• How far should we push globalisation? – Paul DeGrauwe
• A New Movement in Liberal Economics – Neil Irwin
• Repairing Macroeconomics – Robert Waldmann
• The New View of fiscal policy and its application – Jason Furman
• Taxing the Rich More—Evidence from the 2013 Federal Tax Increase – Emmanuel Saez
• The growth gains from fighting tax evasion – Emmanuele Bobbio
• Sovereign debt, default and “r-g” – Bank Underground
• No One Cares What Economists Say About Trump – Noah Smith
• Why Aren’t Americans Getting Raises? Blame the Monopsony – Jason Furman & Alan Krueger
• Industries and Jobs at Risk if the TPP Does Not Pass – CEA
• In Search of Accelerating Inflation – Dean Baker
• Whom to trust: Why we persistently get it wrong – Butler, Giuliano & Guiso

Finančni in moralni padec Deutsche Bank, največje nemške banke, lahko še najlažje primerjamo s finančnim in moralnim padcem slovenske rimskokatoliške cerkve. Obe instituciji, simbola stabilnosti, vsaka na svojem področju, sta se prepustili nenasitnemu pohlepu nekaj posameznikov in se pustili zvleči v finančno in moralno brezno. Der Spiegel ima dobro reportažo o padcu Deutsche Bank.

Nadaljujte z branjem→

V starih socialističnih časih je krožila šala, da v normalnem svetu znanstveniki nove ideje najprej preizkusijo na miših, v socializmu pa na ljudeh. No, zdi se, da se je danes tudi kapitalizem glede preizkušanja radikalnih idej tesno približal staremu socializmu. Danes se je Peter Frankl v Financah neskončno navdušil nad Uberjevo taksi storitvijo – da je storitev vrhunska, enostavna, transparentna, hitra, poceni in brez gotovine. Odlično! Nato Frankl sooči še argumente za in proti ter konča s kritiko “malomeščanske levice”:

Problem je predvsem v tem, da država, ko preganja prekarno delo, razlaga, da varuje malega človeka, dejstvo pa je, da danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi – predvsem zato, ker jim država, če prejemajo normalno plačo, njemu in delodajalcu za dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzame toliko, da ni mogoče normalno preživeti. In levičarskih malomeščanov je strah, da država v njihovem imenu in njihovo korist ne bi več preprosto molzla tistih, ki želijo delati, zaslužiti zase, svojo družino in ob tem plačati razumne dajatve cesarju. V bistvu pa je tudi ta strah votel, resnica je, da bi Uberjev voznik imel natanko vse pravice in obveznosti, kot jih ima velika večina slovenskih taksistov že zdaj, le marsikaj bi bilo bolj transparentno in preprosto.

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith ima podoben zapis na isto temo glede jalovih javnih pozivov ekonomistov, ki imajo kvečjemu nasprotne učinke. Smith išče odgovor na vprašanje, zakaj politične in poslovne elite ljubijo akademske ekonomiste in jih najemajo kot svetovalce ali pisanje študij, medtem ko je širša javnost do njih indiferentna. Vendar ne najde zadovoljivega odgovora. Niti njemu samemu se ne zdita dovolj dobra odgovora, da so ekonomisti bodisi spolitizirani (zagovarjajo ideološke prostotržne koncepte, ki so na škodo navadnega človeka) bodisi niso sposobni niti napovedati krize. Smith predlaga, da bi morali ekonomisti preučiti ta problem, če želijo imeti večjo težo v širši javnosti.

Hm, meni pa se zdi dokaj arogantno že pričakovanje, da bi ekonomisti morali imeti večji vpliv na javnost. Zakaj bi moralo imeti moje mnenje v zavesti Janeza Novaka večjo težo kot pa mnenje strojnika, pravnika, sociologa (itd.)? Kaj nas dela tako posebne? Ekonomisti smo pač – tako kot ostali strokovnjaki – tukaj zato, da rešujemo specifične ekonomske ali finančne probleme z nam dostopnimi orodji in damo naročniku na podlagi tega nek (pogojni) nasvet – optimalno rešitev ob danih omejitvah. Zakaj bi naša specifična (pogojna) rešitev morala imeti večjo težo, ko jo soočimo z ostalimi v zelo kompleksnem multidimenzionalnem svetu?

Nadaljujte z branjem→

Gre seveda za čisto špekulacijo, ki temelji na majhnem (in pristranem) vzorcu.  Toda, ko je bil ta teden objavljen javni poziv “Do Not Vote for Donald Trump” 370 znanih ameriških ekonomistov, med njimi 8 nobelovcev, in tudi nekaj mojih kolegov, so se mnogi zelo resno prestrašili. Morda tudi iz vraževerja. Zadnjič, ko so (britanski) ekonomisti tako javno pozvali volilce, in sicer  da glasujejo proti Brexitu, so se volilci večinsko odločili drugače. Še pred tem je leta 1930 kar 1928 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti Smoot–Hawleyjevemu carinskemu zakonu, ki je dvignil ameriške carine na uvožene izdelke na daleč najvišjo raven (v povprečju na 45 odstotkov). Tovarnar Henry Ford je zakon ocenil kot »ekonomsko norost« in celo noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J.P. Morgana je šel skoraj na kolena pred Hooverjem, naj ne podpiše zakona. Toda ni pomagalo, Hoover je zakon podpisal.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Dileme okoli sanacije bank so na koncu zožile pravzaprav samo na izgube lastnikov podrejenih obveznic. Občasno sicer zasledimo, koliko milijard smo davkoplačevalci namenili za sanacijo bank, a to se odraža le v povečanju državnega dolga, kar nikogar neposredno ne prizadene. Izgube vloženih sredstev v podrejene obveznice ali povračilo teh zneskov pa so v močnem osebnem, materialnem interesu precejšnjega števila ljudi in temu ustrezna je tudi pozornost medijev ter javnosti. Osnovna razlika v pogledih med lastniki obveznic in Banko Slovenije (ta je najbolj izpostavljena kot »nasprotna stran«, čeprav gre v bistvu za državo) je v oceni vrednosti premoženja bank v letu 2013. Po oceni uprav bank in uglednih revizorjev je bilo še sredi leta terjatev do pravnih oseb za 13 milijard evrov, po oceni istih uprav in drugih revizorjev nekaj mesecev kasneje pa le še 10 milijard (navedena je skupna vrednost za štiri sedaj državne banke – NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje).

Nadaljujte z branjem→

To je bolj zanimiv del korpusa e-mailov, ki jih iz hekiranega računalnika Johna Podeste (šefa kampanje Hillary Clinton) objavlja WikiLeaks. Med maili (shranjenimi na googlovem serverju) se nahajajo tudi maili iz leta 2008, ko je Podesta delal v tranzicijskem teamu Baracka Obame. In ti maili razkrivajo, koliko (ali bolje: kako malo) samostojnosti imajo strankarska vodstva oziroma bodoči predsedniki pri sestavljanju vlade. Eden izmed mailov razkriva, da je Michael Forman (tedaj zaposlen v banki Citigroup, zdaj pa trgovinski predstavnik ZDA) že en mesec pred volitvami prek elektronske pošte Podesti “sestavil” glavnino vrha bodoče Obamove vlade ter precejšen del srednjega menedžmenta Obamove administracije. (glejte spodaj in sledite posameznim linkom)

Vajeni smo, da Wall Street financira volilno kampanjo obeh kandidatov in tako efektivno vedno postavi bodočega predsednika. Vajeni smo, da ministra za finance (Treasury) vedno postavi Wall Street. Vajeni smo, da Wall Street, ki ima v lasti Fed, vodi ameriško monetarno politiko in vajeni smo, da Wall Street določa bančno regulacijo. Malce me je presenetilo le to, da je kontrola nad vlado tako popolna – da Wall Street postavlja tudi personalno strukturo ostalih vladnih resorjev in menedžmenta celotne administracije. In malce me zanima, kaj je morala obljubiti Hillary Clinton za vse te milijone, ki sta jih z Billom osebno dobila za “kao” predavanja posamičnim bančnim upravam in 300+ milijonov za financiranje same kampanje. No, donatorjem je pač treba izpolniti njihove skromne želje.

Dobrodošli v v demokracijo po ameriško.

Nadaljujte z branjem→

Gre za še čisto svežo knjigo The Nobel factor: the prize in economics, social democracy and the market turn (Avner Offer & Gabriel Söderberg, 2016), izšlo pred dvema tednoma. Huh, knjiga ima zelo drzno tezo. Offer in Söderberg sta ekonomska zgodovinarja. Vedno ju je fascinirala ta časovna skladnost med začetkom podeljevanja Nobelovih nagrad za ekonomijo (1969) in preobratom od socialne demokracije k tržnemu liberalizmu (konec 1970-ih let). Kot veste, Alfred Nobel ni predvidel nagrade za ekonomijo, to nagrado si je naknadno “kupila” švedska centralna banka (Riksbank), tako da je Nobelovo fundacijo prepričala (tudi tako, da ji je sprostila nekatere omejitve glede tega, v katere finančne instrumente lahko investira), da lahko organizira to nagrado in zanjo tudi zagotavlja denarni del. Offer in Söderberg sta v arhivih Riksbank našla dovolj gradiv, da sta lahko potrdila svoje sume. Riksbank je bila zaskrbljena nad jačanjem socialne države na Švedskem in si je zaželela ustvariti antipod. Intelektualni antipod, ki bi relativiziral socialno državo in poudarjal odgovornost za lastno usodo, (drugačni) družbeni optimum ter tržne poti do njega.

In resnici na ljubo je švedski Riksbank uspelo. Tako kot je Alfredu Nobelu uspelo pretvoriti zelo nestabilni in zelo eksplozivni nitro-glicerin v dinamit, s tem pa znanstveni dosežek dati v funkcijo oziroma na razpolago masovnemu pobijanju v prvi in drugi svetovni vojni, je Riksbank uspelo spodbuditi oziroma popularizirati ekonomske ideje, temelječe na tržnem fundamentalizmu,  ki so naredile revolucijo v makroekonomiji. Izmed vseh univerz na svetu so bili prejemniki nagrad za ekonomijo najbolj pogosto profesorji na univerzi v Chicagu. Riksbank je, po mnenju Offerja in Söderberga, s favoriziranjem neoliberalnega pogleda na ekonomijo uspelo posredno spodbuditi intelektualni preobrat od socialnega k tržnemu liberalizmu.

Nadaljujte z branjem→

Na “breakthrough” članek Xavierja Gabaixa “A Behavioral New Keynesian Model” sem opozoril že julija. Zdaj je zunaj še nekoliko dodelana verzija. Gabaix je v standardnem neokeynesianskem makro modelu spremenil samo eno eno predpostavko: Lucasova racionalna pričakovanja je zamenjal s Simonovimi omejenimi pričakovanji. Torej, predpostavil je, da ljudje ne optimizirajo 30 let vnaprej, pač pa da so miopični: imajo omejene kognitivne sposobnosti in so “kratkovidni” (bolj jih zanimajo zelo bližnji dogodki kot pa denimo lastna blaginja, javni deficit in inflacija čez 30 let).

No, in ta spremenjena predpostavka bolj v skladu z dejanskim obnašanjem ljudi naredi čudež. Tudi implikacije modela nenadoma postanejo smiselne (v skladu z dejanskim dogajanjem). Gabaix na njeni osnovi pokaže, da je monetarna politika manj učinkovita od fiskalne. Da je “daljnoročno signaliziranje” (forward guidance) s strani centralnih bank zelo omejeno učinkovito in da je v času likvidnostne pasti helikopterski denar zelo učinkovit instrument spodbujanja agregatnega povpraševanja.

Nadaljujte z branjem→