Ta projekt je vrhunska ekonomsko-politična perverzija. Tipičen rezultat sprevržene bruseljske logike:

Novi CCS-obrat v Yārini tovarni amonijaka in gnojil v nizozemskem Sluiskilu je stal približno 200 milijonov €, od tega bo okoli 56 milijonov € pokritih z neposredno subvencijo in davčno olajšavo. Letno naj bi zajel in utekočinil do 800.000 ton CO₂, ki ga bodo z ladjami prepeljali do terminala Northern Lights na Norveškem ter ga vtisnili 2,6 kilometra pod morsko dno. Prva faza Northern Lights, ki jo v približno 80 % financira norveška država, je stala okoli milijardo $, celoten norveški program Longship pa naj bi v prvih desetih letih stal približno 3,4 milijarde $. Operativni stroški Yarinega projekta niso javno objavljeni, vendar bo treba 15 let plačevati utekočinjanje, ladijski prevoz, vtiskovanje in nadzor skladišča.

Toda temeljna ekonomska logika projekta je sprevržena. Evropska unija je z emisijskimi kuponi najprej umetno podražila evropsko proizvodnjo amonijaka, ki je že sicer obremenjena z bistveno dražjim zemeljskim plinom kot proizvodnja v ZDA, Rusiji, na Bližnjem vzhodu ali Kitajskem. Sedaj mora Yara v CCS-obrat vložiti 200 milijonov € in prevzeti trajne dodatne operativne stroške samo zato, da se izogne delu stroškov, ki ji jih je naložila evropska regulacija. Izogibanje plačilu emisijskih kuponov zato ni nova gospodarska korist, kot jo predstavlja Evropska komisija, temveč zgolj delno vračilo konkurenčnosti, ki jo je ista politika podjetju pred tem odvzela. Še več: po oceni IEA proizvodnja amonijaka z uporabo CCS ostaja od 20 do 40 % dražja od enake proizvodnje brez zajema CO₂.

Globalni okoljski učinek bo praktično nezaznaven. Yara bo zajela največ 0,8 milijona ton CO₂ na leto oziroma približno 0,002 % svetovnih emisij. Tudi celotna EU danes ustvari le okoli 6 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, njen delež pa še naprej upada. Kitajska medtem proizvede približno 30 % svetovnega amonijaka, vendar povzroči kar 45 % vseh emisij CO₂ iz njegove proizvodnje. EU, ZDA, Indija, Rusija in Bližnji vzhod imajo vsak približno od 8- do 10-odstotni delež svetovne proizvodnje. (www.iea.org) Evropski proizvajalci morajo torej z velikanskimi investicijami zmanjševati razmeroma majhen del svetovnih izpustov, medtem ko njihovi največji tekmeci proizvajajo brez primerljive cene ogljika in z nižjimi stroški energije.

To je evropski strel v koleno. Regulacija bi imela smisel, če bi zagotovila primerljivo ceno ogljika tudi za uvožene proizvode, učinkovito preprečila selitev proizvodnje ter evropski industriji omogočila dostop do cenovno konkurenčne energije in tehnologij razogljičenja. EU je sicer zato uvedla mehanizem CBAM, vendar ta še ne zagotavlja popolnoma enakih pogojev: ne ščiti evropskega izvoza na tretje trge, ne odpravlja prednosti cenejšega plina in prinaša možnosti za izogibanje ter preusmerjanje trgovinskih tokov. Rezultat je politika, ki z velikimi stroški zmanjšuje majhen delež svetovnih emisij, hkrati pa spodbuja selitev energetsko intenzivne proizvodnje v države z nižjimi okoljskimi standardi. Evropa tako ne zmanjšuje  svetovnih emisij, pač pa zmanjšuje predvsem lastno industrijsko bazo.

Kakšen smisel ima ta evropska perverzija (če odmislimo sam užitek bruseljske elite v perverznostih)? Kakšen smisel ima uničevati samega sebe s pravili, ki se jih nihče na svetu ne drži, pri čemer je tvoj doprinos neznaten (merjen v desetinkah promila) in takoj nadomeščen z najmanj 10-krat večjim učinkom tistih, ki se tvojih pravil nočejo iti?