Aprila 2019 je nastal dokument na 354 straneh z naslovom “Extending Russia” (Izpostaviti Rusijo) ter povzetek na 12 straneh z naslovom “Overextending and Unbalancing Russia” (Prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo).* Dokument so izdelali v RAND korporaciji, vojaško-strateškem think-tanku, ki ga tričetrtinsko financira ameriška vlada, ostalo pa različne organizacije, zasebniki in korporacije, povezane z orožarsko industrijo. Naročniki dokumenta so bili Army Quadrennial Defense Review Office, Office of the Deputy Chief of Staff G-8, Headquarters, Department of the Army. Namen dokumenta je bil:

The purpose of the project was to examine a range of possible means to extend Russia. By this, we mean nonviolent measures that could stress Russia’s military or economy or the regime’s political standing at home and abroad. The steps we posit would not have either defense or deterrence as their prime purpose, although they might contribute to both. Rather, these steps are conceived of as measures that would lead Russia to compete in domains or regions where the United States has a competitive advantage, causing Russia to overextend itself militarily or economically or causing the regime to lose domestic and/or international prestige and influence. This report deliberately covers a wide range of military, economic, and political policy options. Its recommendations are directly relevant to everything from military modernization and force posture to economic sanctions and diplomacy; consequently, it speaks to all the military services, other parts of U.S. government that have a hand in foreign policy, and the broader foreign and defense policy audience.

Torej ameriško vlado je zanimalo, da sodelavci RAND korporacije (ki je ameriški vladi strateško svetovala že od 1950-ih let naprej glede “tekmovanja” z nekdanjo Sovjetsko zvezo na področju jedrskega oboroževanja, vesoljske in tehnološke tekme itd.) preučijo možnosti, ki (1) bi najbolj izzvale Rusijo, da se preveč izpostavi bodisi vojaško ali gospodarsko bodisi da njen režim izgubi podporo doma, Rusija pa vpliv v svetu, in (2) bi bile iz vidika vložkov in posledic najbolj ugodne za ZDA. Preprosto rečeno, ameriško vlado je zanimalo, s katerimi ukrepi najbolj učinkovito izzvati Rusijo, da bi jo vojaško, gospodarsko ali politično močno prizadeli in ki bi povzročili največ koristi in najmanj “stroškov” oziroma negativnih posledic za ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Bogdan Biščak

Kak teden dni po ruski invaziji na Ukrajino, torej še pred Bučo in Krematorskom, me je poklical znanec z idejo, da bi kateri od parlamentarnih strank iz levega spektra predlagali, naj Državni zbor, kot prvi parlament v svetu, s posebno resolucijo razglasi Putina za vojnega zločinca. Najin pogovor je potem potekal približno takole:

Jaz: znal bi se pojaviti pomislek, da za vojne zločince nismo razglasili nobenega od zahodnih predsednikov, ki so bombardirali vrsto držav po Aziji in Afriki.

On: vem, ampak nekje je treba začeti. In Ukrajina je zdaj aktualna.

Jaz: pa saj vojni zločini itak ne zastarajo. Lahko bi predlagali, naj poleg Putina razglasijo za vojne zločince še Busha, Obamo, Sarkozyja in še koga.

On: če to naredimo, se nam bodo vsi smejali.

Jaz: točno tako, če to naredimo, se nam bodo vsi smejali.

Najin pogovor se je tu končal. O razlogih, zakaj bi se nam vsi smejali ob predlogu naj se razglasi za vojne zločince predsednike držav, ki so v različnih agresorskih akcijah zakrivile smrt milijonov ljudi po Aziji in Afriki, nihče pa se ne smeje ob predlogu, da se razglasi za vojnega zločinca predsednika države, ki je zakrivila smrt (po sedanjih ocenah) nekaj 10 tisoč ljudi v Evropi, nisva razpravljala. A sem se sam o tem spraševal kasneje, ko so nekatere države že razglasile Putina za vojnega zločinca in je zahodni svet sprejel sankcije proti Rusiji, kakršnih ni nikoli sprejel proti drugim (predvsem zahodnim) agresorskim državam.

Nadaljujte z branjem→

Mobilizacija ruske vojske, Putinova zavrnitev pogovora s francoskim predsednikom Macronom in Putinova grožnja, da bo Rusija posredovanje raket dolgega dometa Ukrajini razumela kot formalni vstop ZDA v vojno v Ukrajini, nakazujejo, da se začenja velik vojaški spopad, ki ne bo omejen samo na ozemlje Ukrajine. Če je do zdaj ruski predsednik Putin še nekako “z levo roko” vodil “specialno operacijo” v Ukrajini, zdaj ni več mogoče izključiti totalne vojne. Pri čemer rusko posedovanje jedrskega orožja odpira nepojmljiva tveganja. Zdi se, da je čas za mirovna pogajanja potekel, da hujskači vojne želijo videti popoln ruski poraz in kolaps Rusije. Kar pa se glede na jedrski arzenal Rusije ne more končati dobro za nikogar.

Meni je zelo žal, da je zadeva eskalirala do te mere in da so bili pozivi realističnih intelektualcev, politikov in diplomatov ter tihe velike večine ljudi kot običajno preslišani. Čeprav upam, da bo prišlo do dogovora med Rusijo in ZDA, ki sta dejanska nasprotnika v tej vojni, pa razumem, da se moramo tudi prebivalci teh krajev zdaj resno pripraviti na najhujše možne scenarije.

Spodaj je nekaj odlomkov iz zelo realnega in treznega komentarja Zorana Meterja, urednika portala Geopolitika.news. On sicer še pušča eno odprto okence za mirno rešitev, tako kot se je zgodila v zadnjem hipu v času Kubanske krize. Slednja se je odvijala oktobra – novembra 1962 z namestitvijo ruskih jedrskih raket na Kubi kot odgovor Sovjetske zveze na namestitev ameriških jedrskih raket v Italiji in Turčiji (Vir: wikipedia):

Nadaljujte z branjem→

Kratek odgovor na vprašanje, ali se bo ruski proračun kmalu presušil, je: Ne.

Spodnja nit Eline Ribakove, namestnice glavnega ekonomista na Institute of International Finance (IIF), sicer pa Ukrajinke, lepo pokaže dvoje. Prvič, da so pričakovanja vlad zahodnih držav, da se bodo ruske javne finance kmalu presušile, neosnovane. Rusija uporablja carinske prihodke od izvoza nafte in plina kot dodatne prihodke. Brez teh prihodkov ima sicer deficit, vendar je v preteklem desetletju že pokazala, da je v primeru nizkih fiskalnih prihodkov od izvoza energentov sposobna močno oklestiti javne finance. Hkrati je v preteklosti oblikovala državni sklad (National Welfare Fund, NWF), ki se polni iz prihodkov od izvoza energentov in v katerem je trenutno za 10% BDP sredstev. In še dodatno, ruski javni dolg znaša samo 20% BDP, pri čemer se Rusija zadolžuje doma (dve tretjini bank je državnih).

In drugič, cenovna kapica na nafto, ki jo načrtujejo ZDA, bo delovala v nasprotno smer od zaželjene. Namen kapice je znižati ceno ruske nafte, kar pa pomeni, da bi na trg moralo priti več ruske nafte in ne manj (sicer bodo svetovne cene nafte šle navzgor). Po simulacijah Ribakove bi Rusija utrpela največjo škodo v primeru (za Zahod) najbolj ugodnega scenarija – močnega rublja (50 Rub/$), nizke cene nafte (50 $/sodček) in majhnega zmanjšanja ruskega izvoza nafte. V primeru zmanjšanja izvoza nafte za 20% bi se pod temi predpostavkami ruski fiskalni prihodki skrčili za največ – za do 4.5% BDP. Ta minus ruska vlada lahko v sili financira iz sklada NWF tudi dve leti in več (če prištejemo, da se je sklad letos še dodatno napolnil). Toda ta za Zahod ugoden scenarij je manj verjeten, saj bi ob znižanju ruskega izvoza upadel tudi tečaj rublja. Če vzamemo bolj realističen scenarij: ob tečaju 75 Rub/$, ceni nafte 100 $/sodček in ob zmanjšanju izvoza nafte za 10% bi prihodki ruskega proračuna ostali nespremenjeni. Pri zmanjšanju za 20% pa bi upadli le za 0.6% BDP. Če pa bi pri istih ostalih pogojih tečaj rublja upadel na 150 Rub/$), bi ruski proračun ob zmanjšanju izvoza nafte med 10% in 20% dosegal dodatne prilive v višini med 4.2% in 5.4% BDP. Kot resignirano zaključuje Ribakova, težko je oblikovati boleč fiskalni scenarij za Rusijo na podlagi cenovne kapice.

V glavnem, upanja zahodnih držav, da bodo te sankcije kmalu spravile Rusijo na kolena, niso zelo realistična. Bila bi malce bolj, če bi Rusija povsem zaustavila izvoz energentov (tudi v preostalih 150 držav, ki niso uvedle sankcij). Iz tega vidika je mogoče razumeti izjave ruskega predsednika Putina, da ima čas in da se mu v Ukrajini nikamor ne mudi. Vsekakor ga ima neprimerljivo več, kot evropske države, ki so uvedle sankcije proti Rusiji in pri tem kaznovale le sebe – oziroma svoje gospodarstvo in prebivalce.

Zanimivo pa je, da se tega v vladah zahodnih držav ne zavedajo. No, ali pa se zavedajo, pa nočejo tega javno priznati. In nas kljub zavedanju, da sankcije ne delujejo in da še zelo dolgo ne bodo dale pomembnega učinka, namerno peljejo v kratkoročno (recesija, inflacija) in dolgoročno (deindustrializacija) ekonomsko in socialno katastrofo.

Nadaljujte z branjem→

Kratek odgovor je spet: Ne.

Evropske države se hvalijo, da so uspele znižati uvoz ruskega plina na ravni EU iz denimo 40% na zgolj 17%. Pri tem pa zamolčijo, da so izpadli ruski plin zaradi zaprtih plinovodov v veliki meri nadomestile z  – ruskim – plinom, ki v Evropo prihaja v obliki LNG prek Kitajske in drugih držav. Podobna zgodba je pri nafti, kjer rusko nafto v Evropo dobavljajo predvsem azijske držav. Brad Setser, ki uporablja bloombergovo aplikacijo za spremljanje tankerjev iz (4) ruskih pristanišč, je poskušal ugotoviti, kaj se je zgodilo s količinami izvoza ruske nafte. V spodnji niti je upal, da se bo zaradi evropkega embarga izvoz ruske nafte močno zmanjšal.

V resnici pa se je zgodilo prestrukturiranje v zunanji trgovini. Kot lahko vidite na prvi spodnji sliki, se je po februarju letos izvoz ruske nafte v azijske države skoraj podvojil. Pri čemer se je izvoz v Kitajsko povečal le za okrog 20%, povsem na novo pa je rusko nafto začela uvažati Indija, in sicer skoraj enake količine kot Kitajska. Izvoz v Indijo je v zadnjih tednih sicer upadel, povečuje pa se delež neznanih uvoznikov. Te države pa nato izvažajo (rusko) nafto v Evropo. Slednje (izogibanje sankcijam prek vmesnikov) je sicer splošni pojav. Če se pogovarjate z gospodarstveniki, boste slišali, da podjetja niso nehala izvažati v Rusijo, le vmesnike (države, ki niso uvedle sankcij) uporabljajo za izvoz. Izvozne sankcije do Rusije so se spremenile v farso.

No, izjalovilo se je tudi drugo Setserjevo veselje, in sicer, da je septembra ruski izvoz nafte končno upadel. Veselje je namreč hitro prekinil Robin Brooks, ki je pokazal, da gre za običajni septembrski nihaj navzdol pri ruskem izvozu nafte, značilen za zadnje desetletje. Zato tudi Setser, podobno kot Ribakova, resignirano ugotavlja, da bo padec prihodkov od ruskega izvoza nafte Rusijo sčasoma sicer stisnil, vendar je nerealično pričakovati, da se bo Rusija soočila s takojšnjimi finančnimi omejitvami

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Vojna v Ukrajini ni več samo domena vojaških dogodkov na terenu, vedno bolj pomembna postaja ekonomska oblika vojne, ki se širi izven meja Ukrajine. Zaenkrat jo občutimo v Evropi in Rusiji, kasneje jo bo cel svet. S sankcijami, ki jih uvaja zahodni svet in blokadami dobav energentov in hrane, ki jih izvaja Rusija, se v orožje spreminjajo energenti, hrana, surovine in industrijski proizvodi, tudi finančni tokovi. Priča smo usihanju številnih civilizacijskih pridobitev, ki jih je omogočila globalizacija. In ta bo prva žrtev globalne ekonomske vojne.

Kako je do tega prišlo?

Teorija pravi, da globalni mir in odprta, neovirana trgovina prinese napredek in blagostanje vsem sodelujočim, saj vzpostavi optimalno razporejanje produkcijskih sil glede na produktivnost in konkurenčne prednosti. Surovine, proizvodi in storitve se neovirano gibljejo po svetu, nič ne ogroža tega idealnega reda.

V realnem življenju potekajo stvari drugače, bolj asimetrično. Zgodovina nas uči, da dokler imajo velike sile pozitivna pričakovanja glede bodočega trgovalnega okolja, si želijo mir, da izkoristijo zase ekonomske koristi trgovanja, kar jim omogoča dolgoročno ekonomsko in politično prevlado. Ko pa se kakorkoli to pozitivno pričakovanje izgubi in se voditelji ustrašijo, da bodo izgubili dostop do ključnih surovin in tržišč, začnejo z obveščevalnimi in vojaškimi silami ustvarjati lokalne krize in vojne, da zaščitijo svoje gospodarske interese.

Nadaljujte z branjem→

Govor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v evropskem parlamentu je bil precejšnje razočaranje. Von der Leynova naj bi parlamentarcem predstavila načrt EU za reševanje energetske krize to jesen in zimo. Toda namesto, da bi govorila o tem, kje bomo dobili nadomestne količine plina, je govorila o izredni obdavčitvi dobičkov energetskih družb, reformi trga elektrike in o zmanjšanju porabe elektrike.

Očitno je, da ni resnega načrta za potencialni energetski mrk to zimo. Obdavčitev ekstra dobičkov energetskih družb je populizem. Proizvajalci električne energije to prodajo vnaprej za leto, dve ali več, trgovci jo terminsko zakupijo vnaprej, kratkoročne oscilacije pa pokrivajo po spot (tržnih) cenah. Primer za Slovenijo: trgovci so v zadnjem desetletju na veleprodajnih trgih elektriko kupovali po 40 do 60 evrov za MWh in jo prodajali naprej z nekaj marže (lani v povprečju (in brez vseh dodatkov in dajatev) za 66 evrov za MWh za srednjega odjemalca). Lani in letos so bili mnogi trgovci srečni, če so si lahko energijo za letos in naslednje leto zakupili po ceni med 120 in 200 evrov za MWh. Ob zamrznjenih cenah energije za gospodinjstva (brez vseh dajatev) na 98 evrov za MWh (za enotno tarifo) to pomeni, da bodo kvečjemu poslovali z izgubo in ne z ekstra dobički.

Edini, ki dosegajo ekstra dobičke, so finančni špekulanti na terminskih trgih, teh pa evropska komisija nima na radarju.

Nadaljujte z branjem→

Ta teden se je odvil letošnji Shanghai Cooperation Organisation (SCO) summit, srečanje združenja evrazijskih držav pod vodstvom Kitajske in Rusije, ki pokrivajo 60% svetovnega ozemlja, 40% prebivalstva in 30% globalnega BDP. Gre za ultimativno geopolitično združenje Evrazije, ki v okviru kitajske strateške iniciative Belt & Road Initiative (BRI) želi postati novi globalni geopolitični center kot protiutež ameriškemu. Ob tem je treba upoštevati še grupacijo BRICS+, ki dodatno k SCO zajema južnoameriške in afriške države, pa tudi nekatere arabske (tudi Saudska Arabija je letos zaprosila za članstvo).

Da postavimo SCO v perspektivo:

The Shanghai Cooperation Organisation (SCO) is a Eurasian political, economic and security organization. In terms of geographic scope and population, it is the world’s largest regional organization, covering approximately 60% of the area of Eurasia, 40% of the world population, and more than 30% of global GDP.^[4]

The SCO is the successor to the Shanghai Five (S5), a mutual security agreement formed in 1996 between the People’s Republic of China, Kazakhstan, Kyrgyzstan, Russia, and Tajikistan.^[5] On 15 June 2001, the leaders of these nations and Uzbekistan met in Shanghai to announce a new organization with deeper political and economic cooperation; the SCO Charter was signed on 7 July 2002 and entered into force on 19 September 2003. Its membership has since expanded to nine states, with India and Pakistan joining on 9 June 2017, and Iran joining on 15 September 2022^[6][7][8]. Several countries are engaged as observers or dialogue partners.

The three Persian Gulf states (UAE, Bahrain and Kuwait) received official SCO ‘partner status’ in Samarkand, alongside the Maldives and Myanmar. (Vir: Wikipedia in The Saker)

Nadaljujte z branjem→

Če je o deindustrializaciji Nemčije kot posledice energetske krize prejšnji petek pisal britanski The Economist, je nemški Der Spiegel ta petek že opisal nemški gospodarski Untergang v petih fazah: (1) Zamrznjena proizvodnja, (2) Cenovna past, (3) Kriza povpraševanja, (4) Val stečajev, (5) Zadnje dejanje: kolaps trga dela in brezposelnost.

Ni več vprašanje ali bo recesija, pač pa samo, kako huda bo in kako dolgo bo trajala. Pri tem pa večina inštitutov še vedno predvideva zgolj milo recesijo v naslednjem letu, denimo kielski IfW le -0.7% padec BDP. Po mojem mnenju večina inštitutov – čeprav se zavedajo verižne reakcije, če se zaustavi nekaj ključnih podjetij, ki proizvajajo ključne inpute (kemikalije, plastiko, železo in jeklo, umetna gnojila) – močno podcenjuje razsežnost te verižne reakcije. Ko zmanjka ključnih inputov, se poruši celotna proizvodna veriga, za mesec ali nekaj mesecev se lahko zaustavi večina ključnih podjetij in zgodi se lahko podobna zgodba kot v prvem valu korone. Modelske ocene kažejo, da je v takšnem primeru možen padec BDP v razponu med 5 in 10%.

Nadaljujte z branjem→