Kaj naj z nasveti Evropske komisije?

Bine Kordež

V povezavi s sporno sanacijo bank se danes pogosto pojavlja očitek o nekritičnem sprejemanju takratnih priporočil Evropske komisije. Beremo kako smo s strani tretjerazrednih birokratov dobivali usmeritve, ki smo jim brez zadržkov sledili in jih vključevali v naš pravni red. Kako točna in obvezna so bila navodila in koliko je bilo naše servilnosti, seveda ne bomo nikoli vedeli. Toda zanimivo je, kako smo pogumni pri ocenah za nazaj, pri aktualnih ocenah pa so priporočila iz Evrope še vedno nekaj »svetega«, o čemer se ne dvomi. Ob sprejemanju proračuna za prihodnje leto smo tako zopet dobili opozorilo, kako naj bi se kljub večinoma ugodnim kazalcem pomikali v smer povečanih tveganj. Celo »naša« komisarka Bulčeva, sicer zadolžena za transport, izpostavlja težave javnofinančnih gibanj Slovenije. Nedvomno teh ni malo, toda vendarle naj izpostavim nekaj poudarkov, ki kažejo tudi drugo, pozitivnejšo plat položaja naše države in o katerih le redkokdaj kaj preberemo ter večini ljudi niso poznane.

Kot se je dalo razumeti iz medijskih sporočil, se pri proračunu izpostavlja predvsem dejstvo, da nekatere postavke še niso dokončno dorečene in predstavljajo tveganja za večji proračunski deficit, kot je zaenkrat načrtovan. Mišljeni so seveda izdatki za potencialno višje plače v javnem sektorju, katerih obseg se ocenjuje na možnih tudi 300 milijonov evrov. In to naj bi potem pomenilo tudi toliko večji proračunski primanjkljaj (skoraj 1 % BDP). V sprejetem proračunu so prihodki ter ostali izdatki določeni, višji izdatki za plače pa bi avtomatsko pomenili tudi višji minus.

Zanimivo, kako se s takšnim pristopom proračunskega načrtovanja srečujemo že vsa leta. Popolnoma se namreč zanemarja vzročno povezanost prihodkovne in izdatkovne strani javnofinančnih blagajn. Na ministrstvu za finance so izračunali (ocenili), koliko bo prilivov in v okviru teh zneskov potem delijo »proračunsko pogačo«. Na nivoju gospodinjstva ali tudi podjetja je takšna logika seveda pravilna in povečani izdatki se ob znanih zaslužkih lahko pokrijejo samo z dodatnim zadolževanjem. Državne finance pa vseeno funkcionirajo nekoliko drugače in najbrž bi bilo prav, da to tudi upoštevamo.

Nikoli namreč še nismo prebrali ali zasledili projekcij, kaj se bo na drugi strani zgodilo tudi s prihodki, če bo morala država na primer nameniti 300 milijonov evrov za plače zaposlenih v javnem sektorju. Vsi vemo, da gre najmanj polovica dodatnih prejemkov za davke – ki se seveda stekajo v proračune in blagajni zdravstvenega in pokojninskega sistema. Najbrž se boste strinjali, da 300 milijonov višji izdatki plač pomenijo isti dan tudi 150 milijonov evrov višje dohodke omenjenih blagajn. Zakaj kljub temu ostajamo pri istem načrtovanem obsegu javnofinančnih prihodkov? Ta učinek je kot celota nesporen, čeprav razporejen po različnih blagajnah in porabnikih. A to še ni vse – velik del dodatnih prejemkov teh zaposlenih se bo v naslednjih mesecih odrazil v višji potrošnji, višjem izplenu DDV, zaslužkih prodajalcev blaga in storitev, kar tudi pomeni dodatne prilive v proračun. Tega natančno sicer ne moremo izračunati, a nedvomno bodo javnofinančni prilivi višji kot bi bili sicer in prav bi bilo, da to ocenimo ter tudi vključimo v proračunske načrte. Upoštevanje vseh teh učinkov bi pokazalo precej drugačno končno bilanco države kot pa samo diskusija ali si teh 300 milijonov lahko privoščimo ali ne.

Nasploh dajemo preveliko težo izračunu, ali je imel državni proračun na primer 2.1 ali 2.5 odstotka primanjkljaja. Lani so te številke popravljali kar dvakrat in sicer zaradi čisto tehničnih vidikov, na kakšen način upoštevati rezultate DUTB. Že to dogajanje kaže, kako so številke lahko relativne. Vsekakor pa dejanski finančni položaj Slovenije ni bil popolnoma nič drugačen, če smo zaradi veljavne metodologije neko postavko iz bilanc DUTB upoštevali kot proračunski izdatek ali ne (te dileme kažejo tudi na nedorečenost metodologije). Zato bitje plati zvona, če smo zaradi treh desetink BDP presegli nek kriterij (ali zadovoljstvo v obratnem primeru), ni ravno na mestu.

Podobno sporne so tudi navedbe EK glede stroškov proračuna za obresti na javni dolg. V poročilu EK naj bi pisalo, da »slovenski proračun ni imel koristi od velikega znižanja obresti« in da se položaj utegne zaplesti po zvišanju obrestnih mer, ker so »obresti veliko breme za slovenske javne finance že v času, ko so te rekordno nizke«. Kot sem podrobneje predstavil v tekstu »Zakaj bomo kljub nizkim obrestnim meram še dolgo plačevali visoke obresti«, bomo še nekaj let plačevali višje obresti na obveznice, izdane pred leti. Pomembno pa je, da bodo čez nekaj let (npr. po letu 2020) obresti pomembno nižje, ker bomo takrat plačevali obresti za obveznice, ki jih po en ali dvoodstotni obrestni meri izdajamo v zadnjem času. In tudi morebitno ponovno zvišanje zahtevanih obrestnih mer bi stroške za obresti dvignilo šele precej let kasneje (npr. po 2025). Izračuni in učinki so dokaj predvidljivi, a najbrž je to že prevelik napor za načrtovalce v Evropski komisiji in ki potem dajejo zgoraj omenjene izjave, ki očitno ne odražajo dejanskih razmer in zgolj vnašajo negotovost. Da potem domači komentatorji to nekritično ponavljajo, pa je tako pričakovano.

Glede javnofinančnega položaja Slovenije se običajno izpostavlja nizek javni dolg ob nastopu krize (20 % BDP), današnjih 80% pa naj bi pomenilo bistveno težji položaj in slabo izhodišče za akomodacijo morebitnih novih šokov ali kriz. Do določene mere to seveda drži, vseeno pa situacija ni tako enoznačna. Dejstvo je namreč, da je bila Slovenija kot celota (vsi rezidenti Slovenije, poleg države tudi banke, podjetja in posamezniki, ki imajo sedež ali prebivališče v naši državi) v letu 2008 pravzaprav zadolžena v tujini bolj, kot je danes. Res je bil dolg lociran predvsem v podjetjih oz. bankah, a problematičen del je na koncu pokrila država, kar pomeni, da je bila zadolženost visoka že na začetku krize, v letu 2008. Celo obratno, danes je ob večjem premoženju ter višji dodani vrednosti gospodarstva, dolga do tujine celo za 4 milijarde manj kot v letu 2008.

Dejanska »absorpcijska moč Slovenije« in odpornost na krizo je danes nedvomno večja kot leta 2008, ker so bili takrat realni kazalci našega gospodarstva precej slabši, kot smo jih formalno prikazovali. Ustvarjena dodana vrednost je temeljila v veliki meri na izjemno povečani zadolžitvi v tujini v obdobju 2005 – 2008 ter precenjeni vrednosti premoženja (nepremičnin, vrednostnih papirjev). Večina tega danes ne drži, gospodarska rast ima precej bolj trdne temelje, ne izvira iz zadolževanja, prav tako tudi nismo priča kakim cenovnim balonom. Celotni dolg rezidentov Slovenije do tujine bi lahko praktično poplačali z vrednostjo naših finančnih naložb v tujini (povedano drugače, Slovenci imamo danes v tujini že skoraj toliko denarja kot znašajo vsi naši dolgovi do tujine). Dodajmo še, da smo od leta 2008 v Sloveniji ustvarili toliko presežka (pozitivni saldo tekočega računa), da smo lahko ob omenjenem zmanjšanju skupnega dolga v tujino plačali še skoraj 9 milijard obresti na tuja posojila ter dividend tujim lastnikom.

Morda zgornji poudarki izzvenijo podobno, kot je bil odgovor vlade na interpelacijo proti njej, a navajam samo dejanske podatke, ne opredeljujem pa se glede zaslug za te rezultate. Takšna ocena bi bila precej bolj zahtevna. Želel sem samo prikazati, da so ključni ekonomski kazalci Slovenije danes precej boljši, kot pa so bili leta 2008, ki ga sicer formalno štejemo kot vrh našega dosedanjega razvoja. Takrat se na žalost nismo zavedali, na čem temeljijo ti rezultati, medtem ko danes lažje naredimo primerjavo. In vse to nakazuje, da bi morali preveriti tudi priporočila in usmeritve, ki nam jih po njihovih metodologijah pošiljajo iz EK.

Na te dileme je s poglobljeno analizo opozoril tudi V. Bole (»Potencial« potencialnega produkta; Gospodarska gibanja, EIPF, april 2016). Ugotavlja, kako zgrešeni (s strani Evropske komisije) so bili rezultati tekočega izračunavanja potencialnega produkta (in strukturnega primanjkljaja) za leto 2007 in posledično napačne ekonomske politike ter kako se danes srečujemo s podobno napačnimi zaključki, le da v obratno smer. Takrat so sprejete metodologije izkazovale, da se stvari v gospodarstvu Slovenije normalno razvijajo in pregrevanja ni, danes pa naj bi bilo naše gospodarstvo že pregreto (?) in verjetno bomo od Evropske komisije kmalu dobili nasvet, kako moramo gospodarsko rast zaustavljati.

Tovrstnih zgrešenih ocen Evropske komisije je bilo že kar nekaj (predvsem to velja za zgrešene napovedi gospodarske rasti, katerih posledice nosimo seveda sami; omenil sem pritiske glede bančne sanacije ali na primer negativni učinki pretiranih varčevalnih ukrepov) in prav bi bilo, da argumentirano prevetrimo tudi zadnje ocene in svarila o tveganjih, povezanih s proračunom. Tveganja seveda vedno so, a ponovno uvrščanje Slovenije med najbolj problematične države Evropske monetarne unije zbuja dvome o dobronamernost ter korektnost analitikov EK.

Se pa razumljivo vsa takšna priporočila končajo tudi z zaključkom o nujno potrebnih (strukturnih) reformah. Ta mantra še vedno ostaja stalnica vseh komentarjev. Bojim se, da predvsem kot vsesplošno uporaben poziv brez konkretnih predlogov za spremembe. Torej kaj konkretno bi res želeli spremeniti in v kakšno smer (praviloma gre v ozadju za zmanjševanje pravic, le da tega seveda nihče ne želi neposredno povedati).

%d bloggers like this: