Kaj prikrivata in kaj odkrivata investicijski program za drugi tir in njegova revizija

Dogajanja v zvezi z naročilom revizije investicijskega programa za drugi tir Koper – Divača in škandalozno slaba kvaliteta slednjega nehote odkrivata dve neprijetni dejstvi za naročnika. Prvič, da je bil projekt drugi tir s strani vodje projekta DRI (Družba za razvoj infrastrukture) zelo nekompetentno, nepregledno, zavajajoče in “zelo bogato” pripravljen. In drugič, da je bila zato tudi revizija investicijskega programa namereno naročena izvajalcu, ki ni sposoben (sploh pa ne v zahtevanem 3-mesečnem roku in ob takšni ceni) narediti kvalitetne revizije, ter z namenom, da ta revizija ne bi mogla odkriti šlamparij iz investicijskega programa za drugi tir.

Zdi se, da so pri naročniku hoteli z “namerno nekvalitetno” revizijo projekta zgolj upravičiti prvotni zelo šlampasto pripravljen in napihnjen investicijski program. S čimer se potrjujejo tedanje bojazni številnih poznavalcev, da bo ministrstvo za infrastrukturo na javnem razpisu za revizijo investicijskega programa izbralo izvajalca, ki bo zgolj potrdil visoko vrednost projekta, kot ga “zakoličil” vodja projekta (DRI).

Kot je razkrila včeraj objavljena “revizija revizije” investicijskega programa za drugi tir, opravljena s strani neodvisnih gradbenih strokovnjakov, je revizija projekta, ki jo je opravila italijanska družba Geodata s.r.l., izjemno nekvalitetno narejena. Ključne slabosti te revizije so predvsem:

  • da je izvedla le majhen del izmed nalog, predpisanih v razpisni dokumentaciji,
  • da sploh sploh ni preverjala optimalnosti projektnih rešitev in predlagala stroškovno najbolj ugodnih,
  • da ni preverjala količin in cenovnih postavk vseh posameznih stroškovnih postavk v projektu, pač pa jih je preprosto prevzela (prepisala) iz investicijskega programa,
  • da zavaja pri analizi metod vrtanja predorov z namenom, da bi vrednost gradnje predorov povišala za 25%,
  • da medtem ko je vodja projekta nepredvidena dela ocenil na 7%, je izvajalec revizije tveganja, kar v bistvu predstavljajo nepredvidena dela, ocenil na precej več, za 2- do 5-krat več. Pri tem pa niti vodja projekta, niti izvajalec revizije nista predložila nobenih analiz ali izračunov, kako sta prišla do teh ocen,
  • pri nepredvidenih stroških, ki naj bi jih izvajalec revizije ocenil po metodi obvladovanja tveganj (ocenil jih je na 12% do  35% vseh stroškov projekta), ne navede nikakršnega izračuna, ki bi potrjeval njegove trditve. Pri tem pa med tveganji upošteva večinoma tista, ki nastopijo v času upravljanja že zgrajene proge in nimajo nobene zveze z gradnjo,
  • izvajalec revizije na koncu, in v nasprotju z razpisno dokumentacijo, simulira zgolj vrednost ene transportne variante, pri čemer izbere najdražjo varianto, in sicer tisto iz investicijskega programa, ter jo z neprimerno opredeljenimi in ocenjenimi tveganji napihne za 12% do 35%, s čimer se na las približa vrednosti iz investicijskega programa.

Vendar pa, čeprav je bila ta revizija investicijskega programa tako škandalozno nekvalitetno narejena, v sklicevanju na izvorne dokumente  za investicijski program nehote razkriva povsem številne podobne in še hujše slabosti in napake v samem investicijskem programu, ki ga je pripravil vodja projekta DRI. Ključne slabosti in napake, kot jih je mogoče identificirati iz revizije, so predvsem:

  • Vodenje projekta in prikazovanje stroškov s strani vodje projekta (DRI) je nepregledno, nepravilno in zavajajoče.
  • Vodja projekta oz. projektanti, s katerimi je sklenil pogodbe, je predračun izdelal v številnih excel dokumentih in na številnih zavihkih, zato so številne napake pri seštevkih predračuna, namesto da bi predračun pregledno predstavil v projektnem informacijskem sistemu.
  • Vodja projekta je naredil številne vsebinske napake, kot so to, da pri štirih predorih sploh niso navedene cene, ampak je rekapitulacija celotnega predora izpolnjena na pamet.
  • Vodja projekta je neprimerno prikazoval nepredvidena dela v projektnem predračunu.
  • Predračun je napihnjen z nepredvidenimi stroški. Opredelitev nepredvidenih stroškov je neosnovana, nepregledna, večkrat upoštevana in prenapihnjena.
  • Zdi se, da so ukrepi zaradi kraških pojavov upoštevani dvojno: v predračunu in hkrati tudi v nepredvidenih delih v določenem odstotku.
  • Izvajalec revizije pravi, da obstoječe geološke in hidrološke raziskave niso bile izvedene v zadostni meri, da bi lahko potrdile ukrepe, ki so sicer detajlno (na pamet?) obdelani v projektni dokumentaciji in posledično zajeti v predračunu.

Dodatno k temu pa investicijski program, kot ga je izdelal DRI bremenijo še naslednje slabosti:

  • Vodja projekta (DRI) je leta 2013 izdelal rebalans investicijske vrednosti, pri čemer se je vrednost projekta ob nespremenjeni tehnični rešitvi povečala za 161 mio € oziroma za 22%. Pri tem je glavni del zvišanja stroškov vezan na večkrat šteta nepredvidena dela (63 mio €) in dodatna dela, ki si jih je rezerviral vodja projekta – skupaj 60 mio € za vodenje in nadzor nad projektom.
  • Če predpostavimo, da so mesečni stroški povprečnega inženirja 4.000€, pomeni, da si je DRI kot vodja projekta vsak mesec, za dobo 5 let, za potrebe upravljanja in nadzora na projektu rezerviral sredstva za redni mesečni angažma 212 inženirjev. Glede na izkušnje iz podobnih projektov gre za močno pretirano oceno. Pri tem je treba vedeti, da gre tukaj le za osebje vodje projekta, saj so inženirji na strani izvajalcev del zajeti že v enotnih cenah.
  • V vrednost projekta všteva že nastale in pokrite stroške, kot so stroški dokumentacije in odkupi zemljišč (skupaj 55 mio €).
  • V vrednost projekta všteva tudi DDV (230 mio €), čeprav je DDV za naročnika nevtralen.

Iz zgornjega izhaja, da je dobro, da je prišlo do natanko tega scenarija izbire nekompetentnega izvajalca revizije, saj je bilo tako mogoče odkriti “dvojno šlamparijo” –  nekompetetnost, zavajanje in namerno napihovanje vrednosti pri obeh subjektih, pri avtorju investicijskega programa (DRI) in avtorju revizije (Geodata). Če so se akterji te sramotne akcije okrog fintiranega naročila revizije projekta želeli izogniti pred razkrinkanjem, so se z njo dejansko razkrinkali.

Če kot davkoplačevalci želimo res čim cenejšo varianto gradnje drugega tira, je v prihodnje treba narediti troje. Prvič, potrebno je izvesti resno revizijo investicijskega programa z vsemi možnimi racionalizacijami in njihovim ovrednotenjem (kot je to zahteval razpis, vendar ni bilo narejeno). V ta namen je treba izbrati kompetentne izvajalce (najbolje konzorcij domačih in tujih strokovnjakov) in jim dati na voljo več časa ter jih seveda za to tudi ustrezno plačati. Ob 800-milijonskem projektu, za katerega nas je DRI poskušal “nategniti”, da plačamo še najmanj 250 mio € več, ne sme biti problem, da plačamo raje slab milijon evrov za analizo, ki nam bo kompetentno pokazala, kako je mogoče z optimalno projektirano progo privarčevati nekaj sto milijonov evrov.

Drugič, treba je podrobno pregledati delovanje DRI, ki se pojavlja v vseh vlogah – od inženirja, vodje in nadzornika projekta do akterja, ki pripravlja podlage za razpise ter tudi izvedbene akte v zvezi s projektom (celotna dokumentacija v zvezi z ustanovitvijo projektnega podjetja 2TDK je nastala v DRI). Pri DRI tukaj ne gre več samo za konflikt interesov (ker tako projektira projekt, da lahko kasneje čim več zasluži pri njegovi realizaciji), pač pa tudi za “state capture”, t.j. za “ujetost vladnjih organov”, saj se zdi, da DRI oblikuje in vodi infrastrukturno politiko v pristojnosti ministrstva za infrastrukturo, slednje pa je le pajac v rokah DRI. DRI je treba umakniti iz tega projekta in v bodoče nevtralizirati njegov konflikt interesov, prav tako pa zmanjšati njegov vpliv na infrastrukturno politiko ministrstva za infrastrukturo.

In tretjič, na javnem razpisu je treba izbrati neodvisnega in kompetentnega vodjo projekta in neodvisnega in kompetentnega nadzornika del na projektu. V mednarodni konkurenci bo tako mogoče tudi zmanjšati stroške vodenja in nadzora projekta, daleč pod 60 mio €, kot si jih je v ta namen v obstoječem investicijskem programu rezerviral DRI.

Drugi tir je mogoče izgraditi za 800 mio € ali manj (celo za dobrih 600 mio € po najnovejših ocenah), vendar ne ob obstoječih botrih tega projekta.

 

4 responses

  1. Bravo Jože!
    Končno je nekdo zadel žebljico na glavico! DRI je ves čas napihoval ceno in v medijih to nikoli ni bilo objavljeno! Toliko škode kot jo je na trgu gradbeništva naredil DRI, je ni nobena inštitucija. Na ministrstvu imajo seveda radi nekoga, ki za njih opravlja umazan posel.
    Vrednost svetovalnih storitev so nabijali v nebo. Ministrstvo dovoli, da ima danes vsaka branjevka s tržnice možnost podati mnenje o upravičenosti te investicije. Tako daleč smo prišli. G. Etika in Morala pa čaka pojasnila…
    Mi smo na tem projektu sodelovali kot projektanti, zato vem za vse podrobnosti. Geološko geomehanske raziskave so bile na tem projektu en velik nateg. Dobro bi bilo primerjati vrednost raziskav in končni rezultat torej obseg izvedenih del. Zgodilo se je tudi to, da smo bili mi s projektom že na polovici, ko so bile raziskave šele končane. Takšne stvari se dogajajo tudi še danes. Projektanti smo se po najboljših močeh potrudili načrtovati korektno in optimalno na podlagi vseh izhodišč in zahtev naročnika, vendar po tem, kar se je dogajalo kasneje, je čisto vseeno kako bi načrtovali.
    Moje mnenje je, da je vrednost med 800 in 900 mio realna. To pa zato, ker je na dveh dolgih predorih verjetnost za negativna geološka presenečenja relativno visoka.
    Kar zadeva načrtovanje imam vse informacije in če boš potreboval še kakšno, sem na voljo.

  2. Končno smo prišli do enega od korenskih vzrokov – DRI. Naj povem svojo izkušnjo z DRI iz AUKN. Takega lobiranja in pritiskov kot so bili pri izboru direktorja DRI nismo še doživeli, razen pri NKBM in SŽ. Da sta te dve korupcijski gnojni buli poleg DRI, kaže na naravo slednjega.

    Imeli smo kandidata z izjemnimi referencami (tudi dolgoletnimi v tujini), ki bi DRI preoblikoval v državnega inžinirja po nemškem vzoru in ki vsekakor ne bi bil lutka. Žal ga svet agencije ni potrdil. Malo po tem so spremenili pravni okvir, da se AUKN ne bi imel več možnosti mešati v delo DRI.

    Zakaj taka cena za nadzor? Zato ker 200 inžinirjev na DRI ne zasluži za lastno preživetje. Za to ker tržna dejavnost ne deluje tako kot treba. Zato je izkoriščenost teh inžinirjev, če me spomin ne vara, manj kot 50%. Plače pa je seveda potrebno nekje zagotoviti.

