Gavin Kelly je napisal dokaj podoben komentar glede učinkov globalizacije kot jaz v Delo ni samo plača, delo je temelj dostojanstva in Trump to očitno razume, le da precej bolj sočno. Pravi, da je zdaj zelo moderno priznavati, da ima globalizacija lahko tudi negativne učinke in nato nakladati o tem, da je treba “luzerjem” zaradi globalizacije “kompenzirati” njihove izgube. Pri tem pa se nihče v resnici noče ukvarjati s tem, kako bi to zares naredili, ali pa preprosto predpostavijo, da bo vse v redu, če jih dajo na socialne transferje. Ampak kot smo že ugotovili, življenje na socialni pomoči ne vrača človeškega dostojanstva, samospoštovanja in spoštovanja okolice. Človeško dostojanstvo se napaja iz tega, da se nekdo kot posameznik čuti koristnega kot član družbe, da ima občutek, da dela koristne stvari, da je primerno dobro plačan za svoje delo in da lahko s svojo plačo ustvari dostojen standard zase in svojo družino in si zagotovi varno starost. Dostojanstveni posamezniki pa tvorijo zadovoljno in stabilno družbo. In dostojanstveni posamezniki, ki se ne bojijo prihodnosti, ne volijo za Trumpa, za Brexit, za LePenovo ali Hitlerja.

Treba je torej nehati nakladati in začeti razmišljati, kako omejiti kapitalske tokove, kako prosto trgovino narediti malce manj prosto, s katerimi industrijskimi politikami spodbujati nastanek novih dejavnosti in novih delovnih mest in koliko skrajšati delovnike (ob isti plači), da bo več ljudi imelo delo.

Ah, zdaj se bo bo predvsem glede zadnjega vsulo jamranje direktorjev, da je to nemogoče, da bi to stroškovno ugonobilo podjetja etc. Toda produktivnost je do danes tako narasla, da to sploh ni več problem. V zgodnjem 19. stoletju je bil delovnik dolg 15 ur dnevno, leta 1819 so ga (za otroke) skrajšali na 12 ur dnevno, leta 1847 so ga (samo za ženske in otroke) skrajšali na 10 ur, po drugi svetovni vojni na 8, danes pa so ga nekatere države že skrajšale na 7 ur, nekatere razmišljajo o 6-urnem. Zelo kmalu to ne bo več noben tabu.

Nadaljujte z branjem→

V ponedeljek je bilo v Bruslju redno srečanje predstavnikov držav ob Baltsko-Jadranskem koridorju (BAC), kjer je koordinator (Evropska komisija) predstavil dosedanji napredek pri izgradnji povsem novega Ten-T koridorja, ki so ga leta 2008 zlobirali Avstrijci. Sedaj na koridorju, ki povezuje Ravenno z Gdanskom (in se širi proti Baltskim državam) poteka 250 projektov, ki naj bi železniške povezave uredili na raven Ten-T standardov. Vrednost zaključenih projektov je 5.5 milijard €, trenutno poteka za 36 milijard € investicij, do leta 2030 naj bi bilo dokončano 532 projektov v skupni vrednosti 70 milijard €. Bilo je tudi rečeno, da bo Avstrija svoja dva največja projekta, zaradi katerih je tudi zlobirala nastanek novega koridorja in obvoz okrog Slovenije (predor Semmering in Koralpska proga med Gradcem in Celovcem), v skupni vrednosti 8.5 milijard €, dokončala po načrtu in bosta začela obratovati leta 2023 oziroma 2026.

Vse to ni nič posebnega, posamezne države pač razumejo pomen železniške infrastrukture in so vanjo pripravljene – zgolj na BAC koridorju – vložiti 70 milijard €. Razlog, da to sploh pišem, je v odnosu slovenskih vladnih predstavnikov do teh zadev. Eno izmed glavnih ozkih grl na tem koridorju je namreč slaba železniška povezava med Koprom in Divačo oziroma manjkajoči drugi tir. No, naši vladni predstavniki na teh srečanjih evropskim kolegom razlagajo, da ‘v bistvu Slovenija tega drugega tira ne potrebuje, zase potrebuje le 30% njegovih kapacitet, preostalih 70% kapacitet je namenjeno za transport do ostalih držav, zato bi te morale biti zainteresirane za gradnjo drugega tira‘. Se ne hecam.

