James Watkins je danes objavil zelo lep kratek portret Branka Milanovića kot “avtorja najbolj pomembne krivulje leta 2016“. T.i. “elephant curve“, ki jo lahko vidite v ozadju Milanovićevega portreta na spodnji sliki, in ki je najboljši način, kako študentom v eni sliki pokazati, kako so se v času intenzivne globalizacije globalno porazdelile koristi od visoke rasti zaradi nove mednarodne delitve dela. Krivulja plastično pokaže, da so glavni zmagovalci globalizacije predvsem prebivalci Kitajske in Indije, glavni “luzerji” pa srednji razred v razvitih državah.

Mimogrede, Branko Milanović prihaja januarja v Slovenijo – 18. januarja bo naš gost na Ekonomski fakulteti. Kakšen teden pred dogodkom vas bom opomnil, da si rezervirate sedež.

Nadaljujte z branjem→

Neupoštevanje dejstev, ki nam ne gredo v prid, je seveda “tradicionalni šport” vsakogar izmed nas. Nekateri politiki – od Janše do Trumpa – so na tem izgradili svoje politične kariere. Toda zadeva je še bolj resna. Morda imamo oziroma imajo lažnivi politiki celo prav. Namreč, kot lucidno pravi Julia Shaw v I’m a Scientist, and I Don’t Believe in Facts, objavljenem v Scientific American, dejstva in resnice sploh ne obstajajo. Ne obstajajo trdni dokazi za skoraj nič. Če se sklicujete, da je nekaj res, ker naj bi tako dokazala znanost, ste prav gotovo v zmoti. Kajti znanost ne more dokazati ničesar. Lahko zgolj niza empirične ugotovitve, ki gredo v prid subjektivnim pričakovanjem oziroma napovedim. In vsaka nova raziskava doda košček “nove resnice” k stari in staro spreminja. V nekaj desetletjih ali sto letih se je obdržalo zelo malo “resnic”. Kar je bilo “dejstvo”, utemeljeno z “znanstvenimi dokazi”, pred sto leti, je danes običajno že zdavnaj pozabljena teorija.

Je pa hudič, če nič okrog nas ni res. Če nobena “dejstva” ne držijo in če je vse relativno. Komu ali čemu zaupati, če v istem trenutku znanstvene raziskave dajejo kontradiktorne ugotovitve? Na kaj naj se sploh še opiramo? Kaj naj bodo naša vodila?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob nadaljevanju dosedanje rasti BDP, lahko nekje sredi naslednjega leta pričakujemo, da bomo po tem kazalcu »ujeli« do sedaj najbolj uspešno leto 2008. V letu 2017 naj bi torej dosegli realno približno enak bruto domači proizvod kot smo ga v letu 2008, pred nastopom finančne in gospodarske krize, ki se je že leto kasneje odrazila s 7,8 odstotnim padcem dodane vrednosti. Na osnovi teh podatkov ter tudi primerjave z večino držav Evropske Unije, seveda ne moremo zaključiti drugače kot, da se naša ekonomska politika po letu 2008 ni znala ustrezno odzvati na nastop kriznih razmer. Vseeno pa natančnejši vpogled v gibanje BDP lahko pripelje tudi do drugačnih zaključkov.

Nadaljujte z branjem→

• I’m a Scientist, and I Don’t Believe in Facts – Scientific American
• Academic signaling and the post-truth world – Noahpinion
• Kudlow for CEA? – Jared Bernstein
• Management theory is becoming a compendium of dead ideas – The Economist
• The Age of Hyper-Uncertainty – Barry Eichengreen
• Can Corruption Explain the Success of Donald Trump? – ProMarket
• Want to Get Rid of Obamacare? Be Careful What You Wish For – Robert Frank
• Place-based economic policies as a response to populism – The Economist
• Public policy in a zero-growth scenario – Enrico Perotti
• More evidence for voter irrationality – Chris Dillow
• Killing Them Softly? – Francesco Saraceno
• What Is the Excellence of an Economist? – Brad DeLong
• The Phrase “Structural Reform” Considered Harmful… – Brad DeLong
• Reactionary Keynesianism – Simon Wren-Lewis

Ne vem, kje Peter Frankl vidi, da “zdaj celo najbolj levi ekonomisti predvidevajo, da bo njegov [Trumpov] program bolj blagodejen kot ne – za celotno svetovno gospodarstvo.” Ravno obratno, liberalni in progresivni ameriški ekonomisti – od Krugmana, Summersa do Bernsteina (celo konzervativni Greg Mankiw!) – ne izgubijo nobene priložnosti, da njegovega programa in prvih potez ne bi pribijali na križ. Več navdušenja je seveda med manj znanimi konzervativnimi ekonomisti (denimo obskurni Larry Kudlow, ki naj bi postal nov predsednik Trumpovega Sveta ekonomskih svetovalcev), ki jih je podobno kot Reaganove ekonomske svetovalce tipa Arthur Laffer in Alvin Rabushka akademska srenja praktično enoglasno izobčila kot pripadnike “voodoo ekonomije“.

