Bine Kordež

Vsekakor je upravičeno vprašanje, ali je upravičeno tudi v naslednjem letu (za redne izdatke, brez investicij) potrošiti 26 % več kot v letu 2019, čeprav bo rast BDP višja le za 10 %. Seveda bodo vsi prejemniki veseli višjih prilivov, a dodatni proračunski “bonbončki” in dolgovi v razmerah, ko naj bi ustvarili kar 16 % višjo dodano vrednost kot v letu 2019 najbrž niso najbolj upravičeni.

Upoštevaje navedene načrte in pojasnila, bomo torej letos iz rednega dela proračuna imeli kar 4 milijarde eur (!) slabši rezultat kot v letu 2019 in to ob 4 % višjem nominalnem BDP. Če se s takšno rastjo pohvalimo, je res vprašanje zakaj potem tako povečana poraba nad prihodki.

V teh dneh začenja parlament obravnavo predlogov proračunov za naslednji dve leti vključno z oceno letošnjih gibanj. Množico številk bodo seveda pretresali parlamentarni odbori, kakšno manj pomembno postavko spremenili, a po izkušnjah bo končni rezultat približno podoben predlogu (razen če se ne bi zgodil kak nepričakovan umik podpore s strani “pol-koalicijskih” poslancev). Zaradi tega lahko predlog razumemo kot proračunske načrte aktualne vlade za naslednje obdobje.

Vlada je predlog pospremila z oceno, da gre za optimistično in razvojno naravnanost proračuna s poudarkom na zgodovinsko visokih investicijah. Dejansko je predvideni obseg naložb preko 2 milijardi letno (dosedanji najvišji znesek je bil 1,37 milijardi v letu 2015) – a seveda na račun dodatne zadolžitve, kar seveda ne zahteva posebnega napora vlade. Posebno, ker bomo izkazovali visoke primanjkljaje kljub precejšnjim dodatnim prilivom iz Evropske Unije. Primanjkljaj države naj bi se leta 2023 sicer že vrnil v okvir Maastrichtih kriterijev (pod 3 % BDP), a pred epidemijo smo znali tudi ob tudi relativno visokih naložbah doseči proračunske presežke.

Vlada tudi opozarja, da so razmere še vedno negotove in da zaradi tega razumljivo prihaja tudi do sprememb v proračunskih gibanjih. Vseeno pa dosedanje številke kažejo, da se mogoče tudi na te predlog ne moremo prav preveč zanesti. Lani novembra je vlada za letos ob načrtovani 5 % gospodarski rasti (jesenska napoved UMAR iz septembra 2020) predvidela 2,75 milijarde eur primanjkljaja – a v novi oceni je UMAR rast dvignil na 6,1 %, a primanjkljaj naj bi se kljub temu še dodano povečal za 1,2 milijardi. Za milijardo bo višji prvotno predvideni primanjkljaj tudi za naslednje leto, kar seveda ne daje prav veliko zagotovil, da so tudi nove predlagane številke realne. Če smo še pred leti spremljali ostro proračunsko debato o nekaj deset milijonih več ali manj izdatkov, se danes z milijardno spremembo v le nekaj mesecih nihče več pretirano ne obremenjuje.

Čeprav so torej upravičene dileme ali bodo končna proračunska gibanja podobna načrtom, je vseeno zanimivo pogledati, kakšne spremembe v prihodkih in izdatkih so predvidene. V medijih smo sicer lahko spremljali predvsem razrez po ministrstvih ter kakšne komentarje katera stranka (“njeno” ministrstvo) je dobilo več, redkeje pa lahko zasledimo, kakšne so spremembe po vsebini izdatkov in prihodkov. V nadaljevanju je zato prikazanih nekaj takšnih podatkov. Ker gre za množico podatkov, je kar težko izločiti in izpostaviti ključne postavke, zato so v spodnji tabeli navedene najpomembnejše skupine prihodkov/izdatkov za pretekla tri leta ter vladne ocene in načrti za tekoče in prihodnji dve leti.

Tudi primerjav je lahko zelo veliko, zato je v tabeli prikazana primerjava načrtovanih gibanj samo z letom 2019. Zanima nas torej, kje naj bi “pridelali” dodatne milijarde primanjkljaja glede na neko stabilno leto 2019, ko smo imeli solidno gospodarsko rast ter proračunski presežek. Pri tem moramo imeti pred očmi tudi oceno, da naj bi bil letošnji realni obseg gospodarske aktivnosti že 1,6 % višji kot v omenjenem stabilnem letu 2019, v letu 2023 po projekcijah UMAR-ja (te so tudi osnove za proračun) pa že kar 10 % nad 2019. A ker se proračun sprejema v tekočih cenah (vključno z inflacijo) ni odveč podatek, da naj bi bil nominalni letošnji BDP že 4 % nad letom 2019, BDP v letu 2023 pa že 16 % višji (56 milijard eur glede na 47 milijard v 2019). V tej luči lahko tudi ocenjujemo predvidene spremembe posameznih postavk.

