Prepričljiva zmaga AfD v Saški-Anhalt ni bila niti zgolj ekonomski upor niti samo kulturni odziv. Kaže, kako lahko desni populizem ekonomsko negotovost, politično nezaupanje in strah pred globalizacijo prevede v volilno zmago.

Same ekonomske težave ne pojasnijo, zakaj se nezadovoljstvo preusmeri na desno in ne na levo. Kadar volivci svojo negotovost razumejo kot posledico nezadostne redistribucije, šibkega varstva delavcev ali privilegijev ekonomskih elit, imajo od tega praviloma koristi stranke populistične levice. Kadar pa je ista negotovost predstavljena kot posledica izgube nacionalnega nadzora – nad mejami, trgovino, kapitalom, energetsko politiko ali zunanjo politiko –, jo lažje mobilizira populistična desnica. Ključna spremenljivka zato ni zgolj stiska, temveč politična zgodba, skozi katero jo volivci razumejo.

Prepričljiva zmaga Alternative za Nemčijo (AfD) v Saški-Anhalt se razlaga na že znane načine. Nekateri jo vidijo predvsem kot upor proti gospodarski stagnaciji, visokim cenam energije in nepriljubljeni vladi kanclerja Friedricha Merza. Drugi jo pripisujejo ksenofobiji, nepredelani dediščini Vzhodne Nemčije ali prepričljivosti karizmatičnega regionalnega kandidata. Vsi ti dejavniki so najbrž prispevali k rezultatu. Toda takšne razlage spregledajo ključno razliko: levi in desni populizem ne izvirata nujno iz istih zamer in ne delujeta prek istih političnih mehanizmov.

Rezultat je bil izjemen. AfD je dobila skoraj 44 % glasov, kar je več kot dvakrat toliko kot leta 2021, ko je dosegla 20,8 %. Delež vladajoče Krščansko-demokratske unije je medtem strmoglavil s 37,1 % na približno 17 %. AfD je le za las ostala brez absolutne večine v deželnem parlamentu, vendar je dosegla najboljši rezultat v svoji zgodovini in najmočnejši volilni rezultat skrajne desnice v povojni Nemčiji. Hkrati je kar 87 % volivcev izrazilo nezadovoljstvo z zvezno vlado.

Toda rezultat ni pomenil enosmernega zasuka v desno. Stranke levo od sredine so skupaj dobile skoraj tretjino glasov: SPD 9,3 %, Zeleni 8,9 %, Levica 8,6 %, novoustanovljena populistična BSW pa 5,3 %. Njihov skupni delež je tako znašal 32,1 %. Tudi ta del volilnega izida kaže na močan vpliv ekonomskih dejavnikov – življenjskih stroškov, socialne negotovosti, pokojnin, regionalnega zaostajanja in strahu pred izgubo industrijskih delovnih mest. Volitve zato niso bile zgolj triumf kulturnega konservativizma. Bile so širši upor proti ekonomskemu in političnemu statusu quo. Toda AfD je to nezadovoljstvo mobilizirala bistveno uspešneje kot levica, ker ga je povezala z vprašanji priseljevanja, nacionalne identitete, izgube suverenosti in vojne v Ukrajini. Ekonomske stiske so hranile oba populistična pola, toda v odločilnem delu volilnega telesa je prevladala desna, kulturno-identitetna razlaga teh stisk.

Geografski in zgodovinski kontekst sta pomembna. Saška-Anhalt je vzhodnonemška dežela, ki je bila nekoč del Nemške demokratične republike. Gre za pretežno podeželsko regijo z okoli 2,1 milijona prebivalcev, ki je po združitvi Nemčije izgubila približno četrtino prebivalstva. Njena industrijska baza se je v začetku devetdesetih let skoraj sesula. Posledice so bile demografsko krčenje, odseljevanje ter trdovraten občutek gospodarske in politične odrinjenosti. Toda brezposelnost se je medtem znižala na približno 8 %, kar ni dramatično nad nemškim povprečjem, v kemijski industriji, logistiki in obnovljivih virih energije pa so nastala nova razvojna jedra. To torej ni več zgolj zgodba o množični brezposelnosti. Je tudi zgodba o izgubljenem statusu, demografskem nazadovanju in nezaupanju do institucij, ki so vodile tranzicijo po združitvi.

Prav ta kombinacija je ključna. Saška-Anhalt ni gospodarska puščava, v kateri bi brezposelnost samodejno povzročila upor skrajne desnice. Ekonomska negotovost je bila nedvomno prisotna: volivce so skrbeli kupna moč, pokojnine, industrijsko prestrukturiranje, visoke cene energije in nevarnost izgube delovnih mest v predelovalnih dejavnostih. Toda te skrbi so bile politično prevedene v nasprotovanje priseljevanju, globalizaciji, vojni v Ukrajini in uveljavljenemu političnemu redu. Socialna varnost je bila najpomembnejša volilna tema, pri vprašanju, kateri stranki najbolj zaupajo glede priseljevanja, pa je imela AfD veliko prednost pred CDU.

Ta razlika je skladna z ugotovitvami najine nedavne študije Economic Roots of Political Polarization: Economic Hardship, Globalization and the Rise of Left- and Right-Wing Populism in Europe. Danijela Lazović Vuković in jaz sva na panelu 26 evropskih držav v obdobju 1980–2018 empirično preverila, ali gospodarske stiske in globalizacija vplivajo na ideološki različici populizma prek različnih mehanizmov. Rezultati kažejo jasno asimetrijo. Višja brezposelnost in naraščajoča dohodkovna neenakost – zlasti neenakost razpoložljivega dohodka – pomembno povečujeta podporo levemu populizmu, medtem ko imata za populistično desnico majhno neposredno pojasnjevalno moč. Nasprotno pa so trgovinska odprtost, finančna globalizacija in priseljevanje sistematično povezani z večjo podporo desnim populističnim strankam.

To ne pomeni, da gospodarske razmere za AfD niso pomembne. Pomeni pa, da same ekonomske težave ne pojasnijo, zakaj se nezadovoljstvo preusmeri na desno in ne na levo. Kadar volivci svojo negotovost razumejo kot posledico nezadostne redistribucije, šibkega varstva delavcev ali privilegijev ekonomskih elit, imajo od tega praviloma koristi stranke populistične levice. Kadar pa je ista negotovost predstavljena kot posledica izgube nacionalnega nadzora – nad mejami, trgovino, kapitalom, energetsko politiko ali zunanjo politiko –, jo lažje mobilizira populistična desnica. Ključna spremenljivka zato ni zgolj stiska, temveč politična zgodba, skozi katero jo volivci razumejo.

Saška-Anhalt se temu vzorcu presenetljivo dobro prilega. Priseljevanja je tam po nemških merilih razmeroma malo: migracijsko ozadje ima le okoli 11,2 % prebivalcev, v celotni Nemčiji pa 30,4 %. Po uradnih podatkih je konec leta 2025 v deželi živelo približno 192.000 tujih državljanov. Kljub temu je priseljevanje postalo ena osrednjih tem kampanje. Ta navidezni paradoks ni posebnost Saške-Anhalt. Starejša nemška raziskava je pokazala, da je bila v okrajih z večjim deležem tujcev podpora skrajni desnici praviloma nižja, ne višja, nesorazmerno velika pa je bila v vzhodnih okrajih z razmeroma malo tujci. AfD torej ne uspeva nujno tam, kjer je priseljevanja največ, temveč tam, kjer ga je mogoče najučinkoviteje predstaviti kot grožnjo.

To razlago potrjujejo tudi novejše raziskave nemškega razkoraka med vzhodom in zahodom. AfD na vzhodu Nemčije pridobiva približno dvakrat večjo podporo kot na zahodu. Ko pa upoštevamo kulturne in politične dejavnike, socialno-ekonomske razlike pojasnijo le majhen del tega razkoraka. Precej pomembnejši so močnejše politično nezaupanje, pogostejša uporaba alternativnih političnih medijev ter izrazitejša populistična in nativistična stališča. Nedavna raziskava na podatkih iz leta 2024 ugotavlja, da ti politični in kulturni dejavniki pojasnijo velik del razlike v podpori AfD med vzhodom in zahodom. Ko jih vključimo v analizo, zgolj socialno-ekonomske spremenljivke izgubijo večino pojasnjevalne moči.

Toda ekonomske izkušnje zato niso nepomembne. Desetletja nižjega premoženja, institucionalnih pretresov in občutka drugorazrednosti se lahko preobrazijo v kulturno zamero in nezaupanje do nacionalnih elit. Ekonomskih in kulturnih razlag zato ne smemo obravnavati kot medsebojno izključujočih. Gospodarska transformacija ustvarja negotovost in izgubo statusa, politični podjetniki pa nato ponudijo razlago, kdo je za to kriv. V zgodbi AfD glavni krivci niso bogati ali delodajalci, temveč priseljenci, Bruselj, globalni trgi, etablirane stranke in nemške zunanjepolitične zaveze.

Prav ta mehanizem je AfD uspešno izkoristila. Dražje življenje in strah pred industrijskim nazadovanjem je povezala z nasprotovanjem priseljevanju, vojaški podpori Ukrajini in z nostalgijo po varnejši in bolj suvereni Nemčiji. Različnim problemom je ponudila eno samo razlago: Nemčija je izgubila nadzor. Njena obljuba ni bila predvsem redistribucija, temveč obnova – nacionalnega nadzora, varnih meja, poceni energije, družbenega reda in priznanja za vzhodne Nemce, ki menijo, da jih je politični establišment prezrl ali obravnaval pokroviteljsko.

Nauk močno presega Saško-Anhalt. Sredinske stranke desnega populizma ne bodo zajezile zgolj s kazanjem na boljše statistike zaposlovanja ali z odpravljenjem njegovih volivcev kot nerazumnih ksenofobov. Tudi običajna redistribucija sama po sebi ne bo dovolj. Vlade morajo zmanjšati materialno negotovost, hkrati pa obnoviti politično zaupanje in dokazati, da je globalizacijo, migracije in strukturne spremembe mogoče demokratično upravljati. Če tega ne bodo storile, bo populistična desnica razpršeno ekonomsko tesnobo še naprej spreminjala v bistveno močnejšo politiko identitete, izključevanja in nacionalne zamere.

Prepričljiva zmaga AfD torej ni niti izključno ekonomski upor niti zgolj kulturni povratni udarec. Nastala je v interakciji obojega: gospodarski in demografski pretresi so ustvarili zalogo negotovosti, politično nezaupanje in protiglobalizacijske zgodbe pa so določili, kam se bo ta negotovost usmerila. Saška-Anhalt zato ne odstopa od širšega empiričnega vzorca. Je ena njegovih najjasnejših sodobnih ponazoritev.