Dogaja se nasprotno. Najbrž ste že zasledili v ameriških medijih zadnji, obupan poskus, da bi Trumpu preprečili, da 20. januarja prevzame oblast. Liberalno usmerjeni pravni strokovnjaki (David Posen v NY Times, Michael Signer v Vox etc.), v javnost spuščajo mnenja, da bi morali elektorji, predvsem v swingerskih državah, kjer so volilci glasovali večinsko za Trumpa, “glasovati po svoji vesti” in ne dati svojega glasu Trumpu. Obstajajo celo peticije, kako naj bi glasovali elektorji (denimo Change.org petition).   37 takšnih “zavednih”, “visoko etičnih” republikanskih elektorjev naj bi bilo potrebno, da Trump ne bi dobil podpore za predsednika. Lahko ta obupan poskus liberalcev uspe?

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Pred kratkim sem si ogledal zares prisrčen poljski film slovenskega režiserja Pisma svetemu Miklavžu. Zgodbe junakov v filmu se prepletajo in se srečno končajo, saj na koncu vsi dosežejo pomiritev in usoda jim nameni vse, kar si srčno želijo.

Minister za pravosodje g. Klemenčič nam v intervjuju v Objektivu z dne 10. 12. 2016 pojasni več novoletnih želja, katerih uresničenje bi pomenilo uveljavljanje pravne države, pravično in pravočasno sojenje, odgovornost pravobranilcev za njihovo malomarno opravljanje dela in končno uveljavljanje odgovornosti bančnikov za povzročeno bančno luknjo. V dokaz resnega namena, nam minister Klemenčič nato v medijih predstavi še zadevo Šilih, ki po 23-letni sodni kalvariji dočaka srečen konec in tožnika, zakonca Šilih, končno dobita opravičilo države in sožalje bolnišnice. Koliko pa znaša odškodnina, ki jo je iz javnega denarja plačala država, pa bo kot oseben podatek ostalo javnosti prikrito.

Nadaljujte z branjem→

Vojna med IMF in Evropsko komisijo (EK) izbruhne na približno pol leta, ko se pripravi novo poročilo o napredku oziroma uspešnosti izvajanja grških reform (beri: predvsem uspešnosti rezanja javnih izdatkov). IMF že nekaj let kritizira EK, da Grčiji postavlja nemogoče zahteve glede konsolidacije javnih financ. EK namreč od Grčije zahteva, da na srednji rok (10 let) dosega primarni presežek v proračunu v višini 3.5% BDP (t.j. presežek brez upoštevanja obresti na plačilo dolga).

Ta zahteva EK praktično temelji na znanstveni fantastiki. Barry Eichengreen in Ugo Panizza sta leta 2014 naredila raziskavo, kjer sta ugotavljala, koliko držav je bilo (v obdobju 1974-2013) sposobno dolgoročno vzdrževati primarni presežek nad 3% BDP. Na spodnji sliki lahko vidite, da je bilo v zadnjih 40 letih le 8 takih držav, kjer jim je uspevalo vzdrževati 10 let dolgo primarni presežek nad 4% BDP.

Nadaljujte z branjem→

Če koga zanima, spodaj je današnje predavanje (kliknite na sliko) na Filozofski fakulteti o fenomenu Trump oziroma širše o razumevanju vzrokov vzpona sodobnega populizma.

Moja teza je, da je vzpon populizma seveda odgovor na spremembe v okolju. Je odgovor na povečane frustracije in povečano anksioznost med ljudmi. Ključno je razumeti, kaj je privedlo do povečanja frustracij med ljudmi do te mere, da začenjajo (navidez) iracionalno glasovati za politike, ki jih bodo “nategnili” s politikami, ki bodo še poslabšale njihovo situacijo. Če bomo razumeli te vzroke, se lahko proti populizmu borimo oziroma lahko preprečimo, da preraste v globalni (tudi vojaški) spopad.

Zadeva se zdi dokaj podobna kot v primeru “zaščite”, ki jo nudi mafija lastnikom lokalov, le da na bistveno višji ravni (finančna industrija je danes ob farmacevtski industriji daleč največja mafija). Z majhno razliko, da v tem primeru lahko gre tudi za elemente korupcije. Treba bo spremljati karierne trajektorije vpletenih in njihove – konsolidirane – prihodke, pa se bo razkril odgovor tudi na to vprašanje.

A trojke v Slovenijo ni bilo. Dokument, ki smo ga pridobili, morda odgovarja na vprašanje, zakaj ne. Razkriva tudi, da je dal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec enemu od državnih organov oziroma institucij letos izjavo, v kateri je poudaril, da se je Slovenija pred trojko rešila le zaradi ene stvari – 1,5 milijarde evrov vredne zadolžitve v ameriškem finančnem skladu Pacific Investment Management Company (Pimco).

…

Kako je bil torej z grožnjo trojke v Sloveniji povezan Pimco, največji vzajemni obvezniški sklad na svetu? Zakaj bi dejstvo, da je ta odkupil za poldrugo milijardo slovenskih obveznic, lahko vplivalo na odločitev, da naša država nikoli ni zaprosila za mednarodno finančno pomoč? Kaj je v resnici mislil Jazbec?

Nadaljujte z branjem→