35 britanskih ekonomistov poziva vlado k helikopterskemu denarju

V današnjem Guardianu je objavljeno odprto pismo 35 britanskih progresivnih ekonomistov (med njimi Eric Lonergan in Robert Skidelsky), v katerem pozivajo novo vlado Therese May naj se odpove neuspešni monetarni politiki kvantitativnega sproščanja (QE) in začne s politiko monetarnega financiranja fiskalne politike (MP3). Po domače, vlado pozivajo k uvedbi helikopterskega denarja, kar pomeni, da bi centralna banka (BoE) z nakupi posebnih izdaj obveznic britanske vlade financirala povečane naložbe v infrastrukturo ter bodisi znižala davke ali neposredno povečala denarne transferje gospodinjstvom. Politika QE ni bila uspešna pri spodbujanju rasti in inflacije, povečala pa je neenakost in hkrati spodbuja podjetja k večjemu zadolževanju. “Lepota” helikopterskega denarja, kot veste, je v tem, da ne povečuje ne javnega in ne zasebnega dolga in da je absolutno zastonj. Rizik v zvezi z njim je le povečanje inflacije.

Bosta nova vlada in BoE sledila temu pozivu progresivnih ekonomistov, da bi spodbudili rast po Brexit šoku? Ne še tako hitro. Za MP3 bi bilo potrebno zakonsko “odvzeti neodvisnost” BoE, ki jo je formalno dobila leta 1998 (pod laburisti) in postaviti zakonski okvir za koordinacijo monetarne in fiskalne politike. Predvsem pa bo najprej potrebno spremeniti velikansko intelektualno bariero v glavah, saj je v zadnjih 30 letih neodvisnost med monetarno in fiskalno politiko postala ključen argument za večjo kredibilnost monetarne politike (čeprav politika helikiopterskega denarja ne zmanjšuje dejanske neodvisnosti centralne banke – glej Helikopterski denar = free lunch). Slednja bariera bo najhujša, saj gre za spremembo temeljnega koncepta.

Pa vse makroekonomske učbenike bi bilo treba zamenjati ter zapakirati v škatle in za nekaj desetletij v klet postaviti dela Miltona Friedmana in njegovih učencev “čikaških učencev”, od Lucasa in Sargenta naprej. Kakšne posebne škode to seveda ne bi imelo.

Spodaj je odprto pismo v celoti:

In the wake of June’s Brexit vote, the outlook for the UK economy is more uncertain than at any time since 2008. Mark Carney has promised that the Bank of England will do “whatever it takes” to support growth. But with interest rates at historic lows, and questions being raised over the viability of additional quantitative easing (QE), it is unclear that the Bank of England has the tools to meet the challenges ahead. The new government’s promised economic policy “reset” should involve a new collaborative relationship with the Bank, whereby the Treasury supports the design of alternative monetary policy tools.

The monetary policy committee is expected to cut rates and consider restarting QE at its next meeting on 4 August. But seven years of easier monetary policy has not yielded its desired effects. It is often forgotten that before 2009, interest rates had never fallen below 2%. Since then they have not increased above 0.5%. Further cuts in interest rates will not benefit the UK’s economy. Similarly, a further expansion of the Bank’s £375bn QE programme is the wrong solution for today’s economic problems. QE was arguably required in 2009 to provide the banking sector with liquidity in the face of a frozen interbank lending market. The risks facing our economy have little to do with the availability of liquidity in the financial sector, and all to do with businesses and households cutting spending due to an increasingly uncertain economic outlook.

As well as being of limited effectiveness, ultra-loose monetary policy has come with harmful side-effects. Just before she became prime minister, Theresa May became the latest high-profile politician to recognise that lower interest rates and QE have increased inequality by inflating asset prices. Indeed, the success of both of these policies is dependent on the private sector taking on even more debt. These policies are being considered despite the Bank itself identifying household debt as one of the most significant risks to our economy. Responding to a potential recession by risking financial stability with more private debt hardly seems like a viable policy solution.

As the new chancellor looks to “reset” economic policy, new ways of conducting monetary policy should be considered. Instead of policies designed to fuel asset price bubbles and increase household debt, the Treasury and the Bank should co-operate to directly stimulate aggregate demand in the real economy. A fiscal stimulus financed by central bank money creation could be used to fund essential investment in infrastructure projects – boosting the incomes of businesses and households, and increasing the public sector’s productive assets in the process. Alternatively, the money could be used to fund either a tax cut or direct cash transfers to households, resulting in an immediate increase of household disposable incomes.

In any of these policy scenarios, new money will be directly introduced into the real economy, stimulating aggregate demand and boosting employment, investment and spending. While it is a job for the Treasury to set up the framework for these policies to be deployed, it would remain a decision for the monetary policy committee as to the timing and size of any future stimulus.

After seven years of ineffective unorthodox monetary policy – which has created risks and adverse side-effects – we urge the new government to consider alternative policy approaches that will directly increase spending and investment in the real economy without burdening households with more debt.

35 podpisnikov

Vir: The Guardian

3 responses

  1. ““Lepota” helikopterskega denarja, kot veste, je v tem, da ne povečuje ne javnega in ne zasebnega dolga in da je absolutno zastonj. Rizik v zvezi z njim je le povečanje inflacije.”

    Rizik povečanja inflacije oz. razvrednotenja denarja ni kar zanemarljiv. Vrednost denarja ni samo ekonomska kategorija. Ima močne socialne in kulturne posledice, ki večinoma niso pozitini. Z njim na primer razvrednotimo “minulo delo” večine prebivalcev predvsem tistih, ki so varčevali za starost. In v temeljito deformiramo način oblikovanja ekonomskih odločitev; na slabše!!! Gre za čisto krajo pokojninskih sistemov. Kakorkoli pogledaš gre samo še za en način natega večine prebivalcev ne da bi rešili vir problema, tj. prevelike razlike v delitvi, odsotnost aktivne razvojne politike države in predvsem vsakršno odsotnost prilagajanja ekonomske politične strukture družbe spremenjeni tehnološki podstati (“proizvodnim silam” kot bi rekli marksisti oz. tisti, ki smo se politčne ekonomije učili pred 1991)

    Da se postavlja vprašanje neodvisnosti centralne banke je dobro. Navsezadnje se je potrebno vprašati komu naj ta banka služi in na kakšen način. Bojim se, da je “neodvisnost” centralne banke bolj služila slabljenju vloge države in podpori mednarodnega finančnega kapitala kot pa ohranjanju vrednosti denarja kar naj bi bil proklamiran cilj.

    To navdušenje nad “helikopterskim denarjem” je izjemno nevarno. Izgleda kot nova panacea, kot še ena past kamor kot lemingi drvijo množice ekonomistov (to še ni tako hudo, ampak ko bo večina politikov, senam bo sesul ekonomski sistem). Opozorila “Hayek-ovcev” (čeprav sam ne spadam mednje) so marsikje še kako na mestu.

  2. Marko,
    malce si zamešal. Deflacija je bistveno hujši problem of inflacije, ker je običajno povezana z depresijo ali zelo nizko rastjo. Tule gre za spodbujanje zdrave inflacije, tiste, ki pride zaradi gospodarske rasti. In nizka inflacija je nujna, je kot olje v motorju.

    Nisi podal nobene alternative, kako priti do rasti in inflacije. Če najdeš kak boljši predlog od hayekovcev (ki bi pustili, da vse propade, da ljudje izgubijo službe in da se vse skupaj začne iz točke nič, t.j. iz ruševin), se javi. Keynes je z hayekovci intelektualno opravil v začetku 1930-ih. Enkrat in za vselej.

  3. Jože, malce prestrogo sodiš. Ne gre za to, da bi se strinjal s hayekovci. Mislim, da narobe ocenjujejo vzroke krize in je zato tudi njihov recept za reševanje napačen. Njihov opozorilo glede razvrednotenja denarja pa je na mestu. Namreč ob tako zelo napihnjenen obsegu denarja v obtoku, bo zelo težko na fino uravnavati med 2% in 5 % inflacijo, ki bi na dolgi rok (tako kot po 2.svetovni vojni) “neboleče” rzvrednotila dolgove in vzpodbudila povpraševanje. Ob rastoči nestabilnosti svetovnega gospodarstva, zaradi raznoraznih vzrokov – od političnih, naravnih do ekonomskih, se kaj lahko zgodi, da vsa stvar uide iz rok in bomo imeli kolosalno hiperinflacijo. In z njo razpad ne samo ekonomskega sistema ampak tudi družbenega sistema.

    Res je deflacija velik problem, lahko celo tudi hujši kot inflacija, ampak razlogi zanjo danes niso monetarni. Zato ga tudi oz. pretežno z monetarnimi ukrepi ne moreš reševati. Zakaj ga potem rešujejo predvsem z monetarnimi ukrepi? Zato ker bi bilo pravo reševanje (fiskalni, politično strukturni ukrepi) za obstoječo vladajočo politično korelacijo sil preveč zahtevni. Zato bodo poskušali z monetarnimi ukrepi dokler bo pač šlo. In lahko da je točka, ko ne bo več šlo, bližje kot si marsikdo predstavlja.

%d bloggers like this: