Blaž Zgaga je objavil zanimiv članek o stanju v slovenskih medijih. O stanju, ki je v bistvu posledica sprememb v njihovem lastništvu. Skozi zadnjih 15 let je večina medijev šla skozi lastniško tranzicijo in večina pristala bodisi v lastništvu že obsojenih kriminalcev ali mogotcev, ki so v kriminalističnih preiskavah, bodisi jih lastniško obvladujejo osebe, ki so povezane s (domačimi in tujimi) političnimi strukturami sumljivega slovesa. Očitno je, da si poslovneži ali politiki na slabem glasu kupujejo medijske izpostave. Zakaj to počnejo, je najbrž bolj ali manj jasno, čeprav gre seveda zgolj za špekulativna razmišljanja.

Česar Blaž v tem članku ni načel, vendar je ključno, je vprašanje, ali se je poslovnežem in politikom na slabem glasu ta lastniški vstop v medije splačal. So si s tem kupili “mir” oziroma bolj naklonjeno poročanje? No, s tem vprašanjem sta se ukvarjala dva moja študenta za magistrsko nalogo in njune ugotovitve na podlagi empirične raziskave so v skladu s pričakovanji.

Več sledi.

Nadaljujte z branjem→

Na januarskem srečanju Ameriške zveze ekonomistov (AEA) je John Weeks, imel izvrstno predavanje o povezanosti med ideologijo prostega trga in demokracijo. Z zgodovinsko analizo je pokazal, kako je kapital skozi različne cikle prek uvajanja pravil vplival na eliminacijo demokratičnih načinov odločanja. Formalna pravila (glede inflacije, proračunskega deficita itd.) jemljejo demokratično izvoljenim predstavnikom pravico do diskrecijskih ukrepov in efektivno zmanjšujejo demokracijo. In kot je običajno, to ideologijo poganja interes kapitala. Kapital se najbolje počuti v avtoritarnem režimu, v katerem delo nima besede in v katerem vlade ne posegajo v tržne izide z različnimi davčnimi in socialnimi politikami.

In to je natanko tisto, kar smo v zadnjih 10 letih doživeli v evrskem območju. Dobili smo pravila, ki so eliminirala demokracijo – v korist finančnega sektorja in njegovih lastnikov ter na škodo socialnih politik in države blaginje in enakosti možnosti za vse.

Spodnji tekst je povzetek Weeksovega predavanja.

The rise of financial capital, which began in the 1970s, has returned us to the capitalist authoritarianism that flourished in the 1920s and 1930s. As Rothschild argued 70 years ago, market competition is the source of authoritarian rule, and by its nature competition among oligopolies extends into social and political conflict. It is too narrow and insufficient analytically to treat competition – the movement of capital – as exclusively or even primarily an economic process.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Odmevne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti referendumske zakonodaje predsednik vlade Miro Cerar in njegova vlada očitno ne razumeta in trdovratno nadaljujeta z ignoriranjem ekonomske, gradbene in pravne stroke. Nadaljuje se medijsko širjenje propagandnih neumnosti, kako brez šepavega zakona ni mogoče graditi drugega tira in kako brez madžarskega prevzema beneficijev v slovenski logistiki ni mogoče priti do pridobljenega evropskega denarja. Na resna opozorila Ustavnega sodišča politika odgovarja s političnimi parolami in radikalnim zavračanjem poglobljenega strokovnega razmisleka, kaj je dobro in prav za javni interes in ali res nismo sposobni zgraditi 27 km proge brez uzakonjene možnosti sistemskih zlorab javnega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Rast produktivnosti se trendno upočasnjuje. O tem, da ekonomisti za to nimamo zadovoljujoče razlage, sem že pisal tukaj. Imamo en kup parcialnih teorijc, v bistvu pa se nikomur ne sanja, zakaj se kljub tehnološki revoluciji (IT), avtomatizaciji in robotizaciji proizvodnje ter selitvi delovno intenzivne proizvodnje proti Jugu ali Vzhodu, kar vse zmanjšuje obseg delovne sile v proizvodnji in bi načeloma moralo povečevati produktivnost dela doma, rast slednje kljub temu trendno upočasnjuje.

No, Tim Harford je pred tedni prišel z novo teorijo, ki se na prvi pogled zdi butasta, ker je v nasprotju z vsem, kar bi intuitivno pričakovali. Pravi, da rast produktivnosti upada ne KLJUB, pač pa ZARADI množične uvedbe pametnih telefonov in računalnikov. Njegova teza je, da splošna razširjenost računalnikov zmanjšuje stopnjo specializacije, ker zdaj lahko vsak sam napiše pismo, naredi preračune, pripravi prezentacijo, on-line plača račune, prej pa so to počeli specialisti. Ob tem pa nas pametni telefoni in računalniki s konstantnimi distrakcijami (nova pošta, facebook, twitter sporočila, instagram itd.) odvračajo od dela in nas delajo manj produktivne.