    Jože, omenil si cifro 600 milijonov. To je točno cifra, ki so jo ponudili Kitajci za izgradnjo 2.tira. Res bi raje videl, da dela domača operativa z vsemi multiplikativnimi efekti, ampak pri razliki 50% me počasi mineva moj nacionalizem.

    Sta pa še dve zadevi pri tem. Eno je, da smo ob vsem mečkanju okoli 2. tira izgubili več kot 400 milijonov evrov finančnih sredstev EU, ker predora nismo začeli graditi v roku. Zakaj ga nismo? Vprašajte Vlačiča? Zraven ga vprašajte o firmi Dis Consulting in njeni vlogi pri projektni zamudi. Da sredi največje krize, ko obseg gradbene dejavnosti pade skoraj za 3/4 (in zaradi tega za več % točk tudi BDP) ne izkoristiš denarja za strateški projekt države (ki bi ga tako ali tako morali začeti najmanj 10 let prej) meji po mojem mnenju na veleizdajo strateških interesov države. Ena od posledic tega je, da danes praktično nimamo več gradbene operative, ki bi bila sposobna v nacionalnem okviru ta projekt sploh prevzeti. Posledično je propad gradbenih podjetij udaril banke. Samo z vnovčenjem grancij za dobro izvedbo del, smo po moji oceni izgubili več kot 200 milijonov kapitala bank. Posledično to pomeni (ob predpostavki vzdrževanja kapitalskih količnikov) za 2 milijardi zmanjšan obseg kreditov.

    Največja škoda pa je strateška zamuda v razvoju Slovenije. Govorim na pamet, ampak po mojem občutku je verjetno ta večja od presežnih stroškov projekta. Za to bi jaz, če bi imel možnost, dal leta 2009 graditi 2.tir Kitajcem (ob sodelovanju slovenskih podjetij in kitajskem vodstvu) kar bi za sabo potegnilo tudi občutno kitajsko financiranje projekta. Slovenske firme bi takrat raje gradile savsko verigo elektrarn za kar so bila na voljo sredstva EIB (do 75% investicije, 25 letni krediti, 5 let moratorija na plačila, ostalih 30% bi slovenske energetske firme pokrile z lahkoto).

    Na ta način bi se izognili krizi v gradbenem sektorju in vsaj za 4% zmanjšali padec BDP. Posledično bi bila tudi luknja v bankah bistveno manjša.

  3. @markogolob na žalost so v času krize po Sloveniji hodili evropski birokrati in od države zahtevali varčevanje, ne investicij. pajaci v vladi so trepetali pred trojko, opozicija jo je klicala, mediji so nabijali o nevzdržnem zadolževanju, država pa je tonila. dobrodošli v evoobmočju.

  4. AlPuccino spregleda, da v času ministrovanja Patrika Vlačiča v Pahorjevi vladi še ni bilo trojke. Le makroekonomski kazalci in statistike v Banki Slovenije in pri vladnem uradu za statistiko so tedaj že alarmantno klicali po ukrepanju v smeri preprečevanja uničevanja gospodarstva, zlasti gradbeništva. Dejstvo, da ne analiziramo odgovornosti nosilcev oblasti v času, ko je Slovenija drvela v recesijo, dokazuje, da se še vedno nismo pripravljeni resno soočiti z vprašanjem kaj storiti, da se s slabo prakso vendarle preneha. Primer napovedanega javno-zasebnega partnerstva za izgradnjo drugega tira Divača-Koper je nazoren dokaz da naša Vlada še vedno trdovratno podpira prizadevanja za izčrpavanje javnega denarja, ki ga v Sloveniji ni dovolj niti za dostojno plačilo javnih uslužbencev, kaj šele zdravnikov. Tako kot plačujemo razsulo v zdravstvu z čakalnimi dobami in nižanjem kvalitete zdravstvenega varstva ljudi, tako bomo plačali javno-zasebno partnerstvo v projektu 2 DK z izgubo upravljanja nad Luko Koper in tovornim prometom na železnici, kar pomeni pomemben prispevek k siromašenju vseh državljanov.

%d bloggers like this: