Osebno sicer ne verjamem, da bo Vladimir Putin v posledici velikih izgub in očitne ruske zmede tako v ruskem poveljstvu kot na zasedenih ozemljih v Ukrajini prvi sprožil jedrski napad. (Vprašanje je tudi, kam bi lahko lansiral prvo taktično jedrsko raketo, da bi dosegel cilj zastraševanja. Jedrski napad na Kijev bi pomenil nepovratni prestop Rubikona, taktična izstrelitev jedrske rakete v Črno morje pa slabo kopijo igračkanj Kim Jong Una). Zgolj grožnja z jedrskim orožjem, ne pa tudi njegova uporaba, se zdi še največje pogajalsko orožje, ki ga ima Putin. Ko ga bo prvič uporabil, te pogajalske moči ne bo več. Sploh če bo prvi poskus tak flop, kot izgleda sedanja zmeda v ruskih silah na zasedenih ozemljih.

Kljub temu pa jedrske eskalacije ni mogoče izključiti. Sploh v luči zadnjih bolečih porazov, ki jih je doživel Putin: uboj Darye Dugine v Moskvi, razstrelitev štirih cevi Severnega toka, ukrajinsko napredovanje v Harkivu in Hersonu ter napad na “Putinov most”, ki povezuje Krim z Rusijo. Ti porazi ne pomenijo zgolj javnega ponižanja Putina in odraza njegove naraščajoče šibkosti, pač pa tudi razraščanje kaosa na vseh ravneh ter predvsem v krogih vplivnežev okrog Putina. Slednji izgubljajo zaupanje v njegove sposobnosti. Kot je rekel eden izmed visokih oficirjev: “Starting the war was bad enough, but if we lose it’ll be even worse“. Ne Putin in ne najožji sodelavci okrog njega si ne morejo privoščiti, da izgubijo to vojno, zato je mogoče pričakovati dejanja iz obupa – od napadov na kritično infrastrukturo, vključno z energetiko, in vojaške cilje, do uporabe taktičnega jedrskega orožja. Tudi če bi – hipotetično – Putina čez noč zamenjali, bi novi oblastniki nadaljevali z njegovimi operacijami, le da še manj premišljeno.

Nadaljujte z branjem→

Pretresljiva izpoved ruskega vojaka (plačanca) o peklu nesmiselne vojne. Meseci krvavih bojev za ukrajinsko vasico z nekaj sto mrtvimi na obeh straneh ter povsem porušeno vasjo, da bi jo nekaj mesecev po zavzetju Rusi v enem dnevu spet izgubili. Od vasi so ostale zgolj ruševine in nešteto postavljenih min in neeksplodiranih bomb. In takšnih vasi in mest je v Ukrajini na stotine in če/ko ukrajinske sile preženejo ruske, bo takšne ena šestina ozemlja Ukrajine.

Tragedija absolutno nesmiselne vojne. Krivda za to tragedijo je absolutno na ruski strani. Čeprav ima ta krivda agresorja dolgi rep, tega zločina nikakor ni mogoče opravičiti.

Vseeno pa, in s tem nikakor ne želim relativizirati ruske krivde, tej vojni bi se bilo mogoče izogniti in to vojno bi bilo mogoče končati takoj na začetku s smiselnim mirovnim sporazumom. Del krivde, da do tega ni prišlo, je tudi na strani zahodnih “gospodarjev vojne”, ki jim mirna rešitev ni bila v interesu. Ampak kot rečeno, to ne zmanjša zločina in tragedije, ki ju je povzročila ruska odločitev o napadu na Ukrajino.

1/ What is the price of defeat? Few episodes in the Ukraine war illustrate this more vividly than the five-month battle for the village of Dovhenke, an episode which likely cost hundreds of lives but was entirely futile for Russia. A 🧵.

Nadaljujte z branjem→

Zaradi porasta inflacije in posledičnega dvigovanja obrestnih mer s strani centralnih bank je prišlo tudi do dviga donosov na dolgoročne državne obveznice. V ZDA so poskočile na 3.8%, v V. Britaniji na 4.1% in celo v Nemčiji so iz negativnega teritorija poskočile na 2%. Hkrati se seveda povečujejo obrestne mere na zasebni dolg, na katere dvig vodilnih obrestnih mer še najbolj neposredno vpliva.

Mnogi špekulirajo, da je morda prišlo do konca obdobja nizkih obrestnih mer. Vendar pa podatki kažejo nasprotno. Dolgoročne serije podatkov, ki gredo nazaj do leta 1311, ki jih je objavil Paul Schmelzing (2020) in ki so jih v nedavno objavljeni raziskavi analizirali Rogoff, Rossi & Schmelzing (2020), kažejo na dolgoročni, sekularni trend zniževanja realnih obrestnih mer. Ta trend občasno prekinejo izbruhi naravnih katastrof ali vojn, toda negativni trend se nato ponovno vzpostavi. V povprečju se realna obrestna mera vsako leto zniža za 0.016 odstotnih točk in bi glede na trend v zadnjih 700 letih morala danes znašati 0.7%. Leta 2066 pa bi morala biti krepko negativna. Pričakovati je sicer, da bi se ta krivulja malce upognila s približevanjem ničli (da ne bi linearno prečkala ničelne črte), čeprav trend po letu 1750 in tudi po letu 1900 tega ne kaže.

Vir: The Economist

Nadaljujte z branjem→

Centralne banke razvitih držav (Fed, BoE, ECB; razen japonske BoJ) so se znašle v težki dilemi. Sploh ECB. Ob začetku pandemije ni bilo dileme, evro območje se je nahajalo v polju (nezaželjene) nizke inflacije okrog 1% na letni ravni (slika spodaj)…

… zato je bila odločitev ECB, da z marcem 2020 ponovno zažene obsežen paket odkupovanja obveznic (pandemski paket PEPP), logična in dokaj enostavna. ECB je v enem letu odkupila za 2,800 milijard evrov državnih obveznic (slika spodaj)…

Nadaljujte z branjem→

Pred dnevi sem dokumentiral, da bo zaradi zaprtja dobav ruskega plina letos pozimi v Srednji Evropi dnevno za okrog 200 milijonov kubičnih metrov ruskega plina manj kot lani oziroma da bi posameznim državam zmanjkalo za 40 do 50% običajnih količin plina v času kurilne sezone. V primeru hladnejše zime pa se manjko plina poveča še za 10 do 15%. Čeprav se mnoge države hvalijo, da imajo tudi več kot 90% napolnjena skladišča plina, je treba razumeti, kaj to sploh pomeni.

Če so dobave plina normalne (enake kot poleti), potem polna skladišča plina zadostujejo za pokritje povečane porabe plina v času kurilne sezone. Če pa se dobave plina zaustavijo, pa polna skladišča plina pomenijo v večini držav le okrog 2-mesečno porabo v času kurilne sezone. Zaradi tega so realistične ocene, da bi v srednjeevropskih državah (na čelu z Nemčijo) v primeru zaprtja ruskih dobav plina (in če ne bi uspeli močno prostovoljno zmanjšati porabe plina) lahko zmanjkalo plina nekje do konca decembra. Dovolj ga bo sicer za zaščitene skupine (prebivalstvo in glavno infrastukturo), ne pa tudi za industrijske odjemalce. Približno polovica izmed njih mora računati na prekinitev dobav plina za mesec ali dva. Vse skupaj seveda pod pogoji, da Rusija povsem ustavi dobave plina, da ne uspemo prostovoljno zmanjšati porabe plina za tretjino ali več, da ne uspemo dobiti nadomestnih količin plina iz Alžirije ali utekočinjenega zemeljskega plina (ruskega ali katarskega) in da bo normalno hladna zima. Veliko je teh če-jev, ki pa so zelo vprašljivi. Treba je računati z najslabšim scenarijem.

Nadaljujte z branjem→

Najprej kratko pojasnilo Liona Hirtha (Poslovna šola Hertie, Neon energy consulting), nato pa še politična realnost (Reuters). Če na kratko povzamem Hirtha: EU je razdeljena v dve skupini držav – prva (15 držav) še ima “proste uvozne kapacitete” (beri: proste plinovode ali LNG terminale), druga (predvsem srednjeevropskih 6 držav) pa ima že zasedene vse LNG kapacitete ali ne more dobiti več plina po plinovodih). Prve si želijo nižjih cen, druge pa višjih cen, ki bi znižale povpraševanje. Po uvedbi cenovne kapice prvim naj ne bi bilo treba uvajati redukcij plina (saj imajo še vedno proste kapacitete in lahko po potrebi tudi plačajo več), druge pa bodo ob uvedbi cenovne kapice zaradi zmanjšanja ponudbe morale uvesti redukcije plina.

Europe is divided on a gas price cap. Why?

I believe the answer not to lie in ideology (pro markets or not) but economic interests.

To understand why, we need to understand price formation on short-term spot markets and pricing rules in long-term contracts.

But first: what happened?

This week, 15 countries have suggested a wholesale cap on gas prices. Those are almost exclusively countries with spare import capacity. Spot prices here are essentially determined by world market prices for LNG. Let’s call that group “world market countries”.

The 15 countries are Belgium, Bulgaria, Croatia, France, Greece, Italy, Latvia, Lithuania, Malta, Poland, Portugal, Romania, Slovakia, Slovenia, Spain.

The countries that oppose such a policy most are primarily from a region that cannot import more, because LNG terminals are running at full capacity. I call them “TTF countries”, because in that group prices spot prices converge at the TTF. Fig from Refinitiv Eikon, highlighting by Ingmar Schlecht

Nadaljujte z branjem→

Dobra in nazorna razlaga kolega Liona Hirtha iz poslovne šole Hertie, sicer pa konzultanta s področja energetike, o tem, zakaj cenovna kapica na plin ne more delovati brez fizičnih omejitev dobav plina (redukcij). Ko pa te uvedemo, postane cenovna kapica nepotrebna. (kliknite na sliko za zagon videa)

To bo ključna usmeritev letošnjega leta za večino Evropejcev. Po zaustavitvi dobav večine ruskega plina v Evropo, razen delno prek Ukrajine in Turčije, je ključno vprašanje, za koliko časa lahko vzdržijo dvomesečne rezerve plina v skladiščih ter povečane količine utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). To pa je v največji meri odvisno od temperature to zimo ter prostovoljnega zmanjšanja porabe plina.

Vse evropske države niso v enakem položaju. V najtežjem položaju so srednjeevropske države, na čelu z Nemčijo in Italijo, ki imata močno industrijo in ki so med skoraj 50 in 100-odstotno odvisne predvsem od dobav ruskega plina. Italija naj bi sicer od marca naprej pretežni del odvisnosti od ruskega plina že nadomestila z dobavami iz Alžirije. Španija, Portugalska in V. Britanija večji delež plina dobivajo v obliki UZP, Nizozemska ima dodatno k temu lastna nahajališča plina, Francija pa dobiva alžirski plin, medtem ko je njena odvisnost od ruskega plina zgolj četrtinska.

Poglejmo podatke, kako dobro so se države pripravile na zimo in kakšne učinke lahko pričakujemo. Bloombergov Energy Crisis Index kaže, da so najbolje pripravljene Španija, V. Britanija in Francija, ki imajo več kot 90% napolnjena skladišča plina in ki se soočajo z relativno nizkimi (glede na ostale države) cenami plina in električne energije (EE). Nemčija je v najslabšem položaju. V Nemčiji so denimo cene plina in EE za 2.5-krat višje kot v Franciji, pri čemer Francija večino EE pridobiva z jedrskimi elektrarnami, Nemčija pa bo ne samo pri industrijski porabi, ampak tudi pri proizvodnji EE dramatično močno odvisna od razpoložljivosti plina.

Nadaljujte z branjem→

Roger Waters, nekdanji frontman skupine Pink Floyd in avtor njihove monumentalne kritike totalitarizma “The Wall”, je pripadnik generacije iz 1960. let, ki se je borila za mir. Njihov projekt odpora je bila ameriška agresija na Vietnam in nepotrebno umiranje ljudi na obeh straneh. Waters se je zato tudi v primeru ukrajinske vojne postavil na stran miru. Nekajkrat se je javno izpostavil, tukaj je denimo njegov zelo znan intervju iz začetka avgusta letos:

In seveda bil deležen številnih kritik s strani liberalcev in libertarcev sedanjih generacij. Zdi se, da je med slednjimi danes šel v pozabo zgodovinski spomin na devastacije, ki jih prinašajo vojne. In da jim slab mir ne pomeni več kot vojna. Waters je postal nezaželjen v medijih in nekaterih državah, na Poljskem so mu prepovedali koncert.

Toda Waters nadaljuje svoj boj za mir, čeprav je to skrajno nepopularno. V začetku septembra se je  angažiral z odprtim pismom Oleni Zelenski, ženi ukrajinskega predsednika:

Nadaljujte z branjem→

On 17 December 1938, chemists Otto Hahn and Fritz Strassmann discovered nuclear fission at the Emperor Wilhelm Institute in Berlin. On 16 July 1945, American scientists, building on Hahn’s research as part of the Manhattan Project, detonated the first nuclear weapon in Jornada del Muerto, New Mexico. In less than a decade, the nuclear age had become a reality. By 1958, the world’s first full-scale nuclear power plant came online at Shippingport, Pennsylvania.

At this point, the world seemed ready to enter a new age of abundant energy – all fuelled by this incredible new power source. It was a moment when it felt as if science was leading the way forward, towards a more prosperous, technologically advanced future, unconstrained by the failed political ideologies of the past. American sociologist Daniel Bell even heralded ‘the end of ideology’ in a book of the same name, published in 1960.

Bell and others could not have been more wrong. New ideologies simply took the place of the old. In the late 1960s, new political movements, driven mainly by students, emerged throughout the West. These started to question the gains of technological progress, the authority of science and man’s aspiration to master nature. And they were almost invariably aggressively opposed to modern sources of energy production, from fossil fuels to nuclear power. These new social movements culminated in the formation of Europe’s Green parties.

Nadaljujte z branjem→