgoročnega) BDP navzven – spodbujajo kratkoročno povpraševanje?!? Takšno neumnost lahko pričakujemo od ekonomsko četrtpismenih novinarjev našega poslovnega časnika, toda kako lahko nek visokošolan ekonomist  zapiše takšno bedarijo?

Nadaljujte z branjem→

OECD nadaljuje svojo metamorfozo iz fiskalnega jastreba (fiskalna konsolidacija, zdaj! (2011-12)) v promotorja fiskalne politike za spodbujanje šibkega agregatnega povpraševanja (= gospodarske rasti). Po februarskem pozivu tudi tokrat poziva države članice, naj zaboga  ob tako nizkih cenah zadolževanja že povečako javne izdatke za investicije v infrastrukturo, izobraževanje itd.

Jasno, svetovnemu gospodarstvu še bolj  kot februarja teče voda v grlo, gospodarska rast je nizka, rast produktivnosti je mizerna, rast plač pa še nižja od rasti produktivnosti. In jasno, če vam logika ne dela težav: če povprečne plače ne rastejo, zasebno povpraševanje ne more rasti, le neenakost v vse manjšem loncu se še povečuje.

Nadaljujte z branjem→

Matt O’Brien ima zelo dobro razlago za britanske želje po izstopu iz EU in nasploh za vzpon desnega ekstremizma danes. Razlaga je zelo preprosta: gospodarstvo kot v 1930-ih na površje naplavi tudi politike kot v 1930-ih. Spodnji dve sliki dramatično ilustrirata to dejstvo. Prva slika kaže britansko okrevanje po treh največjih krizah v zadnjih 100 letih (1919-27, 1929-37 in 2008-16). Kot lahko vidite spodaj, sta bili obe katastrofi iz prve polovice 20. stoletja bolj globoki, toda bistveno krajši, okrevanje, merjeno z BDP na prebivalca, pa je v tej krizi trikrat počasnejše, kot je bilo v ostalih dveh katastrofah. In v tem grmu tiču zajec glede želje po britanskem izstopu iz EU. Desni populisti zaradi trajanja krize (počasnega okrevanja) zlahka prepričajo široke množice v populistične in tvegane projekte.

Nadaljujte z branjem→

Hm, dobrih deset let nazaj, ko so me obtoževali neoliberalizma, nisem imel pojma, česa me obtožujejo. Ne meni ne kolegom se sanjalo ni, kaj je neoliberalizem. V ekonomski teoriji tega pojma namreč nismo poznali. Če že, je s tem, vsaj na mojem področju, morda mišljen val liberalizacije trgovine po drugi svetovni vojni. Ampak to, kot sem se poučil kasneje, ni tisto, kar so imeli v mislih sociologi, ki so se tega spomnili. Simon Wren-Lewis ima tukaj dobro razlago evolucije korenin neoliberalizma. Poenostavljeno rečeno, neoliberalizem je levičarska psovka za desničarje (beri: ekonomiste), pri čemer so levičarji imeli v mislih predvsem Miltona Friedmana in Montpelerinovo združbo zelo heterogenih bodisi friedmanovskih sledilcev in zagovornikov idej prostega tržnega gospodarstva bodisi konkurečnih “prodajalcev idej” libertarizma. Vsem pa je skupno to, da sovražijo “veliko državo”. Saj veste, država zganja nasilje nad ljudmi, s tem ko jim predpisuje obvezne javne storitve in pobira davke ter s tem onemogoča njihovo prosto izbiro.

Cel štos je v tem, da prostotržni in libertarni ekonomisti svoje ideje prodajajo kot neideološke in prosti trg kot naravno stanje sveta, sociologi pa kričijo, da neoliberalizem ne pomeni odsotnosti ideologije. Prav imajo seveda drugi, kar je zelo lepo in enkrat za vselej pokazal Karl Polanyi v “The Great Transformations” (1944). Odločitev za favoriziranje prostega trga je sama po sebi ideološka (in to skrajno ideološka), prosti trg brez institucionalne vpetosti v družbo pa ne more delovati. Trga brez močne države ni. Brez močne regulatorne vloge države se trg sprevrže v to, kar ga inherentno poganja – v zmago močnejšega, ki si vzame vse. Torej v monopol ali najboljšem primeru omejen oligopol, ki zlorablja svojo moč na račun šibkejših (potrošnikov, konkurentov). In tisti, ki zagovarjajo neomejen trg, se na koncu vedno izkažejo kot plačani lobisti velikega kapitala.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Čeprav je proračunski in/ali državni primanjkljaj ena najpomembnejših kategorij pri ocenjevanju javnofinančnega položaja države, se seveda tudi pri njem srečujemo z različnimi ocenami ter s še bolj različnimi interpretacijami, pogosto tudi odvisno od namena prikaza. Da se v zadnjih letih primanjkljaj naše države zmanjšuje, je splošno sprejeta in načeloma točna ocena, vseeno pa je zanimivo pogledati, kaj so razlogi sprememb ter na katerih postavkah dejansko prihaja do izboljšanja. Nekoliko natančnejši vpogled je nujen, sicer je ocenjevanje dosežkov (in poslabšanj) lahko hitro zavajajoče. V nadaljevanju predstavljam nekaj ključnih podatkov, kaj se je v Sloveniji dogajalo na področju javnega financiranja v zadnjih letih.