Nekaj tako bedastega lahko izjavi samo popolni bebec ali nekdo, ki čisto nič ne razume transportne infrastrukture in logistike. Kot razvojnega stimulansa in kot posla.

Infrastrukture nobena država ne gradi za to, da pač tam je in da se neko blago pač prevaža sem in tja po njej, če že mora, pač pa (ob okoljskih in drugih motivih) predvsem zato, da (1) z njo omogoči razvoj in delovna mesta industrijskim in storitvenim podjetjem in celim dejavnostim, ki se locirajo ob transportnih žilah, in (2) da omogoči logističnim podjetjem, da na tej infrastrukturi delajo posel, ustvarjajo delovna mesta in posredno fiskalne prihodke za proračun. Nadaljujte z branjem→

Tja, na nastop nobenega glasbenika ali skupine nisem tako dolgo čakal. Letos decembra bo minilo natanko 24 let, odkar sem se zaljubil v Iztoka Mlakarja in jadranje. (Zahvala Dušanu, ki mi je predstavil oboje). Mlakarjeva kaseta, njegov prvenec “Štorije in baldorije” in primerna doza alkohola nas je dan in noč spremljala na tistem vremensko nič kaj prijaznem decembrskem jadranju. In rodila se je fatalna ljubezen do Mlakarja in jadranja.

Nadaljujte z branjem→

Eight years after the collapse of Lehman Brothers advanced countries are still struggling to find a way to return to a stable and sustainable growth path. This episode of deep depression and/or prolonged stagnation clearly puts at odds Robert Lucas’ daring conclusions back in 2003 that the “problem of depression prevention” is off the table. Lucas, lulled by a period of Great Moderation with stable growth and low inflation, was referring to then glorified rational expectations approach to macroeconomics implying that with vertical Phillips curve all what monetary policy ought to do is to follow a monetary rule proposed by John Taylor (1993). For monetary authorities, macroeconomic stabilization is relatively simple by following the monetary rule relating the nominal interest rate to inflation gap and output gap. The rule recommends an increase in interest rate when inflation is above its target or when output is above its full-employment level, and vice versa during the economic downturn. Agents with rational expectations will recognize these signals and react by decreasing investments and consumption during the period of tight monetary policy, which in turn will tend to reduce future inflationary pressure. To stimulate the economy during a downturn central bank will cut the interest rate, resulting in agents to react to cheaper money by investing and spending more and contribute to economic recovery by closing the output gap.

Nadaljujte z branjem→

Naslovna trditev je sociologom seveda že dolgo jasna, medtem ko jo mnogi ekonomisti in politični analitiki šele zdaj spoznavajo. Mnoge je najbrž to spoznanje udarilo šele po Trumpovi presenetljivi zmagi, dobljeni predvsem po zaslugi glasov bele “delavske” populacije. Nekako je dozorelo spoznanje, da sta globalizacija in pomanjkanje socialnih politik pustili globoke rane v ameriški družbi in volilne preference volilcev premaknile proti ekstremom. Prva je odnesla delovna mesta, druga pa ni kompenzirala te izgube delovnih mest. Vendar to ni nujno vsa resnica. Tudi če bi socialne politike posameznikom v celoti nadomestile izpad prihodkov zaradi izgube delovnega mesta, pa njihovo počutje ne bi bilo enako. Volilci na socialnih transferjih ne bi nujno glasovali enako, kot če bi bili zaposleni in prejemali ekvivalentne prihodke. Ekonomisti to težko razumejo.