V prvem delu tabele so tako nominalni podatki o dejanskih in načrtovanih proračunskih gibanjih v milijon evrih, v drugem delu pa spremembe glede na leto 2019 in sicer v milijonih ter v odstotkih. Pri tem so za razliko od uradne strukture proračuna najprej prikazani “redni” prihodki in izdatki (ti so napisani z negativno vrednostjo), nato pa še postavke, pri katerih prihaja med leti do zelo velikih nihanj (odnosi z EU, investicije ter izdatki za obresti). Na ta način lažje vidimo, koliko je država zbrala davčnih in nedavčnih prihodkov ter jih porabila za tekoče potrebe (plače, material, subvencije) in seveda kakšen je rezultat teh gibanj. Ločeno pa potem še, koliko je uspela koristiti sredstev iz EU in jih porabiti za investicije (le-te so praviloma v veliki meri vezane na črpanje kohezijskih sredstev iz EU). Seštevek vsega se potem odrazi v presežku (plus) ali primanjkljaju (negativni znesek) državnega proračuna.

Letošnji redni prihodki naj bi bili torej že 4 % višji kot v letu 2019, kar je približno toliko kot nominalna rast BDP, medtem ko naj bi bila po predvidevanjih vlade rast v naslednjih dveh letih nižja glede na rast BDP. Na ta odstopanja ima največji vpliv načrt ministrstva za finance, da se bodo prilivi iz trošarin (od naftnih derivatov, tobaka, alkohola) v naslednjih letih celo znižali. Glede na rast BDP bo npr. samo v letu 2023 realno kar za okoli 300 mio eur manj tovrstnih prilivov. Kaj je razlog takšne trošarinske politike, ni kakih posebnih pojasnil, a izpad bo res velik in vplival na omenjeno nižjo rast prihodkov glede na rast BDP.

Omenim naj še zanimiv podatek, da naj bi se priliv iz dohodnine v letu 2023 povečal kar za dodatnih 20 %. Vemo, da je imela aktualna vlada načrte, da pomembno zniža dohodninske obremenitve plač – potem ni jasno, od kje sedaj dodatnih 200 mio eur prilivov iz tega naslova v letu 2023? Smo odstopili od enega ključnih potez debirokratizacije oz. dohodninsko politiko obrnili v drugo smer (povečanje stopenj)?

Pri rednih izdatkih pa vidimo, da bomo seveda letos v vseh segmentih porabili pomembno več kot leta 2019. Izdatki za plače bodo višji kar za 44 % (!), podobno za porabljen material in storitve, subvencij podjetjem pa bo celo enkrat več, čeprav manj kot lani (za plače bo denimo letos šlo npr. kar 28 % več kot v lanskem, tudi covidnem letu). Vsi ti izdatki bodo letos torej kar za 57 % višji kot v letu 2019, v naslednjih letih pa naj bi se to postopno zmanjševalo, čeprav bo še vedno precej večja rast izdatkov kot rast BDP. Vsekakor je upravičeno vprašanje, ali je upravičeno tudi v naslednjem letu potrošiti 26 % več kot v letu 2019, čeprav bo rast BDP višja le za 10 % in tudi v 2023 bo rast izdatkov za 5 odstotnih točk presegala gospodarsko rast. Seveda bodo vsi prejemniki veseli višjih prilivov, a dodatni proračunski “bonbončki” in dolgovi v razmerah, ko naj bi ustvarili kar 16 % višjo dodano vrednost kot v letu 2019 najbrž niso najbolj upravičeni.

Zgoraj navedeni odstotki pa ne zajemajo še ene postavke, prikazane v tabeli in sicer “rezerve”. Vlada si je ob vseh načrtovanjih vzela še privilegij, da v rezerve nameni v obeh naslednjih letih skoraj po milijardo evrov in porabi kot želi (?). Mogoče je kje v vsej množici pojasnil izdatkov že navedeno kako naj bi te rezerve porabili (v tem primeru bi bilo prav, da jih ustrezno razvrstijo med izdatke) – če pa gre za čisto rezervo, pa je to pravzaprav pozitivno. Če je ne bomo rabili, bo primanjkljaj kar milijardo nižji. A potem se lahko ponovno vprašamo kot na začetku: ali je milijarda gor ali dol res postalo irelevantno? Da je tako visok znesek med izdatki tako leta 2022 kot leta 2023 namreč ni bilo izpostavljeno v nobeni javni komunikaciji in najbrž skoraj nihče tega niti podrobneje ne gleda.

Upoštevaje navedene načrte in pojasnila, bomo torej letos iz rednega dela proračuna imeli kar 4 milijarde eur (!) slabši rezultat kot v letu 2019 in to ob 4 % višjem nominalnem BDP. Če se s takšno rastjo pohvalimo, je res vprašanje zakaj potem tako povečana poraba nad prihodki. Lahko pa zaključimo tudi drugače – pretežni del rasti pravzaprav temelji na tako visokih izdatkih in zadolževanju države.

To je torej rezultat rednega dela proračuna, sedaj pa poglejmo še drugi del proračuna in tabele. Tu sta pomembni predvsem postavki prilivov iz EU ter izdatkov za investicije (vplačila v EU se gibljejo dokaj konstantno, čeprav sicer ni najbolj razumljivo, zakaj je teh vplačil letos več kot lani in kot naslednji dve leti, obresti pa pričakovano upadajo kljub rasti dolga). Letos naj bi torej za naložbe namenili kar 1,56 milijarde, iz EU pa koristili 1,2 milijardi evrov. A glede na dosedanje izkušnje lahko dvomimo, da nam bo  to do konca leta uspelo. Po zadnjih razpoložljivih podatkih smo do konca avgusta letos počrpali le 450 mio  eur EU sredstev, investirali pa 525 mio. Je resnično realno pričakovati, da bomo v zadnjih štirih mesecih realizirali enkrat več kot v dosedanjih 8 mesecih?

Po sprejetem proračunu za letos smo celo predvideli 1,6 milijarde črpanja in 2 milijarde investicij. Takšna velika odstopanja (lani novembra ob sprejemanju teh številk smo razmere, v katerih je država, vseeno kar dobro poznali) upravičeno odpirajo dilemo, koliko so takšna načrtovanja potem realna. In koliko se lahko zanesemo na načrte, da bomo tudi v naslednjih dveh letih pridobili tako visoka sredstva iz EU in pripravili osnove za investiranja preko 2 milijardi eur letno? Verjetno gre bolj za želje vlade. Želje, ki imajo sicer realno podlago v razpoložljivih sredstvih v EU in domačih potrebah, a do sedaj se s tem nismo ravno izkazali – ne prejšnje vlade, niti aktualna pri letošnji izvedbi (vsaj po podatkih do avgusta).

Če torej povzamemo ocene proračunskih gibanj v letošnjem letu in načrte za naslednji dve, bi lahko izpostavili:

• upravičeno dilemo ali so potrebne tako visoke domače spodbude in razno razna izplačila v razmerah, ko dosegamo že predkoronsko gospodarsko aktivnost oz. ko naj bi jo v naslednjih letih celo že močno presegli; resda je načrt, da naj bi primanjkljaj postopno upadel pod 3 % BDP, a v podobni gospodarski aktivnosti smo leta 2019 imeli proračunski presežek
• ter dilemo, koliko so realni načrti visokih investicij v naslednjem obdobju in vzporedno črpanje sredstev iz EU glede na dosedanje aktivnosti in izkušnje.

Vse to predvsem zato, ker se tako širokogrudni načrti izdatkov odražajo samo v večji zadolžitvi v tujini.

Ob tem pa ostaja odprtih tudi nekaj izpostavljenih dilem kot na primer:

• na osnovi česa naj bi se prilivi iz dohodnine v letu 2024 povečali kar za dodatnih 200 mio eur, če pa se predvideva celo znižanje te davčne obremenitve,
• zakaj ne načrtujemo vzporednega povečevanja trošarin, temveč jih celo znižujemo,
• kaj je razlog za oblikovanja skoraj milijardne rezerve vsako leto brez pojasnil, za kakšne namene – s tem močno povečujemo načrtovan primanjkljaj ter dajemo bianco menico upravljavcem državnih financ za ogromne dodatne izdatke.

Ko bodo poslanci pretresali in diskutirali o upravičenih kakih posameznih izdatkov za to ali ono cesto ali top, bi bilo dobrodošlo zbrati pojasnila tudi na navedene ključne dileme.