Nadaljujte z branjem→

Dober post Rogerja Farmerja iz UCLA Berkley, ki povzema zadnje ugotovitve akademskih ekonomistov, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino. In sicer, da je imela globalizacija, predvsem pa liberalizacija trgovine s Kitajsko (predvsem po kitajskem vstopu v WTO leta 2001), velik negativen učinek na razvite države. Vendar ni negativno vplivala samo na zaposlenost in plače v industriji, pač pa tudi na plače v drugih sektorjih, na redistribucijo dohodkov, na povečane javne stroške zaradi dodatnih transferjev itd. No, akademski ekonomisti ugotavljamo, kar so delavci vedeli že dolgo in kar se bo nujno odrazilo tudi na volilnih rezultatih. In pri tem dejstvo, da je globalizacija iz revščine dvignila dve milijardi ljudi, nič ne pomaga ublažiti negativnih sentimentov do globalizacije pri srednjem sloju v zahodnih državah. Predvsem v ZDA, kjer je za razliko od Evrope povsem odpovedala socialna država.

Nadaljujte z branjem→

Zanimivo je, kako smo do nedavnega akademski ekonomisti večinsko podpirali globalizacijo, utemeljeno na teoretičnih modelih o koristnosti proste trgovine, pri čemer so modeli sicer kazali na možnost negativnih učinkov zaradi redistribucijskih učinkov liberalizacije trgovine (nekateri sektorji in njihovi zaposleni nujno zaradi tega izgubijo). Vendar smo vehementno šli prek tega, predpostavljajoč, da pozitivni učinki v drugih sektorjih kompenzirajo te negativne učinke. Toda očitno smo bili preveč optimistični, kot kažejo študije dolgoročno negativnih učinkov na trg dela (glej tukaj, tukaj in tukaj) . Zato danes tekmujemo v prepoznavanju lukenj v naših prepričanjih.

Kolega Peter Egger je s soavtorjema (Sergey Nigai, Nora Strecker) nedavno objavil raziskavo, katere ugotovitve najbolje ponazarja spodnja slika. V času intenzivne globalizacije po letu 1985 je v OECD državah prišlo do davčnega prestrukturiranja: zmanjšali so se davki na dobiček in zmanjšala se je davčna progresija pri dohodkih, ta davčni izpad pa je pokril srednji razred. Drugače rečeno, razvite države so v strahu pred begom kapitala zmanjšale obdavčitev podjetij in tistih z najvišjimi dohodki, račun pa izstavile srednjemu sloju v obliki višjih davkov.

Nadaljujte z branjem→

• The New Silk Road: One Road One Belt – Financial Times
• Will One Belt One Road pay off? – The Interpreter
• Too much globalisation can be taxing – Egger, Nigai & Strecker
• Assessing the Juncker Plan after one year – Gregory Claeys & Alvaro Leandro
• Helicopter Money and Fiscal Policy – Simon Wren-Lewis
• Economists hold forth on ideas to boost productivity growth – Jared Bernstein
• How computer transformed economics. And didn’t – INET
• Are You Successful? If So, You’ve Already Won the Lottery – Robert Frank
• Debunking myths: Why austerity and structural reforms have had little to do with Ireland’s economic recovery – Aidan Regan
• Interest and Prices: Patinkin and Woodford – Stanley Fischer
• Economics reporting without any economics – Simon Wren -Lewis
• Why Is the Labor Force Participation Rate Increasing? – FRB St. Louis
• High levels of inequality might change the innovation we see – Equitable Growth

Moram priznati, da že dolgo časa nisem prebral tako gnusno neumnega pamfleta, kot je bil včerajšnji članek v Financah »Fiskalni napor za leto 2017 je premalo ambiciozen« v avtorstvu Jorga Kristijana Petroviča, prvega namestnika predsednika računskega sodišča. V osvežitev spomina – Petrovič je bil prvi pobudnik tiste radikalne verzije zapisa fiskalnega pravila v ustavo, ki je na srečo vlada ni sprejela.

Poanta Petrovičevega pamfleta je v razočaranju nad tem, da aktualna slovenska vlada ne bo naredila »fiskalnega napora«, kot bi ga naj v skladu z eno izmed interpretacij fiskalnega pakta s strani Evropske komisije. Slednja je lani Sloveniji naložila zmanjšanje strukturnega deficita v proračunu za 1 odstotno točko, medtem ko je slovenska vlada v Bruslju z argumentacijo, da je evropska komisija uporabila sporno metodologijo za izračun proizvodne vrzeli in strukturnega deficita, izposlovala, da v letošnjem letu naredi fiskalni napor zgolj v višini 0.6 odstotne točke. Zaradi tega bo treba manj zmanjšati javne izdatke (ali dvigniti davke), zaradi česar bo rast BDP večja in javni dolg glede na BDP se bo zmanjšal bolj, kot bi se v primeru izpolnitve večjega fiskalnega napora.

Nadaljujte z branjem→