Nadaljujte z branjem→

Heh, Trump ima sicer plemenite cilje – obdržati ali celo vrniti delovna mesta nazaj v ZDA, vendar si malce po svoje predstavlja mednarodne pogodbene obveznosti. Tudi sicer Trump ne posveča veliko pozornosti formalnostim in preudarnemu pristopu, svoj načrt, kako bo obdržal delovna mesta v ZDA, je objavil kar na twitterju. Proglasil je, naj ameriška podjetja, ki načrtujejo investirati v tujino, dobro premislijo, kajti ko bodo želela svoje proizvode uvažati nazaj za prodajo na ameriškem trgu, jih čaka 35% davek.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V povezavi s sporno sanacijo bank se danes pogosto pojavlja očitek o nekritičnem sprejemanju takratnih priporočil Evropske komisije. Beremo kako smo s strani tretjerazrednih birokratov dobivali usmeritve, ki smo jim brez zadržkov sledili in jih vključevali v naš pravni red. Kako točna in obvezna so bila navodila in koliko je bilo naše servilnosti, seveda ne bomo nikoli vedeli. Toda zanimivo je, kako smo pogumni pri ocenah za nazaj, pri aktualnih ocenah pa so priporočila iz Evrope še vedno nekaj »svetega«, o čemer se ne dvomi. Ob sprejemanju proračuna za prihodnje leto smo tako zopet dobili opozorilo, kako naj bi se kljub večinoma ugodnim kazalcem pomikali v smer povečanih tveganj. Celo »naša« komisarka Bulčeva, sicer zadolžena za transport, izpostavlja težave javnofinančnih gibanj Slovenije. Nedvomno teh ni malo, toda vendarle naj izpostavim nekaj poudarkov, ki kažejo tudi drugo, pozitivnejšo plat položaja naše države in o katerih le redkokdaj kaj preberemo ter večini ljudi niso poznane.

Nadaljujte z branjem→

Anne Case in lanski nobelovec Angus Deaton sta v zadnji raziskavi opozorila na zanimiv fenomen povečane morbidnosti med ameriško belo nešpansko populacijo v srednji življenjski dobi (45-54 let). Kot lahko vidite na spodnji sliki, povsod v razvitih državah smrtnost v srednji generaciji močno upada, upada tudi med špansko (USH) in črnsko populacijo v ZDA, močno pa se je povečala med belo nešpansko populacijo (USW) po letu 1998.

Kaj se dogaja?

Slika 1: Število smrti na 100,000 prebivalcev, 1988-2013

Nadaljujte z branjem→

Nathan Lane je naredil odlično novo raziskavo “Manufacturing Revolutions: Industrial Policy and Networks in South Korea” o razvojni učinkoviutosti industrijske politike v Južni Koreji. Pokazal je, da je tedanja (sicer vojaška) oblast v 1970-ih s ciljanim razvojnim spodbujanjem posamičnih industrijskih panog uspela ne samo spodbuditi razvoj v ciljanih panogah s statičnimi primerjalnimi prednostmi, pač pa tudi spodbuditi razvoj tudi v drugih, vertikalno povezanih industrijskih panogah. Uspešnost industrijske politike v Južni Koreji, Japonski in Tajvanu – za razliko od podobnih denimo v Latinski Ameriki – je bila ključno odvisna tudi od determiniranosti inštitucij, ki so v razvojno uspešnih državah trdno podpirale ta razvoj. To pa pomeni, da za kaj takšnega potrebujete denimo prosvetljeno diktaturo ali pa vsaj modrega voditelja na čelu trdne politične koalicije.

Ta raziskava v veliki meri diskreditira široko uveljavljeno kritiko industrijskih politik v mainstream ekonomski vedi zadnjih desetletij, ki je kljub empirični neosnovanosti kritike, svarila pred ciljanjem (“cherry-picking”) posameznih panog – češ da je trg bolj učinkovit pri izbiri propulzivnih panog in da država z vmešavanjem zgolj ustvarja problem moralnega hazarda. Seveda je ta mainstream ekonomija pozabila, da je industrijski razvoj velike večine OECD držav temeljil prav na državni industrijski politiki in da ameriškega tehnološkega buma po drugi svetovni vojni ne bi bilo brez industrijske politike (v veliki meri zaradi potreb vojne in vesoljske industrije).

Nadaljujte z branjem→