Prejšnji teden sem pisal o sekularnem trendu padajočih obrestnih mer. Dobre razlage za ta trend, dolg 7 stoletij, ni. Pojavljajo se parcialne razlage za parcialne, krajše časovne intervale. Denimo za zadnja štiri desetletja. Ena izmed popularnih razlag za trend padajočih obrestnih mer v zadnjih desetletjih je bilo presežno varčevanje, ki naj bi ga generirala generacija baby-boomerjev oziroma negativna demografija. Ker se v razvitih državah povečuje delež starejše populacije, naraščajo tudi agregatni narodnogospodarski prihranki.

Novo, inovativno razlago pa so pred tedni na konferenci centralnih bančnikov v Jackson Holeu ponovno podali raziskovalci Mian, Straub & Sufi v “The Saving Glut of the Rich and the Rise in Household Debt”. Glavna poanta njihove raziskave je, da razlike v stopnji varčevanja ne nastajajo med starostnimi kohortami prebivalstva, pač pa znotraj njih. Glavni razlog naj bi tičal v povečani neenakosti. Delež dohodkov zgornjega 1% v ZDA in mnogih razvitih državah se je močno povečal in s tem njihovi prihranki (ker je njihova nagnjenost k varčevanju večja). Temu porastu povpraševanja pa niso sledile investicije – investicijska stopnja v razvitih državah trendno upada. Ker morajo biti prihranki in investicije v agregatu izravnani, je izpad trošenja in presežek varčevanja premožnejših moralo nadomestiti večje trošenje spodnjih 90% populacije in države (kot v sedanji krizi). In ker centralne banke s ciljem doseganja inflacijskega cilja dejansko uravnotežujejo ravnovesje med prihranki in investicijami, so morale tiščati navzdol obrestno mero in so jo postopoma v štirih desetletjih spravile iz 8% na 0%.

Nadaljujte z branjem→

Iz top-5 albuma (Mirakul) vseh časov na ozemlju nekdanje skupne države.

In tekst, ki nima protiargumentov:

Primer ustanovitve novega italijanskega nacionalnega letalskega prevoznika ITA je dober pokazatelj sposobnosti preizkušenih mačkov, kako “preveslati” EU pravila glede državne pomoči. In seveda zmedenosti in nesposobnosti naših vladnih predstavnikov v zadnjih petih letih. Kot sem že pisal, je italijanska vlada ustanovila novega letalskega prevoznika ITA, ki bo začel delovati 15. oktobra letos. Pri tem ji je uspelo več metov hkrati. Najprej je uspela prepričati Evropsko komisijo, da lahko odobri 1.35 milijarde evrov državne pomoči – ob (navideznem) pogoju, da prejšnji nacionalni prevoznik AIitalia povrne 900 mio evrov državne pomoči. Ker je AIitalia bankrotirala, seveda te pomoči ne bo mogla povrniti, ker bo stečajne mase le za vzorec, če sploh kaj. Drugič, italijanska vlada se je pogodila z Evropsko komisijo, da lahko ITA na “odprtem mednarodnem razpisu” tekmuje za odkup blagovne znamke AIitalija, pri čemer je izklicna cena postavljena visoko na 290 mio evrov. Od konkurentov je interes izrazil samo Ryanair – in ga umaknil. Torej bo ITA lahko letela pod blagovno znamko AIitalia.

Tretjič, v pogajanjih z Evropsko komisijo je italijanska vlada dosegla, da bo ITA lahko prevzela ključna “sredstva” (esenco vrednosti) nekdanje AIitalie: 85% slotov Alitalia na milanskem letališču Linate in 43% slotov na rimskem Fiumicinu. ITA bo svojo pot začela tudi s 52 letalskimi letali družbe Alitalia. Torej bo ITA ne samo lahko letela pod blagovno znamko AIitalia, ampak tudi uporabila večino njenih slotov ter ključna letala (ostale pa bo vzela leasing).

In četrtič, nova družba ITA se je “znebila” večine od 11,000 zaposlenih in bo letos prevzela le 2,800, prihodnje leto pa jih namerava povečati na 5,750. Torej bo ITA ne samo lahko letela pod blagovno znamko AIitalia, uporabila večino njenih slotov ter ključna letala, ampak tudi njene ključne zaposlene (s čimer bo postala bolj vitka, konkurenča in se predvsem znebila napornih pogajanj s sindikati glede znižanja plač in odpravnin).

To je “Art of Deal” po italijansko. Zdaj pa to primerjajte z mrcvarjenjem nekdanje Adrie Airways, njeno prodajo skladu z minimalnim ustanovnim kapitalom, podarjeno dokapitalizacijo ter zmedenostjo in nesposobnostjo hitro ustanoviti novega prevzoznika na pogorišču Adrie, ko je njen lastnik, čudežni sklad z minimalnim ustanovnim kapitalom, iz nje posrkal še ves preostali življenjski sok. Tako kot imamo na italijanski strani znane zaslužnike za preoblikovanje propadle AIitalije (Draghi in njegovi ministri), imamo na naši strani znane grobarje za potop Adrie (Cerar, Počivalšek) in krivce za neustanovitev nove družbe (Šarec, Počivalšek; Janša, Počivalšek).

Nadaljujte z branjem→

Moja žena, pravi, da je to zelo erotičen chill out. Nimam argumentov…

Zaradi financiranja protikoronskih ukrepov se je slovenski javni dolg med prvim četrtletjem lani in letos povečal za 17% BDP oziroma iz dobrih 65 na 82% BDP. Je tako visok javni dolg srednjeročno vzdržen ali pa se nam obeta podobna finančna kriza kot pred dobrim desetletjem?

Odgovor na to vprašanje seveda zahteva bolj poglobljeno analizo, kot jo omogoča ta kolumna. Na tem mestu lahko samo navedemo nekaj dejstev in opozorimo na realne nevarnosti in pasti povišanega javnega dolga. Najprej pa je seveda treba opozoriti na razlike v zgodovinskem kontekstu povečanja javnega dolga med danes in v obdobju pred dobrim desetletjem.

Slovenija je uspela pred finančno krizo 2008 uspela znižati javni dolg glede na BDP na manj kot 22%. Po začetku krize od druge polovice 2008 naprej pa se je najprej zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev (avtomatsko zmanjšanje prihodkov in avtomatsko povečanje transferjev), nato pa zaradi financiranja sanacije bank ter seveda zaradi upada BDP, javni dolg glede na BDP strmo povečal vse do ravni 82.8% BDP v letu 2015. V neki fazi – v letih 2012 in 2013 – se je Slovenija znašla v nevarnosti, da morda obveznosti do posojilodajalcev ne bo mogla več financirati po vzdržnih stroških, saj so zahtevani donosi pri novem zadolževanju že začeli presegati 6%.

Nadaljujte z branjem→

Padajoči trend obrestnih mer, ki smo mu priča po letu 2008, ni nov zgodovinski fenomen. Nasprotno, je del sekularnega in cikličnih trendov padajočih obrestnih mer v razvitih državah. Spodnja slika, ki jo pripravil Paul Schmelzing iz Bank of England, kaže na padajoč trend obrestnih mer v razvitih državah vse od leta 1300. V povprečju se je nominalna obrestna mera od 14. do 20. stoletja znižala iz 7.3% na 3.5%, realna pa iz 5.3% na 1.3%. Kar pomeni povprečno letno znižanje za -0,0196% v zadnjih osmih stoletjih.

Vir: Paul Schmelzing, BoE

Nadaljujte z branjem→

Dober thread Kaia Kupferschmidta na temo iskanja, v katero smer se bo razvijal virus Covid-19

One of the most important things I was looking for in reporting on #SARSCoV2 evolution was a way of making sense of all the virus variants, putting them in some framework. And one of the most useful things I found for that is this antigenic map.
It’s worth explaining a bit.

In its first year #SARSCoV2 spread in mostly naiive people and it made big jumps in infectiousness: D614G, Alpha, Delta.
“This virus has gone up three notches in effectively a year”, @edwardcholmes told me.
(Let’s debate another time whether this was surprising or expected.)

Think of it this way:
The virus spent the last year getting better at spreading in humans.
Now needs to get better at spreading in partly protected humans.
Several researchers told me that we are now at tipping point with evolutionary pressure moving more towards immune evasion.

Nadaljujte z branjem→

Težko boste našli bolj sočno in bolj prepričljivo verzijo kampanje, zakaj se morate cepiti.

4 cifre, 4 verjetnosti, bum! (poglejte video!)

Nadaljujte z branjem→

Gergely Karácsony, progresivni župan Budimpešte in glavni protikandidat Viktorju Orbanu na parlamentarnih volitvah naslednje leto, je odlično povzel značilnosti in nevarnosti iliberalnega populizma v post-komunistični srednji in vzhodni Evropi. Porast tega populizma izvede iz socialnih razlik, ki so nastale po privatizaciji v zgodnjih 1990. letih. Podobno pa tudi porast populizma na Zahodu pripiše trendu ločitve gospodarske rasti od socialne blaginje oziroma koncentraciji koristi od gospodarske rasti na računih peščice premožnejših. Karácsony glavnega krivca za porast iliberalnega populizma vidi v nereguliranem kapitalizmu. Podobno kot za radikalne klimatske spremembe. Obe nadlogi povezuje med seboj, saj imata podoben vzrok (neregulirani kapitalizem) in iste akterje na ravni premožne elite in populističnih politikov.

No, Karácsony pa se ne zadovolji samo z analizo vzrokov in se ne vdaja fatalizmu, pač pa poziva k aktivizmu in organizira panevropski civilizacijski odpor proti populizmu. Kot župan Budimpešte organizira Budapest Forum for Building Sustainable Democracies in znotraj njega Pact of Free Cities summit. S pomočjo progresivnih mislecev in politikov organizira fronto proti populističnim avtokratom in za Srednjo Evropo, v kateri bo mogoče živeti. Kot pravi: “Zmagati moramo v intelektualnem boju proti nativističnemu populizmu in v civilizacijskem boju proti podnebnim spremembam – oboje pa moramo storiti hkrati.”

Ne vem, če je momentum na Madžarskem že tolikšen, da bi Karácsony lahko že premagal Orbana. Dejstvo pa je, da se tak momentum lahko ustvari in da ga lahko ustvarijo proaktivni progresivni voditelji. Ena oseba na vodilni funkciji lahko naredi ogromno razliko. Karácsony ponuja dober recept. Kje se skrivajo slovenski Karácsonyji? Kdo lahko personalizira slovensko vstajo proti Janši? Zaenkrat vemo le to, kdo to niso…

Nadaljujte z branjem→