Nadaljujte z branjem→

• Is Pro-Business Reform Pro-Growth? – Evan Soltas
• Why Women’s Voices Are Scarce in Economics – Justin Wolfers
• How Well Do Economists Forecast Recessions? – Unassuming Economist
• Real-time estimates of potential GDP – Jared Bernstein
• What We Know for Sure that Just Ain’t So – Roger E. A. Farmer
• Can Economic Populism Preempt Political Populism? – Dani Rodrik
• Democratising Europe begins with ECB nominations – Thomas Piketty
• Oliver Hart and the Poetry of Economic Theory – ProMarket
• The bitterness of Adam Smith – Branko Milanovic
• Is the Euro Out of Danger? – Tim Taylor
• Economists in public – Chris Dillow
• Republicans Discover Mythical Basis for Regulatory Reform – Regulatory Review

Če želite hitro in dobro analizo danes objavljenega vmesnega poročila (“memo”) Kongresnega odbora za nadzor obveščevalnih služb, ki ga obvladujejo republikanci in katerega objavo je odobril Trump, čemur so (zaradi razkritja občutljivih informacij, metod in oseb) močno nasprotovali v ministrstvu za pravosodje in FBI, se splača prebrati spodnji twitter thread Setha Abramsona (s klikom na tvit).

Tja, kakor običajno pri tako strašansko dramatičnih objavah tako strašansko dramatično pomembnih dokumentov, se zgornji memo, ki naj bi razgalil pristranskost FBI pri raziskovanju ruskega vpletanja v ameriško predsedniško kampanjo, izneveri prav na tej točki. Ne potrjuje pristranskosti FBI in njegovih metod. Pač pa kvečjemu, in najbrž nehote, potrjuje povezave med Trumpovim taborom in Rusijo prek tajnih agentov. Za Trumpa bi bilo bolje, če ta memo ne bi bil objavljen.

Večina ljudi, sploh pa celotna falanga libertarcev, ki prisega na Adama Smitha, zelo selektivno izbira njegova stališča ali pa jih jemlje iz konteksta. Prisegajo na njegovo zavzemanje za osebno svobodo (kar je seveda logično glede na tedanji fevdalizem in nemožnost proste izbire kraja bivanja), na njegovo rohnenje proti državni hiper regulaciji (kar je spet logično glede na tedanjo cehovsko ureditev), govorijo o “nevidni roki” trga (ki jo Smith sicer le bežno omenja) in vlogi države zgolj kot “nočnega čuvaja“.

Pri tem pa povsem zanemarijo, da je Smith stal na stališču (tako kot kasneje Ricardo in Marx), da delo ustvarja presežno vrednost in ne kapital (teorija delovne vrednosti). Da se je (tako kot za njim Ricardo) zavzemal za to, da se plače oblikujejo na podlagi družbenih norm, torej na podlagi tega, koliko je potrebno za zagotovitev spodobnega življenjskega standarda v nekem okolju (ne pa denimo v skladu z imaginarnim konceptom mejne produktivnosti). Da se je zavzemal za zmanjšanje neenakosti, da je rohnel proti moči lastnikov kapitala, njihovemu izkrivljanju konkurence in koncentraciji premoženja in politične moči v rokah bogatih. In da se je, kjer mehanizem trga ni uspel zajeziti egoizma posameznikov, zavzemal za regulacijo konkurence, za regulacijo višine obrestnih mer itd.

Adam Smith je bil kompleten politični ekonomist, zavedajoč se potrebnosti zagotovitve družbenega ravnovesja med politično svobodnimi posamezniki in reguliranimi podjetniki in lastniki kapitala.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pred kratkim sta Jože P. Damijan na tem blogu (tukaj in tukaj) in pred njim Jadran Lenarčič v Delu lepo pokazala, kako mačehovska je naša država do našega državnega raziskovalnega področja (ki zajema Univerze in Inštitute) in kako zaostajajo naša vlaganja v RR za drugimi v EU, še posebej za našo sosedo Avstrijo.

Vendar je celotni sistem razvoja in raziskav v državi še bolj razvejan. V primerjavi z državnim sektorjem se namreč še več sredstev za RR obrne v poslovnem svetu, kjer je glavni cilj razvoja in raziskav izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva preko uvajanja inovacij v proizvode in tehnologije. To naj bi vodilo k večjem povečevanju BDP v primerjavi z drugimi državami, kar je eden od osrednjih ciljev slovenske Strategije razvoja do leta 2030.

Zato je pomembno, da se učinkovitost vlaganj v RR redno spremlja in v skladu z rezultati usmerja, pa tudi organizacijsko spreminja, če se pokaže, da kakšen način ali del sistema ni učinkovit. Za naš državni sektor – univerze in inštitute je sistem vrednotenja rezultatov dela preko indeksa citiranosti in pogostih strokovnih ocenjevanj preko ARRS že utečen, za poslovni sektor pa pravih meril nimamo.

Nadaljujte z branjem→

Če gledate zgodovinsko, je odgovor seveda Da. Denimo sredi 19. stoletja, ko je Velika Britanija začela z enostransko ofenzivo s forsiranjem proste trgovine, so ostale države tedanjega razvitega sveta (v Evropi in ZDA) na to akcijo hitro odgovorile s povečanim protekcinonizmom. S carinsko zaščito domače “mlade industrije” pred superiorno britansko industrijo so, v nasprotju z učbeniškimi recepti, uspele spodbuditi domač industrijski razvoj in se ekonomsko razviti. In to velja za vse zahodne države, sedanje članice OECD.

In Dani Rodrik je glede tega podobno pragmatičen, ali če hočete – heretičen. Ja, če države začnejo nekoliko bolje samostojno uravnavati svoje gospodarstvo v skladu s specifičnimi domačimi potrebami, namesto da sledijo nekim učbeniškim ali globalnim “pravilom”, se s tem lahko izognejo ekonomskim šokom, ter posledičnemu porastu socialnega nezadovoljstva in političnih turbulenc, ki nato na površje in na oblast pripeljejo populiste.