Zakaj in koliko se gospodarstvo res razdolžuje

Bine Kordež

V tekstih na temo bank se praviloma predstavljajo podatki o velikem znižanju obsega bančnih posojil gospodarstvu po nastopu krize. Bilance bank s sedežem v Sloveniji namreč prikazujejo upad tovrstnih posojil od 20,8 milijard evrov konec leta 2008 na vsega 9,3 milijarde (30.9.2016). Več kot 10-milijardno znižanje se tolmači kot pospešena vračila kreditov s strani naših podjetij in to praviloma zaradi slabe podpore bank ponovni gospodarski rasti. Seveda ni nobene dileme, da banke vse manj kreditirajo naše gospodarstvo, da je teh posojil že skoraj manj kot posojil gospodinjstvom, a razlogi za to znižanje so bolj kompleksni.

Na spodnji sliki je prikazano gibanje obsega bančnih posojil v našem gospodarstvu v zadnjih petnajstih letih. To gibanje najbolj pogosto spremljamo preko prej omenjenih podatkov domačih bank. Prikazani so z debelejšo modro črto, dodan pa je tudi podatek za posojila gospodinjstvom, kjer se vidi tendenca približevanja. Tudi prebivalstvo je v konjunkturnih časih pred letom 2008 povečevalo zadolževanje, a obseg se je za razliko do upada v gospodarstvu, kasneje ustalil na okoli  devetih milijardah (4,5 tisoč evrov povprečno na prebivalca, kar je mimogrede štirikrat manj kot povprečna zadolženost prebivalstva v evro območju).


Vir: bilance gospodarskih družb, AJPES, Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Z rdečo črto (in številkami) pa so dodani podatki prav tako o obsegu bančnih posojil gospodarstvu, vendar za drugega zornega kota – na osnovi bilanc gospodarskih družb Slovenije. Vidimo, da imajo te številke sicer podoben trend, vendar pa so precej višje. Poleg nekaj manj pomembnih metodoloških razlik, sta pomembni predvsem dve:

  • podjetja pridobivajo posojila tudi neposredno od bank iz tujine zaradi česar je razumljivo skupni znesek po njihovih podatkih večji, kot če gledamo samo posojila domačih bank (skupne finančne obveznosti podjetij so še nekaj večje, saj obsegajo tudi medsebojno kreditiranje, a tega tukaj ne obravnavamo),
  • druga značilnost pa je v tem, da so podatki podjetij bruto zneski, torej nominalna višina dolga, bančni pa neto, po opravljenih slabitvah zaradi rizikov neplačila (Tuš ima v svojih bilancah 300 milijonov evrov dolga do bank, banke pa mogoče le še 100 milijonov neto terjatve, če so npr. oblikovale 200 milijonov slabitev – seveda še vedno terjajo celotni znesek, a ocenjujejo, da bodo dobile bistveno manj in za ta znesek znižajo višino terjatev in ta se potem pojavlja v vseh evidencah bančnega sistema).

Zaradi navedenih razlik ter tudi dodatnih podatkov so za analizo ocen sprememb v obsegu kreditiranja gospodarstva podatki podjetij precej bolj uporabni in tudi točni. Iz baz podatkov o poslovanju gospodarskih družb lahko ugotovimo koliko je bilo dejanskega vračila posojil, v kolikšni meri pa je do znižanja posojil po letu 2008 prišlo zaradi drugih razlogov. V ta namen so bile uporabljene ter ustrezno preračunane bilance vseh sto tisoč gospodarskih družb v obdobju 2002 – 2015 (toliko jih je delovalo v vsem tem času, a veliko že vmes ugasnilo in za leto 2015 je bilance oddalo 65.214 družb).

Nekaj ključnih podatkov o posojilih je za tri značilna leta (2002, 2008 in 2015) prikazanih v naslednji tabeli.

Za začetek je izbrano leto 2002, torej pred začetkom pospešenega zadolževanja podjetniškega sektorja, nato leto 2008 ko je bil obseg posojil na višku, ter seveda zadnji podatki za leto 2015. Poleg višine bančnih posojil sem za te tri leta dodal tudi ustvarjeno dodano vrednost kot najpomembnejši kazalec obsega (uspešnosti) poslovanja ter število zaposlenih. Najprej so še enkrat navedeni podatki o posojilih po bančnih bilancah, nato pa še po podjetniških bilancah z zgoraj pojasnjenimi razlikami. Gospodarske družbe sem nato razdelil v štiri skupine po nekaterih skupnih značilnostih (obravnavano je 87 tisoč družb, ostale do sto tisoč pa so se ustanovile v vmesnih letih in tudi že ugasnile):

1.

Posebej so prikazane družbe s področja finančnih dejavnosti, nepremičnin, v prvo skupino pa je vključen tudi DARS. Te družbe ustvarijo manj kot 5 % dodane vrednosti gospodarstva, imajo le 9 tisoč zaposlenih, najetih pa imajo kar tretjino posojil celotnega gospodarstva. Najbolj pogosto gre za leasing ali oddajanje nepremičnin, kar zahteva veliko finančnih virov z malo donosa, v letu 2008 pa je bilo veliko tudi finančnih holdingov (vključno prevzemne družbe). Skupaj so imele te družbe v letu 2008 kar 11 milijard evrov posojil, danes še 4,5 milijarde, a večinoma ni šlo za vračila posojil temveč za stečaj družb ali odpise. Skupina teh 4.300 podjetij je prikazana ločeno, ker gre po vsebini bolj za finančne institucije, njihova uspešnost se spremlja drugače in nekako odstopajo od drugih vej gospodarstva, kjer se ustvarja večina delovnih mest in dodane vrednosti. Vanjo je vključen tudi DARS, ki ima danes kar polovico vseh posojil te skupine in bi njegova vključitev v ostalo gospodarstvo zaradi obsega dolga zameglilo sliko dejanskih sprememb v ključnem delu gospodarstva.

2.

Druga skupina so  gospodarske družbe, ki so šle do leta 2015 v stečaj ali likvidacijo (brez tistih iz prve skupine). Ta podjetja (skoraj 22 tisoč) so imela v letu 2008 skupaj 4,5 milijarde evrov bančnih posojil. Danes jih seveda ni več v spisku, a to ne pomeni, da so jih vrnila, temveč, da se banke poplačujejo v stečajnih postopkih kolikor pač se. Standardne analize bančnih posojil, ki gledajo samo spremembe obsega, obravnavajo to znižanje kot vrnjena posojila, kar pa vidimo, da ne drži. Omenimo še podatek, da so ta podjetja v letu 2008 ustvarjale šestino dodane vrednosti celotnega gospodarstva in zaposlovala preko 100 tisoč delavcev.

3.

Ostale družbe pa sem razdelil na »problematične« in »zdrave«. Kot problematične opredeljujem tiste, ki so v letu 2015 poslovale z izgubo ali pa je njihov finančni dolg večji kot 6-kratnik EBITDA. Ta kazalec je sicer nekaj višji, kot ga običajno uporabljajo banke pri ocenjevanju finančne vzdržnosti podjetij, a dolg v višini npr. 5-kratnika denarnega toka še ne pomeni, da podjetje tega ne bo moglo vrniti. Navedeni kriterij za uvrstitev med »problematične« družbe je pravzaprav dokaj strog in ob trenutno ugodnejših gospodarskih razmerah, bo verjetno veliko podjetij tudi iz te skupine lahko normalno nadaljevalo poslovanje in ni potrebe za kakšna večja restrukturiranja in sanacije, kaj šele stečaj.

Zaradi tako strogih kriterijev je število teh družb sicer dokaj visoko (21 tisoč), a te družbe ustvarijo le dobro desetino dodane vrednosti celotnega gospodarstva, zaposlujejo pa 18 % vseh zaposlenih. Tudi te številke sicer niso nizke, a glede na splošno oceno o poslovnih težavah velikega dela gospodarstva, rezultati takšno oceno negirajo. Ne bi se veliko zmotili, če navedemo, da se z resnejšimi poslovnimi težavami srečujejo le podjetja, ki predstavljajo manj kot desetino naše ekonomije. »Problematične« družbe danes ustvarjajo okoli 30 % manj dodane vrednosti kot na vrhuncu gospodarske aktivnosti, število zaposlenih pa so znižala za 11 tisoč.

Ta podjetja imajo danes (31.12.2015) skupaj 5,4 milijarde bančnih posojil oz. tretjina vseh posojil gospodarskih družb (po evidencah bank  je obseg posojil te skupine precej manjši, ker so ravno pri njih oblikovane slabitve). Kot vidimo iz tabele, je ta skupina v času krize obseg posojil celo nekoliko povečala (v 2008 so jih imeli 4,8 milijarde), a to je seštevek celotne skupine. Sicer pa je vmes 17 tisoč družb dolg znižalo za 1,6 milijarde, ostale družbe pa povečale za 2,3 milijarde (tretjino tega povečanja odpade na TEŠ).

4.

In potem nam ostane še četrta skupina »zdravih« podjetij, torej podjetij, ki se po podatkih za leto 2015 ne srečujejo s prekomerno zadolženostjo ali izgubami. Pomembno je, da ta največja skupina gospodarskih družb ustvari kar devet desetin vse dodane vrednosti in ima preko 350 tisoč zaposlenih. Skupino teh podjetij smo prav tako razdelili na tista, ki so po letu 2008 znižala obseg zadolženosti in tista, ki so kljub težjim pogojem poslovanja in kreditiranja obseg posojil povečala.

Večina zdravih družb je znižala dolg za skupaj 4,9 milijard evrov in tu gre dejansko za odplačevanje dolga iz prostega denarnega toka. Vendar je v tej skupini mogoče še bolj zanimiv podatek o možni zadolžitvi, ki je izračunana samo kot trikratnih EBITDA. Torej koliko posojil bi ta podjetja lahko najela ob najbolj strogih bančnih kriterijih. Tem podjetjem bi banke brez kakršnihkoli ovir ( pravzaprav z veseljem, glede na siceršnje probleme plasiranja prostih sredstev) lahko odobrila kar blizu 12 milijard evrov, a podjetja se ne želijo zadolžiti. Ta podjetja so torej večinoma vračala posojila zaradi lastne uspešnosti in presežkov sredstev in ne kakega posebnega pritiska bank. Ta skupina podjetij je v času krize (2008-2015) kljub razdolževanju za 22 % povečala dodano vrednost ter zaposlila 22 tisoč novih sodelavcev.

Sedem tisoč zdravih družb pa je v omenjenem času obseg posojil celo povečalo (za 1,7 milijarde), investiralo, se širilo in povečalo dodano vrednost kar za 70 % (ter zaposlilo 32 tisoč novih delavcev). Skupaj je torej »zdravi« del gospodarstva, ki predstavlja okoli 90 % celote tudi po nastopu krize v letu 2008 uspel povečati dodano vrednost za 31 % (izvoz celo za 60 %) ter se okrepil za 54 tisoč zaposlenih.

Ti podatki vsekakor prikazujejo precej drugačno sliko naše ekonomije kot si jo ljudje ustvarjajo na osnovi poročil o težavah posameznih podjetij. Večina podjetij je kljub zaostrenim pogojem po nastopu finančne krize uspela najti svoj prostor in dosega rast v vseh pogledih. Dobri rezultati so jim omogočili tudi odplačila posojil in danes je najbrž večja ovira hitrejši rasti previdnost podjetniškega sektorja, kot pa kake bančne omejitve. Razumljivo in pričakovano so tudi bankirji dodatno previdni in tudi zato kak zanimiv projekt ne doživi realizacije, a večji del podjetij bi se brez ovir lahko zadolžil, če bi podjetaj le videla potrebo po tem.

%d bloggers like this: