Konec free-market kapitalizma in začetek welfare kapitalizma

Najbrž samo še peščica najbolj zadrgnjenih libertarcev avstrijske šole in tisti, ki so prespali zadnjih pet let, ni začutilo, da se v zraku kuha gromozanska fronta. No, ta fronta ne bo prinesla opustošenja kot ob tornadu, pač pa nov začetek za povsem upehano gospodarstvo in brezidejno ekonomsko politiko. Obetajo se tektonske spremembe, kot smo jih doživeli v drugi polovici 1930-ih v ZDA in po letu 1945 v Evropi. Gre za vrnitev države blaginje, ki pa za seboj potegne globoke spremembe. In sicer se bodo dramatične spremembe zgodile na vsaj štirih področjih:

Prvič, združitev monetarne in fiskalne politike z namenom neposrednega financiranja dohodkov prebivalstva (zajamčen minimalni dohodek, helikopterski denar). Centralne banke bodo (s perpetualnimi obveznicami) neposredno financirale vladne izdatke v ta namen. To bo zmanjšalo neenakost, njen končni cilj pa je povečanje agregatnega povpraševanja in spodbuditev anemične rasti ter inflacije. Japonska naj bi bila prva, ki bo začela eksperimentirati s tem, prve ukrepe je Abejeva vlada že napovedala s povečanjem fiskalnega stimulusa, dviga plač v javnem sektorju in transferjev tistim z najnižjimi dohodki.

Drugič, kot je pred dnevi napovedoval tudi Branko Milanovic, bo prišlo do vrnitve tradicionalne razvojne politike. To pomeni odmik od v zadnjih desetletjih priljubljene “bottom up” razvojne politike, temelječe na deregulaciji in zmanjševanju administrativnih ovir ter čakanju, da bo zasebni sektor v zasledovanju lastnih sebičnih interesov poskrbel za celovit razvoj, polno zaposlenost in večjo rast produktivnosti in gospodarske rasti. To se (seveda) ni zgodilo. Zgodila se je le stagnacija (ali zaostajanje rasti) dohodkov večine in hitra rast dohodkov za nekatere skupine ter eksplozija neenakosti v večini razvitih držav. Namesto tega bo prišlo do ponovne inštalacije tradicionalne “top down” razvojne politike z velikimi vlaganji v infrastrukturo, javno šolstvo in zdravstvo, nacionalizacijo nekaterih ključnih (strateških) podjetij na področju infrastrukture in energetike ter z državnim selekcioniranjem in podpiranjem določenih dejavnosti in gospodarskih subjektov z državnimi pomočmi. Ta sprememba se že dogaja in ne glede na to, kdo bo zmagal v ameriški volilni tekmi, bo drastično povečal državne naložbe v infrastrukturo, Clintonova pa tudi v šolstvo in zdravstvo.

Tretjič, spremembe se bodo zgodile tudi na davčnem področju, kajti prerazdelitev dohodkov in razvojne naložbe (infrastruktura, javno šolstvo in zdravstvo) bo treba nekako financirati. Pričakujte dvig mejnih davčnih stopenj za najvišje dohodke, uvedbo ali povečanje obdavčitve premoženja (nepremičnine, kapitalski dohodki, dediščine). Pričakujte dvig trošarin na goriva, alkoholne pijače in uvedbo davka na nezdravo hrano.  In te spremembe bodo naredile (bodo morale narediti) vlade ne glede na njihovo politično barvo. Ker bodo vsi to počeli in ker bo “glas ljudstva” to zahteval. Tudi libertarec Šušteršič pred leti ni imel nobenih težav z uvedbo 50% mejne davčne stopnje na najvišje dohodke in razmišljanjem o davku na sladke pijače, čemur je prej tako ostro nasprotoval.

In četrtič, kar bo najbrž tudi najbolj drastična navzven opazna sprememba: zelo verjetno bo prišlo do zaustavitve globalizacije in vrnitve k protekcionizmu. Države se bodo vse bolj zapirale znotraj lastnih meja, najprej z zapiranjem meja za migrante, nato za finančni kapital in na koncu še z dvigom ovir za trgovino s proizvodi in storitvami. Takšne valove oziroma izmenjave med večjo ali manjšo dozo liberalizma in protekcionizma navzven smo v preteklih petih stoletjih doživeli že nekajkrat, nazadnje v 1930-ih. Dejstvo je, da je globalizacija šla predaleč – v smislu, da je uničila stabilne službe v industriji in jih preselila na jug ali v Azijo. Srednji razred, ki je tukaj izgubil največ, zahteva spremembe in politiki bodo temu “glasu ljudstva” morali slediti, če hočejo preživeti na oblasti ali tja priti. Hkrati pa je ameriška destabilizacija Severne Afrike in Bližnjega vzhoda sprožila ogromne tokove migrantov, predvsem proti Evropi. Kot ste lahko videli, je Evropa v zgolj nekaj mesecih povsem povozila svoje vrednote na tem področju in zaprla meje. Eksplozija terorističnih napadov pa bo poskrbela za “zatesnitev meja” in “deportacije tujcev”. Vem, sliši se grozno, toda je že tukaj, naj vam je všeč ali ne.

In kaj bodo te tektonske spremembe prinesle? Prinesle bodo vrnitev države blaginje oziroma welfare kapitalizma, kot smo ga poznali po drugi svetovni vojni in pred prihodom Reagana in Thatcherjeve (začetek 1980-ih). Prinesle bodo višjo gospodarsko rast, višjo rast blaginje za vse in več (dohodkovne in premoženjske) enakosti. Seveda pa bodo prinesle tudi rast inflacije, morda celo hiperinflacije. Toda ali mar vidite kakšno drugo alternativo za vrnitev k rasti?

No, in čez nekaj desetletij bomo kot reakcijo na vrnitev welfare kapitalizma ponovno dobili novega Miltona Friedmana kot ideologa ter novega Reagana in novo Thatcherjevo kot politična izvrševalca kontrarevolucije. Svet se pač premika naprej / razvija v ciklih.

In veste, kaj je pri tem najbolj zanimivo? To, da te spremembe, ta konec free-market kapitalizma in začetek welfare kapitalizma, ali če hočete – to smrt (finančnim) trgom, svojim klientom napoveduje avstralski investicijski sklad Macquarie. To pomeni, da so se finančni trgi sprijaznili s tem, da bodo v bodoče vlade igrale bistveno večjo vlogo kot doslej in dominirale na finančnih trgih. Finančni trgi bodo izgubili precejšen del svoje glomazno prenapihnjene vloge iz zadnjih desetletij. Toda nihče razen njih samih jih ne bo pogrešal, kajti kakšne pozitivne vloge sploh niso odigrali. Le polnili so žepe zaposlenim v tem sektorju in menedžerjem v ostalih industrijah (zaradi sistema bonusov). In to ekscesno. Razvoja pa niso financirali nič bolj učinkovito, kot je to počel tradicionalni bančni sektor 50 let nazaj.

Nekaj poudarkov iz nedavnega obvestila Macquarie Group svojim klientom:

We maintain our view that the future of monetary policies is not impotence but merger and coalescence with fiscal and income supports (such as minimum income guarantees) as well as growing de-globalization (greater impediments to trade flows and closure of borders). This could become a potentially much more potent instrument in stimulating multiplication of aggregate demand and inflation, at least in the short-term. In our view, public sector funding from the bond market has its limitations as does re-distribution of wealth. Eventually public sector spending and investment is likely to be largely funded directly by central banks. These policies could lead to significant hyperinflationary, stagflationary or deflationary side-effects but alas there is no other choice.

This implies that investors are entering a world of public sector rather free market signals. However as highlighted (here and here), we believe that certain preconditions need to be met before such a significant shift in public policy can be accomplished. We have traditionally identified four door-step conditions, with much higher volatility being the most important one. Whilst the intellectual case for more proactive fiscal policy and its merger with income support and monetary policies have already been made and conventional (at least as defined since ‘08) monetary policies are coming to an end, we believe that one needs a volatility jolt to coalesce consensus.

We believe that global economy and investors are residing in the twilight zone between an era of relatively free market capitalist economies (with its own set of signals) and a new environment which is likely to be completely dominated by the state. Although most market signals (such as spreads) have already been degrading for a decade, we maintain that over the next year or two, free market signals would finally perish to be replaced by state-driven credit, spending and capital formation funded by CBs (what we call “nationalization of credit”). It would take the form of state-sponsored stimulation of consumption, investment, R&D and rescuing what essentially is a bankrupt financial super structure (i.e. banks, insurance, life and pensions). Whilst similar to FDR’s New Deal, it would be a far more distorted world than either the 1930s or the 1960s-70s, with brand new investment signals.

How do we know whether we have arrived at this state-driven paradise of public sector money and demand multiplication? As highlighted in our notes, we have four doorstep conditions for such a dramatic public sector shift, with high volatility and discontinuities being the most important. We don’t believe these conditions are yet satisfied, but the chances are high that they would be over the next 12-18 months. In the meantime, we still expect half-hearted “stop and go projects”. Japan is likely to be the first to ‘jump’ and wholeheartedly embrace this merger of fiscal, income support and monetary policies but others would eventually follow. It is just a matter of time. How does one invest? Ignore noise & stick to fundamentals.

Vir: Macquarie Group, povzeto po Financial Times & Material Risks

3 responses

  1. Ali to pomeni, da je varčevanje za pokojnino skozi razne sklade (kvazizavarovalniške ali investicijske) za mlade osebe izguba denarja (zaradi predvidene dolgoročne stagnacije finančnih trgov in inflacije) in je bolje, da kupujem zlate palice in jih dajem v sef? 🙂

%d bloggers like this: