Zanimiva grafika: High-tech industrija se na daleč izogiba okrožjem, kjer vladajo republikanci. Če je še leta 2000 36 izmed 100 okrožij z največ zaposlenimi v high-tech industriji volilo za republikance, jih je leta 2016 le še 19 okrožij. V “demokratskih okrožjih” se je v tem obdobju zaposlenost v high-tech industriji povečala za 35%, v “republikanskih” pa zmanjšala za 37%. Nad 70% vseh visoko-tehnoloških dejavnosti, na čelu s proizvodnjo računalnikov, IT storitvami, razvojem softverja in R&R dejavnostjo, je lociranih v “demokratskih okrožjih”.

Kaj se dogaja?

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed zanimivih fenomenov v razvojni ekonomiki je, kaj je najboljši odziv na krizo, ki doleti neko regijo. Ko podjetja, katerih poslovni model v spremenjenih razmerah (zaradi trgovinske liberalizacije, novih tehnologij itd.) ne deluje več, bankrotirajo in za njimi ostanejo stotine ali tisoči brezposelnih, se te regije čez noč pogreznejo v dolgo depresijo. Ni služb, ni prihodnosti. Tradicionalni odgovor ekonomistov na ta problem je – “Do nothing” oziroma mobilnost delovne sile. Ljudje naj si najdejo službe drugod. Denimo, če propade Mura, naj se pač nekaj tisoč nekdanjih Murinih delavk preseli v Novo mesto in se zaposli v Revozu. Treba je pustiti ljudem, da najdejo delo drugod, ne pa depresivnim regijam. In vse bo spet v redu. Kajti če pomagate posameznikom, ste v agregatu na istem, saj je vseeno, kje živijo, mar ne?
Nadaljujte z branjem→

Tim Duy je napisal enega najboljših komentarjev o izidu amerških predsedniških volitev in težavah Demokratske stranke z razumevanjem realnosti. Gre za popolno nerazumevanje sentimentov belega delavskega razreda. OK, najbrž se mi zdi to najboljši komentar, ker tudi sam enako razmišljam. Tudi meni je šel Paul Krugman zadnje leto dni precej na živce s svojim povsem enostranskim navijaštvom za Hillary Clinton, z dokaj nizkotnimi napadi na Bernieja Sandersa in na koncu s kopico “zbunjenih” komentarjev o nerazumevanju, zakaj se je razočarana bela delavska populacija v “Rust beltu” odločila, da voli za Trumpa. Jasno, Krugman jih ne more razumeti, ker pač spada v belo, urbano, liberalno intelektualno elito, ki ji tudi materialno ni prav hudo.

No, Duy lepo napiše, da je razočarana bela delavska populacija pač razočarana nad vsemi. Nihče ne zastopa njenih interesov. Bogati konzervativci imajo republikansko stranko, bogati liberalci in revni imajo demokratsko stranko, bela delavska sredina pa nima nikogar, ki bi zastopal njihove interese. Glasovali so za Trumpa, ker je govoril drugače kot desni in kot liberalni establishment. Govoril je proti tistim procesom, ki jih razočarana bela delavska populacija krivi za svojo mizerijo – proti globalizaciji, proti kitajskemu uvozu, proti novim trgovinskimi sporazumom, proti izvozu delovnih mest v Mehiko in proti mehiškim in islamskim imigrantom.

Jih bo Trump razočaral? Ja, skoraj gotovo. Toda razočarala sta jih že konzervativna in liberalna elita. Kaj lahko še izgubijo?

Nadaljujte z branjem→

Vam ta komad najbrž ne bo “dogajal”. Meni pač. Genialni, energetični crescendo genialne kanadske skupine Broken Social Scene. In seveda malček nostalgije za tisto vožnjo čez Rocky Mountains, ko smo v izolaciji od radijskega signala imeli samo ta (takrat še svež CD skupine BSS).

Morate poslušati zelo na glas.

Ni kaj dodati, Trump uporablja enako retoriko kot Reagan: “Make America great again“, enako veliko znižanje davkov, enaka obljuba povečanja javnih izdatkov in enaka filozofija “trickle-down učinkov na srednji sloj in revne. Evforija med bogatimi je podobna: borza nori k novim rekordom, najdražje in najbolj luksuzne nepremičnine se prodajajo za med, prestižne umetnine se prodajajo po rekordnih cenah.

Tudi učinki in glavobol bodo po Trumpu bržkone na las podobni kot po Reaganu: rekordna luknja v proračunu in rekordni prepad med bogatimi in revnimi. Trump bo svoje, prvenstveno bele volilce, razočarane z dosedanjimi politikami, nategnil enako kot Reagan. Čez štiri leta bodo še bolj revni in še težje bodo videli čez rob mize bogatih. Tako je, ko ljudje glasujejo s čustvi, namesto z možgani. Toda, kot sledi iz sosednjega komentarja, razočarala sta jih že konzervativna in liberalna elita. Kaj več lahko še izgubijo s Trumpom?

Nadaljujte z branjem→

• On-demand: the new model economy – BNP Paribas
• An Analysis of the Labor Market for Uber’s Driver-Partners – Hall & Krueger
• Tax system struggles to cope with rise of gig economy – Financial Times
• The best ways to combat bias from Airbnb to eBay – Tim Harford
• Amazon’s Takeover Of The Economy Is The Real Threat To American Jobs – Huffington Post

Bine Kordež

V tekstih na temo bank se praviloma predstavljajo podatki o velikem znižanju obsega bančnih posojil gospodarstvu po nastopu krize. Bilance bank s sedežem v Sloveniji namreč prikazujejo upad tovrstnih posojil od 20,8 milijard evrov konec leta 2008 na vsega 9,3 milijarde (30.9.2016). Več kot 10-milijardno znižanje se tolmači kot pospešena vračila kreditov s strani naših podjetij in to praviloma zaradi slabe podpore bank ponovni gospodarski rasti. Seveda ni nobene dileme, da banke vse manj kreditirajo naše gospodarstvo, da je teh posojil že skoraj manj kot posojil gospodinjstvom, a razlogi za to znižanje so bolj kompleksni.

Nadaljujte z branjem→

• Trumpism Has Dealt a Mortal Blow to Orthodox Economics – INET
• Populists as Snake Oil Sellers – Chris Dillow
• America is Not Always Like the Rest of the World – Bank Underground
• Some Animals are More Equal than Others – Francesco Saraceno
• Are current trends in econ methodology just fads? – Noahpinion
• It’s Time to Discuss the Role of Exploitation in Profit – EconoSpeak
• GDP, Productivity, and Financial Performance – Dietrich Vollrath
• A Trade War Against China Might Be a Fight Trump Couldn’t Win – NYTimes
• Trumped Up Trade Policy – EconoSpeak
• On-demand: the new model economy – BNP Paribas
• An Analysis of the Labor Market for Uber’s Driver-Partners – Hall & Krueger
• Tax system struggles to cope with rise of gig economy – Financial Times
• The best ways to combat bias from Airbnb to eBay – Tim Harford

Dogajanja v zvezi z naročilom revizije investicijskega programa za drugi tir Koper – Divača in škandalozno slaba kvaliteta slednjega nehote odkrivata dve neprijetni dejstvi za naročnika. Prvič, da je bil projekt drugi tir s strani vodje projekta DRI (Družba za razvoj infrastrukture) zelo nekompetentno, nepregledno, zavajajoče in “zelo bogato” pripravljen. In drugič, da je bila zato tudi revizija investicijskega programa namereno naročena izvajalcu, ki ni sposoben (sploh pa ne v zahtevanem 3-mesečnem roku in ob takšni ceni) narediti kvalitetne revizije, ter z namenom, da ta revizija ne bi mogla odkriti šlamparij iz investicijskega programa za drugi tir.

Zdi se, da so pri naročniku hoteli z “namerno nekvalitetno” revizijo projekta zgolj upravičiti prvotni zelo šlampasto pripravljen in napihnjen investicijski program. S čimer se potrjujejo tedanje bojazni številnih poznavalcev, da bo ministrstvo za infrastrukturo na javnem razpisu za revizijo investicijskega programa izbralo izvajalca, ki bo zgolj potrdil visoko vrednost projekta, kot ga “zakoličil” vodja projekta (DRI).

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže razdelitev volilnih glasov na ameriških predsedniških volitvah glede na ekonomsko težo regij (delež v skupnem BDP). Clintonova je dobila veliko večino urbanih pokrajin z uspešnješim gospodarstvom, Trump je dobil “revnejše” pokrajine. Če je za Al Gora leta 2000 “glasovalo” 54% ameriškega BDP je za Clintonovo glasovalo kar 64% amerikega BDP. Drugače rečeno, Clinotonova, za katero je glasovala dobra polovica (večina) ameriških volilcev, je hkrati dobila glasove skoraj dveh tretjin vseh gospodarsko najmočnejših pokrajin. Za Trumpa je bila le ena tretjina BDP, vendar večina (elektorskih glasov) držav. Clintonova je osvojila večino gospodarsko močnih, Trump pa večino osiromašenih pokrajin.

Slika: Delež pokrajin v ameriškem BDP v 2015 in njihove pretežne volilne preference

Nadaljujte z branjem→