Drago Mislej – Mef je kot vino, z vsakim letom je boljši.

Drago Babič

Zmanjševanje ruskih dobav zemeljskega plina v zadnjem letu, do katerih je prišlo po izbruhu vojne v Ukrajini, predvsem pa po uvedbi sankcij EU proti Rusiji, je razkrilo veliko napako evropske, predvsem nemške energetske politike, na kratko imenovano Energiewende (energetski prehod).

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2010 je Nemčija kot ena izmed najnaprednejših držav pri spopadanju s podnebnimi spremembami sprejela svoj Energetski koncept za okoljsko varno, zanesljivo in cenovno dostopno oskrbo z energijo (tukaj).

Dokument vsebuje vse bistvene postavke kvalitetne podnebno-energetske strategije in se še danes lepo bere. Zajema pospešeno izgradnjo obnovljivih virov energije (OVE), povečanje energetske učinkovitosti, okrepitev prenosnega sistema za elektriko, elektromobilnost, energetsko učinkovite zgradbe, itd. Ključna ukrepa naj bi bila tudi podaljšanje delovanja obstoječih jedrskih elektrarn (skupaj so jih imeli Nemci 17, sedaj delujejo le še tri) in opremljanje tistih termoelektrarn (TE), ki bi jih ohranili, z zajemom CO2 iz izpuha. Torej, če bi se Energiewende izpeljevala po tem scenariju, bi vsem cvetele rožice. Pa se ni.

Nadaljujte z branjem→

O verjetnosti jedrske vojne zaradi vojne v Ukrajini sem pred dvema tednoma že pisal tukaj. Pred dnevi je svoje razmišljanje o tem v Foreign Affairs objavil tudi ugledni profesor političnih ved John L. Mearsheimer. Mearsheimer, kot veste, zagovarja stališče, da je bila Rusija k napadu na Ukrajino sprovocirana z ameriškim širjenjem Nata (tukaj je njegov tekst v Foreign Affairs iz septembra 2014, tukaj pa njegovo predavanje iz junija letos na EUI v Firencah). Mearsheimer v tekstu razčlenjuje različne scenarije, po katerih bi bodisi ZDA bodisi Rusija lahko posegle po jedrskem orožju.

Ključna v tej zadevi so tri spoznanja. Prvič, da gre v Ukrajini dejansko za proxy vojno med ZDA in Rusijo, to je vidno že iz vojaškega angažmaja ZDA v Ukrajini (dobave orožja, usposabljanje ukrajinskih enot, servisiranje z varnostnimi informacijami in vodenje strategije). Drugič, da te vojne nobena izmed obeh strani ne sme izgubiti. Ali bolje rečeno, da si nobena izmed obeh strani ne more privoščiti, da bi izgubila vojno v Ukrajini. ZDA zaradi prestiža (izguba ugleda kot svetovnega hegemona), Rusija pa zaradi eksistenčnega problema (če Rusija izgubi, bo plačala neizmerno ceno v obliki popolne degradacije kot države in nekdanje velesile). In tretjič, konflikt med ZDA in Rusijo je šel predaleč, obe strani sta tako globoko involvirani, da je diplomatska rešitev v doglednem času zelo malo verjetna. Zelo malo verjetno v mandatu sedanjega ameriškega predsednika Bidena, kar vojno v Ukrajini podaljšuje vsaj še za dve leti in pol. Če se seveda vmes Rusija ne umakne ali pa se ne zgodi katastrofa.

Nadaljujte z branjem→

O tem se bodo sicer še pisale analize in knjige. Medtem ko zahodni medijo vztrajno trdijo, da je ruska agresija na Ukrajino spodletela, saj Putinu ni uspelo v blitzkriegu zavzeti Kijeva (in s tem obglaviti vodstva Ukrajine) in je po tem fiasku moral nato spremeniti strategijo ter trupe premestiti na južno in vzhodno fronto, pa je resnica najbrž bližje temu, kar je opisal Marko Golob na tem blogu. In sicer, da je pri “napadu na Kijev” ter napredovanju ruskih sil na severu Ukrajine šlo zgolj za Putinov slepilni manever. S tem manevrom naj bi preslepil ukrajinsko vodstvo in zahodne zaveznice, da namerava zamenjati vodstvo Ukrajine in zavzeti celotno Ukrajino, s čimer je pridobil dovolj časa, da je nakopičil vojaške sile, orožje in zaloge streliva na južni in vzhodni fronti, kjer so dejansko njegovi glavni cilji v tej vojni. To potrjuje tudi analiza, objavljena v avgustovski izdaji glasila ameriške vojske Marine Corps Gazette.

V analizi je identificirana razlika med “napadom na Kijev” in severno fronto na eni ter južno in vzhodno fronto na drugi strani. Pri “napadu na Kijev” je šlo zgolj za tankovsko kolono, ki se je premikala proti Kijevu, na severni fronti pa so ruske sile na hitro zavzele ozemlje, vendar brez aktivnosti, da bi ga obdržale, oboji pa so se nato hitro umaknili, kar so v Ukrajini in na Zahodu slavili kot spodletelo rusko akcijo. Za razliko od tega pa so na južni in vzhodni fronti ruske sile uporabile povsem drugačno strategijo – od ciljanih raketnih napadov na ključne vojaške točke ter dolgotrajnega raketiranja ključnih mest. Po zavzetju ozemelj pa so ruske sile začele izvajati aktivnosti za integracijo teh ozemelj v rusko federacijo – od preklopa na rusko mobilno telefonsko omrežje do prevzema bančnega sistema.

Ta Putinov slepilni manever morda nakazuje, da je (ob demilitarizaciji in denacifikaciji Ukrajine) njegov resnični cilj, ki ga navaja od začetka agresije, dejansko zavzetje in zaščita avtonomije Donetske in Luganske republike. Ta cilj je Rusija dosegla, dodatno pa še zavzela jug Ukrajine oziroma regiji Zaporožje in Herson, s čimer je ustvarila kopensko povezavo med Rusijo in Krimom. Če je to res, je Putin krepko nadmudril zahodne stratege.

Nadaljujte z branjem→

Če bi izbiral, bi kot dva največja ekonomska natega v sodobni zgodovini izbral ameriški Trickle down in nemški Energiewende. Oba sta pomembna, ker sta povzročila ogromno škodo ne samo doma pri »izumiteljih« konceptov, pač pa ker sta v napačno smer zvabila še zasledovalce in s tem povzročila globalno škodo.

Nadaljujte z branjem→

https://twitter.com/WallStreetSilv/status/1560958165801267200

Medtem ko ZDA in EU stopnjujeta tehnološki protekcionizem proti Kitajski, medtem ko mediji širijo propagando o skorajšnjem sesutju kitajskega gospodarstva, medtem ko ZDA spodbuja povratek industrije čipov nazaj domov in medtem, ko se EU ukvarja z gospodarskim in socialnim kolapsom zaradi visokih cen energentov, ki si ga je sama zadala s sankcijami proti Rusiji, pa Kitajska sledi svojim strateškim načrtom glede večje tehnološke intenzivnosti in višje dodane vrednosti v proizvodnji. Krepko se pomika navzgor na proizvodni vrednostni verigi.

Dogaja se svojevrsten paradoks, in sicer da medtem ko Kitajska pleza navzgor, EU polzi navzdol po verigi vrednosti. Če so pred dobrima dvema desetletjema evropska podjetja selila proizvodnjo sestavnih delov v Kitajsko, se danes dogaja obratno – Kitajska pri tehnoloških proizvodih seli proizvodnjo v Evropo. Zadnji tak primer je napoved (ob Tesli) največjega proizvajalca avtomobilskih baterij, kitajskega  CATL, ki bo v madžarskem Debrecenu zgradil tovarno baterij, ki bo druga največja v Evropi. V njej naj bi na leto izdelal za 100 gigavatnih ur baterijskih celic. Do leta 2030 naj bi evropska proizvodnja baterij dosegla 789 gigavatnih ur. CATL bo dobavljal baterije BMW, ki bo tovarno zgradil v neposredni bližini, Volkswagnu in Mercedes-Benzu, slednji naj bi električne avtomobile izdeloval v madžarskem Kecskemetu.

Nadaljujte z branjem→

V nemški javnosti so se pojavile optimistične ocene, da je vsled hitrejšega polnjenja plinskih skladišč, kot je bilo predvideno, Nemčija naslednjo zimo lahko morda že na varni strani. Natančneje, da je z 90% polnimi plinskimi skladišči mogoče priti skozi zimo brez redukcij plina. Problem te trditve je v tem, da ne upošteva, da so 90-odstotno polna plinska skladišča dovolj, kadar Nordstream 1 obratuje na 100%. Ne pa, kadar deluje le na 20% ali 0%. Komentatorji, ki širijo tak optimizem, preprosto ne upoštevajo, da so plinska skladišča namenjena zgolj izravnavanju porabe plina v primeru fluktuacij (denimo v primeru, da pride do daljšega obdobja ekstremnega mraza, ko tekoče količine plina iz plinovodov ne zadostujejo za pokritje povečanih potreb po gretju) in ne upoštevajo, da 75-odstotno polna skladišča plina pomenijo le 21% običajne kumulativne porabe plina do konca ogrevalnega obdobja.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinska vojna in kriza z ruskim plinom je dobra vsaj za nekaj – za spremembo javnega mnenja v Nemčiji, ki se v strahu pred zimskim mrazom in temo obrača v prid nadaljevanju obratovanja še preostalih treh jedrskih elektrarn, reaktivaciji že zaprtih ter gradnji novih. Po anketi Der Spiegla je 78% vprašanih izrazilo podporo nadaljevanju obratovanja treh še aktivnih nukleark do poletja 2023, 67% pa za nadaljnjih 5 let. 41% vprašanih bi podprlo gradnji novih nukleark (pred 33 leti so na isto vprašanje pozitivno odgovorili samo 3% vprašanih)

Nemško javno se torej po treh in pol desetletjih boja proti nuklearkam v temelju obrača. No, problem tega javnega mnenja je, da je izjemno slabo informirano. Da reagira čustveno in ne racionalno. Da verjame propagandi, ne pa dejstvom. In da velika večina nima pojma o vzdržnosti nemškega elektroenergetskega sistema. Večina vprašanih je pripravljena požreti “jedrski cmok” zgolj začasno, da se prebije skozi letošnjo zimo. Niti sanja se ji ne, da elektroenergetski sistem (EES), ki temelji zgolj na obnovljivih virih (sonce, veter, biomasa), tehnično ne more delovati. EES ob obnovljivih virih sonca in vetra potrebuje stabilne fleksibilne (in stalne) vire, ki zagotavljajo (1) manjkajočo energijo, ko sonce ne sije in ko ni vetra, in (2) za regulacijo EES. Nemški “Energiewende”, temelječ 100% zgolj na obnovljivih virih (sonce, veter, biomasa), tehnično ni možen, vedno bodo potrebne še termoelektrarne na plin (ki so umazane) in zraven še jedrske elektrarne (ki so glede izpustov CO2 bolj zelene od sončne energije), sicer se nemški EES sesuje v roku enega samega dneva.

Prodajati volilcem zgodbo o Energiewende, kjer obnovljivi viri vetra in sonce zagotavljajo zgolj nekaj piškavih procentov skupne porabe primarne energije, zapirati stabilne nuklearke, vso manjkajočo energijo ter regulacijo sistema pa zagotavljati iz ruskega plina ter trditi, da bo do leta 2050 (ali kadarkoli sploh) mogoče shajati povsem brez plina, premoga ali nukleark, je čista laž in skrajno neodgovorno. Ni prav nobenega znanstveno podprtega dokaza, da je to možno. Nihče tega še ni dokazal, ne v teoriji in ne v praksi. Čudi le to, da 83 milijonov Nemcem že tri desetletja kot nacija ovc absolutno verjame politični pravljici, da je to možno. Kako da ni nikogar, ki bi glasno povedal, da gre zgolj za pravljico?!

Spodaj je nekaj pasusov iz Der Spiegla, ki kažejo, kako zmedena je nemška politika in posledično javno mnenje.

Nadaljujte z branjem→

Lahko imate radi njegovo muziko in ne marate njegovih političnih stališč. Toda The Wall je produkt njegovih političnih stališč, ob katerih smo odrasli. Lahko seveda ne gledate filma ali videjev s performansom in poslušate samo muziko, ne pa tudi teksta. Če pa zavestno gledate The Wall, ves performans v filmu, na turneji po izdaji albuma (1979-1980) in na zadnji turneji in poslušate tekst, se vam bodo zdela logična tudi njegova stališča glede Ukrajine in Kitajske. Upornik, ki razmišlja kontra mainstream toku. Z njegovmi stališči se pa seveda lahko strinjate ali ne.

Del o Bidenu in Ukrajini se začne na 9:52.