Včeraj objavljeno poročilo IMF-ovega neodvisnega revizijskega odbora (Independent Evaluation Office, IEO) je najbrž mnoge šokiralo, toda v resnici prinaša priznanje, kako zelo napak je IMF ravnal v Grčiji. Ključno sporočilo tega poročila je, da je IMF z namenom, da bi rešil evrsko monetarno unijo in zahodnoevropske banke žrtvoval Grčijo in jo podvrgel nestandardnemu fiskalnemu mučenju. Za razliko od predhodnih programov pomoči IMF ostalim državam Grčiji ob zahtevani fiskalni konsolidaciji ni bil omogočen odpis dolgov, ukinjeni pa so bili avtomatski stabilizatorji. Rezultati so zato bili katastrofalni, celoten strošek pa so plačali najšibkejši grški prebivalci, namesto tistih, ki so dejansko pridobili s tem (zahodnoevropske banke in preostanek monetarne unije). Pri tem pa je vodstvo IMF kršilo notranje postopke pri odločanju, analize so bile pisane na hitro ali prepozno, mnogih dokumentov, ki so bili podlaga ključnim odločitvam, pa ni bilo mogoče najti.

Poročilo IMF-ovega neodvisnega revizijskega odbora torej samo potrjuje to, kar smo vsa ta leta trdili vsi, ki razmišljamo s svojo glavo. Torej povsem nepotrebno in neuspešno izživljanje nad grškim prebivalstvom, kar je nekdanji finančni minister Yanis Varoufakis tako pravilno označil kot “fiscal waterboarding”. Drugače rečeno, kar so Američani počeli nedolžnim ujetnikom v Guantanamu, je IMF v spregi z ECB in Evropsko komisijo počel Grčiji. Da bi rešili nemške in francoske banke, so se sadistično izživljali nad grškim prebivalstvom.

Na tem blogu že nekaj let objavljam zapise, ki govorijo o tem, da sodobna makroekonomska teorija in modeli nimajo smisla. Skregani so z realnostjo in ne morejo napovedati ničesar niti eno četrtletje vnaprej, razen če je svet povsem negiben. Krivda zato v glavnem leži na Lucasovi predpostavki racionalnih pričakovanj in Friedmanovi hipotezi permanentnega dohodka (v Hallovi izpeljanki Eulerjeve enačbe potrošnje). Če so posamezniki absolutno racionalni in svoje odločitve sprejemajo (beri: optimizirajo svojo porabo) na podlagi pričakovanj za 30 let vnaprej in sedanje obrestne mere, makroekonomski modeli postanejo absolutno neuporabni za karkoli, razen za igračkanje.

Kaj se zgodi, če predpostavko racionalnih pričakovanj zamenjate s predpostavko omejene racionalnosti (v avtorstu psihologa in ekonomista Herberta Simona), da imajo ljudje omejene kognitivne sposobnosti in da so “kratkovidni” (bolj jih zanimajo zelo bližnji dogodki kot pa denimo javni deficit in inflacija čez 30 let)? Točno to je naredil Xavier Gabaix, iz New York University v še vročem paperju “A Behavioral New Keynesian Model”. In nenadoma so (teoretični) rezultati standardnega makroekonomskega modela spet dobili smisel. Denimo, da nizke obrestne mere ne vodijo nujno k višji inflaciji, kot predvideva standardni novokeynesianski model. Začetni učinek znižanja obrestne mere je pozitiven, toda če nizka obrestna mera traja zelo dolgo, ima negativen vpliv na inflacijo. Ali pa da “blizu-ničelne” obrestne mere ne vodijo nujno v deflacijsko depresijo, pač v kohabitacijo nizkih obrestnih mer in nizke rasti.

Nadaljujte z branjem→

Vir: @JustinWolfers

Trumpove izjave so skoraj 80-odstotno v nasprotju z dejstvi, Obamove izjave so skoraj 75-odstotno v skladu z dejstvi, Sandersu niso mogli najti nobene absolutne laži.

Kaj menite, kdo bi vodil na tej listi največjih lažnivcev pri nas, če bi primerjali izrečeno z dejstvi? Moja favorita sta Janša in Cerar.

Najbrž najbolj zasidrana ideja Miltona Friedmana v ekonomski teoriji je njegova hipoteza permanentnega dohodka (HPD) iz leta 1957. HPD pravi, da poraba gospodinjstev ni odvisna od tekočih dohodkov, pač pa od pričakovanega dohodka v njihovi življenjski dobi. Ljudje trošijo ne toliko, kolikor imajo dohodka v danem trenutku, pač pa kolikšen tok dohodkov pričakujejo v prihodnosti. Če se jim v nekem trenutku dohodki zmanjšajo, bo to zgolj prehodne narave in ne bo imelo vpliva na zmanjšanje porabe. Če slučajno zadenejo na lotu ali dobijo od države darilo v obliki transferja, tega ne bodo pretopili v višjo porabo, ker se zavedajo, da je to zgolj enkratne narave, pač pa bodo to privarčevali (na banki ali z naložbami v vrednostne papirje). Ljudje hočejo stabilnost porabe, zato vse nenadejane dodatne prihodke privarčujejo, ki jih nato trošijo, če se jim dohodki nenadoma zmanjšajo.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj ljudi me je opozorilo na komentar kolega Maksa Tajnikarja v Sobotni prilogi o (ne)potrebnosti drugega tira. Maksa imam zelo rad, zelo ga cenim, odlično debatirava na hodnikih naše fakultete (tudi o stvareh, ki jih nočete vedeti), mislim tudi, da bi bil odlična družba na jadrnici (če se mu to ne bi zdelo preveč plebejsko), … toda jebemumast, da ne razumem, kaj je hotel v tem komentarju povedati. Razen, da je hotel povedati, da nihče v tej državi nima pojma, za kaj gre pri drugem tiru in da ne razumemo cost – benefit (CB) analize infrastrukturnih projektov. Prek sms-a sem celo pobaral urednika SP Alija Žerdina, če on razume, “što je pesnik htio da kaže“, pa se mi je spretno izmuznil z odgovorom, da jadra…

Ker me nekateri bralci vztrajno sprašujejo glede Maksovega komentarja, sem ga hotel celo malce pokomentrati tukaj. Vendar me je minilo, ko sem videl, da je zgrešil dolžino drugega tira za 21 kilometorv (48 namesto 27) in da je kot predpostavko vzel, da se kredit zanj mora poplačati v 10 letih, pri CB analizi pa pozabil na (standardne) dihotomne negativne eksterne učinke različnih vrst infrastrukture ter stroške vzdrževanja in prišel do sklepa, da bi bila preusmeritev tovora iz cest na železnice celo škodljiva, ker bi zaradi tega Dars manj zaslužil. Eh, pa tako dober naslov je bil!

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Na zadnji tekst o Luki Koper in drugem tiru je bilo kar nekaj komentarjev, ki so zajeli širše vidike te tematike. Sam se v razmišljanjih poskušam omejiti samo na preverljiva dejstva in konkretne številke. Zato bom še enkrat izpostavil samo dva ključna poudarka, katera sem skušal nekaj širše opisati v prejšnjem tekstu.

Tisto, ker je pri celi zgodbi ključno, je pomen dejavnosti Luke Koper oz. pristanišča za celotno slovensko ekonomijo. Družba Luka Koper in njeni zaposleni so pravzaprav samo del celotnega transportnega procesa, ki teče od ladij v pristanišču Koper do meje na Šentilju, Hodošu ali Jesenicah (in v obratni smeri). Na pretovor blaga v Kopru je tudi po moji oceni vezano pet ali tudi večkratno število ljudi poleg neposredno zaposlenih v Luki, od vseh servisnih storitev za Luko, do železnice, špediterjev, avtoprevoznikov ter vseh angažiranih za njihovo servisiranje (seveda tudi zavarovalnice in banke). Skupna dodana vrednost vseh naštetih družb s transportno potjo mogoče dosega celo 400 milijonov evrov (v Luki Koper bi vsekakor znali zbrati celotni zaslužek vseh družb preko slovenskega ozemlja). In to je kvalitetna dodana vrednost, ki omogoča plačevanje zaposlenih v višini dva, tri ali tudi štiri tisoč evrov (povprečni strošek dela v Luki Koper dosega 4,000 evrov mesečno na zaposlenega oziroma na letni ravni skoraj 50,000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega) in ta dodana vrednost je v pretežni meri ustvarjena na tujih trgih.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith ima dober point, ko pravi, da bi bil v ZDA davek na premoženje bistveno bolj učinkovit instrument spodbujanja produktivnih naložb od davka na kapitalske dobičke ali davka na dobiček. Sedanji sistem obdavčtve v večini držav tiste, ki so napačno investirali ali lastnike podjetij brez dobička oprošča plačila kapitalskih dobičkov ali davka na dobiček, medtem ko uspešne obdavči. V novem paperju Chen, Guvenen, Kambourov & Kuruscu (2016) predlagajo, da bi namesto tega raje obdavčili premoženje. Tistim z veliko neproduktivnega premoženja (denimo nepremičnin, ki jih ne uporabljajo produktivno) bi ta davek vsako leto zmanjševal vrednost premoženja in jih tako prisilil, da začnejo svoje premoženje bolj učinkovito uporabljati. To pa bi spodbudilo rast produktivnosti celotnega gospodarstva (ob predpostavki zadovoljivega agregatnega povpraševanja).

Je ta predlog relevanten za Slovenijo? Niti ne, kajti pri nas je (ostalo) zelo malo premožnih lastnikov. Kriza je učinkovito pometla z novopečenimi lastniki kapitala. Bi pa ta predlog učinkovito pripomogel k bolj učinkoviti uporabi nepremičnin. Denimo lastnike večih stanovanjskih nepremičnin ali zemljišč, ki jih ne uporabljajo za svoje osebne potrebe ali za produktivno uporabo, bi hitro prepričal v prodajo ali oddajo. Vendar pa za to ne potrebujete davka na premoženje, ampak se da to rešiti z nepremičninskim davkom in davkom na dediščine.

Nadaljujte z branjem→

• Is Gulen behind Turkey’s botched coup? – Dani Rodrik
• ‘Meritocracy’ Is Just Another Way to Put You Down – Justin Fox
• In Defense of Equality (without Welfare Economics) – Branko Milanovic
• New Keynesian models and Unemployment as Vacations – Roger E. A. Farmer
• How secular stagnation spreads and how it is cured – Eggertsson and Summers
• ECB Precision Stimulus Can’t Duck Doubt on How Economy Works – Bloomberg
• A mechanism proposal for Eurozone sovereign debt restructuring – VoxEU
• German macroeconomics revisited – Simon Wren-Lewis
• Neo Fisherianism: Crazy Trick or the Right Way Forward? – Roger E. A. Farmer
• Criticisms of NGDP futures targeting – Noah Smith
• What’s Wrong with EMH? – Uneasy Money

Guverner Bank of Japan, Haruhiko Kuroda, je prejšnji mesec v razgovoru z investitorji zavrnil možnost uvedbe helikopterskega denarja, češ da zakonodaja tega ne dopušča in da ni potreben (“no need and no possibility for helicopter money“). Vendar pa morate tukaj dodati velik VENDAR. Prvič, to je običajna praksa Kurode. Leta 2014, tik preden je povečal monetarni stimulus, je Kuroda povedal, da se trend inflacije izboljšuje. Teden dni preden je uvedel negativne obrestne mere je javno izrazil nasprotovanje temu instrumentu.

In drugič, ta mesec so v Tokiju gostili “helikopter Bena“, nekdanjega predsednika Feda Bena Bernankeja, ki je povedal, da bi bil helikopterski denar lahko najmočnejše orožje proti deflaciji. Bolj specifično, razložil je idejo helikopterskega denarja v obliki perpetualnih obveznic brez dospetja, ki jih izda vlada, odkupuje pa centralna banka. Torej, vlada z izdajo obveznic financira povečane javne izdatke (infrastruktura itd.), medtem ko ji obveznic nikoli ni treba poplačati. Plačane obresti pa vlada dobi nazaj prek transferja dobičkov centralne banke v proračun.

Torej, bomo septembra dočakali nov zgodovinski eksperiment s strani Kurode – helikopterski denar, zamaskiran v neko drugo ime?

Nadaljujte z branjem→

Še en desničarski mit je bil nedavno razbit: Mike Konczal in Marshall Steinbaum (iz levičarskega Roosevelt inštituta) sta v še vroči študiji pokazala, da za padajočo mobilnost dela v ZDA v zadnjem desetletju ni kriva hiperregulacija države na trgu dela (regulacija poklicev) ali trgu najema stanovanj, pač pa nizko povpraševanje po delu. Preprosteje rečeno, za to, da ljudje manj pogosto menjujejo službe, ni krivo to, ker bi bil vstop na trg onemogočen z različnimi delovnimi dovoljenji ali ker ne morejo dobiti stanovanja, pač pa preprosto zato, ker podjetja manj povprašujejo po zaposlenih in ker se zaposleni zaradi slabe situacije oklepajo obstoječih delovnih mest.

Originalni članek in povzetek članka Konczala in Steinbauma lahko preberete tukaj.

Zanimivo pa je, da je konzervativni Wall Street Journal včeraj objavil zelo dober povzetek te študije, ki ruši (njihov) desničarski mit o “ponudbenih”, tj. regulatornih  razlogih za manjšo mobilnost dela. Spodaj je nekaj ključnih odstavkov.

Nadaljujte z branjem→