Kljub temu, da cepljenje proti Covid ne varuje absolutno pred možnostjo okužbe s Covid (po nekaterih študijah naj bi cepljenje z denimo Pfizerjevim cepivom zniževalo možnost okužbe za 40 do 50% v obdobju do 5 mesecev po drugem odmerku), pač pa predvsem v veliki meri varuje pred težjim potekom bolezni, po podatki kažejo, da se države z višjo stopnjo precepljenosti soočajo z manjšo pojavnostjo okužb s Covid. Prva spodnja slika denimo kaže, da Irska, Malta in Portugalska, ki imajo več kot 90% precepljenost, doživljajo blažje izbruhe epidemije to jesen. Na drugi strani pa države z nizko stopnjo precepljenosti (denimo Bolgarija, Latvija, Slovenija) doživljajo to jesen ponovno masovne izbruhe Covid epidemije.

Slika 1: Pojavnost Covid v nekaterih državah, september – oktober 2021 (7 dnevno povprečje/mio preb)

Vir: OWiD

Korelacija med stopnjo polne cepljenosti in 7-dnevno pojavnostjo Covid primerov (slika spodaj), kaže izrazito negativno srednje močno povezavo med njima. Čeprav gre za zelo poenostavljen bivariatni prikaz korelacije med njima, ki ne upošteva drugih vplivov, pa ta kaže, da lahko polna precepljenost pojasni približno eno tretjino variacije med državami glede 7-dnevne pojavnosti Covid ob koncu prejšnjega tedna (dne 22-23 oktober 2021). Slika je v logaritemski obliki, vključena najbolj preprosta tegresijska formula med obema spremenljivkama pa kaže, da povečanje precepljenosti za 1% v povprečju EU držav pomeni nižjo stopnjo pojavnosti Covid za 2%.

Slika 2: Korelacija med polno cepljenostjo in pojavnostjo Covid v EU državah (22-23 oktober 2021)

Vir podatkov: OWiD in ECDC; lastna slika

Če to povprečno povezavo med obema apliciramo na Slovenijo, bi lahko sklepali, da bi se ob nespremenjenih ostalih pogojih v primeru enake precepljenosti kot v povprečju EU (74.3% namesto 59.6% pri populaciji 18+) danes Slovenija soočala z za 30% manjšo pojavnostjo Covid primerov. To pa bi seveda pomenilo tudi ustrezno nižje število hospitaliziranih in v intenzivni negi ter seveda umrlih s Covid.

Na žalost pa nobene številke ali primerjave med državami ne morejo prepričati k cepljenju tistih, ki so ideološko proti cepljenju oziroma ki ne verjamejo v resnost nevarnosti Covid nasploh.

Spoda j je dobra hitra analiza treh ekonomistov IMF (Pescatori, Stuermer & Valckx) na temo sedanje visoke rasti cen energentov in potencialnega vpliva na inflacijo ter morebiti – po vzoru 1970-ih let – še na stagnacijo. Če na kratko povzamem, ekonomisti na IMF predvidevajo, da se bodo cene energentov umirile v začetku naslednjega leta, ko se bo umirilo povpraševanje in zastoji v globalnih ponudbenih verigah.

Zaenkrat se ne kaže nevarnost prelitja v trajnejšo inflacijo (kljub podobni hitri rasti cen energentov, kot v sredini 1970-ih). Ni pa seveda mogoče izključiti, da bi se – v primeru močnejšega pomanjkanja delovne sile – višja rast cen prelila v višje plače in nato v plačno-inflacijsko spiralo. Takrat bi morale intervenirati centralne banke in z dvigom obrestnih mer ohladiti gospodarstvo, kar bi seveda rezultiralo v recesiji.

An unprecedented combination of factors is roiling world energy markets, rekindling the memories of the 1970s energy crisis and complicating an already uncertain outlook for inflation and the global economy.

Spot prices for natural gas have more than quadrupled to record levels in Europe and Asia, and the persistence and global dimension of these price spikes are unprecedented. Typically, such moves are seasonal and localized. Asian prices, for example, saw a similar jump last year but those didn’t spill over with an associated similar rise in Europe.

Nadaljujte z branjem→

Trendni porast okužb že drugi teden zapored ponovno razgalja dejstvo, da se velik del slovenskega prebivalstva noče niti cepiti proti Covid, niti noče omejitvenih ukrepov (PCT pogoja), še mask ne želi nositi. Ker je to poseg v njihove državljanske pravice. Višek sprevrženosti pa je, da se nekateri anticepilci in borci za svoje lastne državljanske pravice izseljujejo iz države, kjer je predvsem zaradi njih precepljenost nizka, uvedba zaščitnih in omejitvenih ukrepov pa zaradi tega toliko bolj nujna, ter pošiljajo selfije z letala, kjer edini sedijo brez mask in iz “nove domovine”, kjer oznanjajo svojim sledilcem, kako je super živeti v državi, kjer ni nobenih omejitvenih ukrepov. Jasno, bedaki, ker ste se preselili v državo, kjer so se ljudje prostovoljno več kot 80-odstotno precepili. Drugi so se prostovoljno cepili, da lahko naši anticepilci tam “dihajo svobodni zrak”. To je res višek sprevrženosti. Skrajno perverzna oblika free-riderstva.

Glavni argument anticepilcev (če zanemarimo njihov anti-attitude do vsega, razen do njihovih osebnih pravic) je, da se ne želijo cepiti proti ekperimentalnemu cepivu in da ne želijo vnašati v svoje telo nepreizkušenih in potencialno škodljivih snovi, ker bi radi živeli tudi še čez 10 let.

Kot lahko vidite v spodnji sliki, so se – ne glede na te zadržke glede novega in “nepreizkušenega” cepiva – prebivalci zrelih demokracij (zahodnih držav EU) množično cepili, medtem ko se velik del prebivalcev držav z mlado demokracijo (nove članice EU) ne želi cepiti. So torej prebivalci zrelih demokracij tepci, ker se množično cepijo proti Covid? Ne, pač pa niso bolj zrele samo njihove demokracije, ampak so tudi prebivalci osebnostno bolj zreli. Odgovorni.

Nadaljujte z branjem→

Zapis iz jutrišnjega Bloomberga:

Wall Street is wrong. The panicky talking heads are wrong. The former government officials are wrong. This seems to be the message coming from the Fed, according to minutes of a recent meeting. Instead, policymakers and the public should be listening to the central bank’s army of 400 Ph.D. economists and their clear message about inflation: it will be back under 2% next year.

Sicer bomo videli, kdo bo glede inflacije imel prav (panični finančni trgi, jastrebi med centralnimi bančniki ali pa armada ekonomistov na Fedu), dosedanje izkušnje pa kažejo, da Fedovi ekonomisti bolj natančno napovedujejo inflacijo kot Wall Street inštitucije ali člani boarda Fed.

Nadaljujte z branjem→

Zdrava oziroma razumna fiskalna politika je takšna, ki je proticiklična. V času recesije ali nizke rasti je ekspanzivna, da spodbuja rast, v času visoke rasti pa je restriktivna, da ne spodbuja pregrevanja in da ustvarja fiskalne presežke za slabe čase. Na žalost, izkušnje kažejo na pravilo, da so Janševe vlade vedno na napačni strani zdrave fiskalne politike.

V obdobju 2005-2008, ko smo dosegali zgodovinsko najvišje stopnje rasti in ko so bili na vrhuncu avtocestni investicijski program ter zasebne investicije in poraba, je Janševa vlada vodila preveč ekspanzivno fiskalno politiko in s tem še dodatno podpihovala pregrevanje gospodarstva. Ob previsokih javnih izdatkih in ob znižanih davkih (dohodnina in na dobiček podjetij) pa ni poskrbela za to, da bi ustvarjala presežek v proračunu kot rezervo za slabe čase. Proračun je uravnotežila šele ob izteku mandata ob 7-odstotni gospodarski rasti v 2007 in 3.5-odstotni rasti v 2008, morala pa bi ustvariti presežek vsaj v višini 3 do 4% BDP.

Nadaljujte z branjem→

Sedanje visoke cene energije in posledična panika so seveda posledica številnih dejavnikov – od hitre rasti povpraševanja po energentih po post-covidnem odprtju gospodarstev, nizkih zalog energentov zaradi uspavanosti energetskih podjetij z nizkim povpraševanjem v preteklem covidnem letu, zgrešene deregulacije trga in stave na tržne mehanizme, mnogo prenizkih investicij v nizkoogljične vire energije, do zgrešene energetske politike mnogih držav, ki so preveč stavile na nizko izdatne in nestabilne obnovljive vire sonca in vetra ter prehitro zaprle stabilne vire, kot je jedrska. Dejansko je sedanja energetska kriza dober pokazatelj tega, kaj nas čaka v zeleni dobi. Če se je bomo seveda lotevali na tak način, kot se je sedaj – ad hoc, brez treznega premisleka, s sledenjem zgolj eni strategiji (nemški), ki se je na žalost izkazala kot zgrešena. Ta kriza je pokazala, da je večina nacionalnih energetsko podnebnih načrtov (NEPNov), ki so jih pripravile EU države po nareku Bruslja, za v smeti. Niso pripravljeni niti na zaresno tranzicijo v zeleno dobo, niti na šoke v zeleni dobi – ne na povpraševalne in ne na ponudbene.

Ključna zmota NEPNov je, da bomo do leta 2050 lepo zlagoma prišli na ničelne emisije CO2 v proizvodnji energije, da se bomo vozili z električnimi avti ali avti na vodik, vse naše za večkratnik povečane potrebe po energiji v bolj toplem in sušnem podnebju pa bomo proizvedli s soncem, vetrom in vodo, energijo iz poletnega sonca prihranili za zimo, nekaj v baterijah, nekaj v vodiku (kjer v procesu sicer ponikne polovica energije),…, in da ne bo nobenih simetričnih (mednarodnih) šokov, kot ga doživljamo danes ter da bomo vse manjke energije v vsakem trenutku lahko po ugodni ceni uvozili iz sosednjih držav.

Pravljica. Pravljica za starce.

Nadaljujte z branjem→

Naš projekt

Odlična kot vedno

Jasmina Držanič

V začetku osemdesetih let so v Zahodni Nemčiji govorili o dvotretjinski družbi. S tem so označevali dejstvo, da je v družbi kakšna tretjina ljudi, ki se nekako ne čutijo posebej vključene v družbeno delovanje. Da so socialno na robu in da bolje ne bo. Zaradi ekonomije prostora tu ne bomo poglobljeno ukvarjali z razlogi, ki so do tega privedli (ne-vključenost ekonomskih migrantov v družbo, precej močno uporništvo generacije, rojene po drugi svetovni vojni, zaznavanje okoljskih problemov ….), lahko pa uporabimo poimenovanje z ulomki. Takšen način za slovensko družbo prinese še manjši ulomek, mi namreč živimo v polovični družbi.

Ni to od včeraj. Do sedaj se je polovičnost pokazala ob vsakih volitvah in trendu nizke volilne udeležbe. Pa bi težko trdili, da je volilna abstinenca posledica tega, ker bi ljudje mislili, da vse tako super deluje, da njim ni treba niti do volišč, ker bodo že drugi vse uredili, da bo življenje še naprej udobno. Prvič, ker ni bilo tako udobno, drugič, zaradi tega ker smo na teh prostorih vendarle tako socializirani, da vrednotimo odločanje. Kar pomeni, da je zelo majhen odstotek ljudi, ki po definiciji skoraj o ničemer ne bi želel odločati in submisivno prepuščal odločitve drugim.

Nadaljujte z branjem→