24 let čakanja … na Iztoka Mlakarja

Tja, na nastop nobenega glasbenika ali skupine nisem tako dolgo čakal. Letos decembra bo minilo natanko 24 let, odkar sem se zaljubil v Iztoka Mlakarja in jadranje. (Zahvala Dušanu, ki mi je predstavil oboje). Mlakarjeva kaseta, njegov prvenec “Štorije in baldorije” in primerna doza alkohola nas je dan in noč spremljala na tistem vremensko nič kaj prijaznem jadranju. In rodila se je fatalna ljubezen do Mlakarja in jadranja.

iztok-mlakar-2016

Ampak potem sem čakal četrt stoletja, da sem uspel priti na Mlakarjev koncert. Vmes so Mlakarja (OK, Maria Špinela) vzljubili še moj sin in oba nečaka. Skorajda nemogoče je dobiti karte. Kajti Mlakar kot komedijant stare šole, kot pravi sebi, nastopa v ekstremno majhnih dvoranah, takih za le nekaj deset ljudi. In na njegove predstave, kajti pri njemu gre res za predstavo – zmes stand-upa in šansona – se v vrsti čaka nekaj let. Tokrat se je posrečilo (hvala, Tonja!)… in čakanje ni bilo zastonj. Neponovljivo. Čeprav ni zapel Vandime.

Morate pa nekaj vedeti. Iztok Mlakar je primorec, in kot tak antifašist, rdeč, s srcem na levi, revolucionar po krvi (tudi vi bi najbrž bili, če bi živeli tam, kjer so tacali fašisti), vse to v telesu dramskega igralca. Zato ta spodnja Puntarska s Tržaškim partizanskim pevskim zborom in motorko. Če koga moti, si je sam kriv.

%d bloggers like this: