Malce gayevski oziroma 80s pop, ampak ajde, gre v uho in se da preživeti.

Pa smo spet nazaj pri debati glede kovanca za bilijon dolarjev. Ponavlja se zgodba izpred osmih let, ko so republikanci, ki so imeli večino v Senatu, blokirali demokratskega predsednika Baracka Obamo pri dvigu zakonske meje zadolževanja. Takrat so republikanci nasprotovali zmanjšanju davčnih olajšav za bogatejše, tokrat nasprotujejo sprejemu zakona o investicijah v prometno infrastrukturo in človeški kapital.

Tovrstna nagajanja v ameriški politiki postajajo stalnica. Spomnite se samo dveh epizod »zaprtja« Clintonove vlade (novembra 1995 za en teden in med decembrom 1995 in januarjem 1996 za štiri tedne) ter posledične začasne odpustitve nekaj tisoč vladnih uslužbencev, ker se demokrati in republikanci niso mogli dogovoriti glede financiranja proračuna. V isto kategorijo spada 16-dnevno zaprtje vlade leta 2013 v času administracije Baracka Obame, ki ga je povzročil spor glede financiranja zdravstvenega zavarovanja. No, demokrati so to gesto vrnili v obdobju 2018–2019 v času administracije Donalda Trumpa, ko je prišlo do najdaljšega zaprtja vlade v zgodovina ZDA (35-dni), zaradi spora o višini sredstev za gradnjo zidu med ZDA in Mehiko.

Nadaljujte z branjem→

V spodnjem zapisu Martina Wolfa v Financial Timesu zamenjajte ime Trump z Janša, Orban itd., pa boste dobili ranljivo stanje sedanje demokracije v svetu. Dobršen del sveta je zašel v populistično, neliberalno smer, kjer avtoritarni voditelji kreirajo fiktivno realnost za svoje sledilce, kjer so poteptali vse standarde politične kulture, pokorili pravosodni in represivni aparat ter javne medije, bogati posamezniki in menedžerji (industrialci) pa jim pri tem asistirajo v zameno za davčne odpustke in subvencije. Tako kot so Hitlerju pred 90 leti.

Če se tiha, zmerna, sredinska večina ne bomo angažirali, nas čaka obdobje fašizma. Čas je zdaj!

Here is a political leader who has ousted anybody who opposes him from positions of influence in his party. He believes himself unjustly persecuted, defines reality for his followers and insists that a legitimate election is one he wins.

…

Equally surely, he will use the pressure that he can then exert on the wealthy and influential to bring them into line. Crony capitalism is among the probabilities. Ask the Hungarians who live in an “illiberal democracy” under a man admired by US rightwing pundits.

“Americans — and all but a handful of politicians — have refused to take this possibility seriously enough to try to prevent it”, notes Kagan. “As has so often been the case in other countries where fascist leaders arise, their would-be opponents are paralysed in confusion and amazement at this charismatic authoritarian.”

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji petek je Jeremy Rudd, starejši svetovalec v raziskovalnem in statističnem oddelku uprave ameriškega Fed, lansiral atomsko bombo na spletni strani Fed. V petek je bila objavljena njegova razprava “Why Do We Think That Inflation Expectations Matter for Inflation? (And Should We?)”. Moram priznati, da že dolgo nisem tako užival ob branju teoretične ekonomske razprave. Na kratko, Rudd pravi, da “je uporaba inflacijskih pričakovanj za razlago opazovane inflacijske dinamike nepotrebna in nesmiselna“. Oziroma da utemeljevanje ukrepanja monetarne politike glede inflacije na podlagi inflacijskih pričakovanj neustrezno, saj sloni na izjemno trhlih teoretičnih temeljih in empirično ni podprto, in “bi njegovo nekritično spoštovanje zlahka povzročilo resne napake politike.”

Rudd pravi, da dejanska dinamika inflacije ne sloni na (racionalnih) inflacijskih pričakovanjih posameznikov, kot so to vzpostavili nobelovci Phelps, Friedman in Lucas, saj je niti zaposleni, niti menedžerji ne spremljajo. Morda niti ne vedo (kot je pred leti na sestanku Federal Open Market Committee (FOMC) povedal isti Jeremy Rudd), kaj je indeks cen življenjskih potrebščin, ki naj bi ga v skladu s teorijo racionalnih pričakovanj spremljali in natančno vedeli, kakšen bo naslednji mesec, čez pol leta, čez eno leto, čez tri leta, čez pet let in čez en milijon let.

Pa tudi, če bi vedeli, to njihovo vedenje (inflacijska pričakovanja) ne bi imelo nekega vpliva na dejansko gibanje inflacije. Teoretični koncept namreč temelji na “wage-setting, price-setting” mehanizmu, po katerem zaposleni spremljajo bodočo inflacijo ter v pogajanjih o plačah vsako leto svojo pričakovanja glede bodoče inflacije prenesejo v zahtevo po adekvatnem nominalnem zvišanju plač. Menedžerji pa nato to zvišanje plač (stroška dela) prenesejo naprej v cene končnih izdelkov, kar nato povzroči inflacijsko spiralo in splošen dvig cen, če so inflacijska pričakovanja visoka (tukaj puščam ob strani dilemo ali gre za adaptivna ali racionalna pričakovanja). Problem pa je, da ta koncept ne drži (več). V ZDA je denimo le 6% zaposlenih članov sindikata in praktično ni nobenih, za makroekonomsko raven pomembnih, pogajanj glede plač. Plače določajo delodajalci in jih prilagajajo le toliko, da jim zaposleni ne pobegnejo drugam. Plače se dejansko določajo v tekmi ali tihem dogovoru med delodajalci, torej imamo na trgu dela (vsaj v ZDA) monopson (moč na strani povpraševanja po delu) in ne monopola (moč na strani sindikatov kot zastopnikov ponudnikov dela). Ergo, zgodba, da inflacijska pričakovanja poganjajo bodočo dinamiko inflacije, nima realistične podlage.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

RTV Slovenija je v oddaji Tarča dne 23. 9. 2021 razkrila, da slovensko javno zdravstvo po javnih razpisih mnogo preplačuje naročeno opremo in materiale, potrebne za nemoteno in kvalitetno zdravljenje pacientov. V preteklih letih, vse od osamosvojitve dalje, je tako po javnih naročilih prešlo že več sto milijonov evrov javnega denarja na račune ekskluzivnih dobaviteljev, ki uspejo doseči oderuška preplačila naročenega blaga na podlagi za javni interes škodljivih spregah kapitala in politike. Tako imamo na eni strani podhranjeno javno zdravstvo, ki ne more nuditi ustreznega zdravljenja državljanom, ki plačujemo obvezno in dodatno zdravstveno zavarovane, na drugi strani pa milijonarje, ki na svojih jahtah in golf igriščih gostijo »slučajno srečane« politike, ki kot predsedniki vlad, predsedniki države ali ministri po njihovih ne verodostojnih izjavah nimajo nikakršnega vpliva na javno naročanje v javnem zdravstvu.

Najmanj, kar lahko ugotovimo, je dejstvo, da Vlada, kot najvišji organ izvršne oblasti in Državni zbor kot zakonodajni organ države ne storita ničesar, da bi preprečila sistem izčrpavanja javnega denarja iz zdravstvene blagajne. Očitno tudi neodvisna policija in tožilstvo ne storita ničesar, da bi na tem področju razkrili verjetne zlorabe in oškodovanja javnega denarja, v posledici česar tudi neodvisno sodstvo, ki deluje v skladu z rekom »Kjer ni tožnika, ni sodnika«, ne more dosegati preventivnih učinkov kazenskih postopkov. Če že pride v javnost kakšno škandalozno dejstvo na tem področju, potem to ni posledica delovanja nadzornih mehanizmov, temveč je to posledica sporov med akterji, ki se sem pa tja ne morejo dogovoriti za delitev z oderuštvom načrpanega javnega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem pisal o sekularnem trendu padajočih obrestnih mer. Dobre razlage za ta trend, dolg 7 stoletij, ni. Pojavljajo se parcialne razlage za parcialne, krajše časovne intervale. Denimo za zadnja štiri desetletja. Ena izmed popularnih razlag za trend padajočih obrestnih mer v zadnjih desetletjih je bilo presežno varčevanje, ki naj bi ga generirala generacija baby-boomerjev oziroma negativna demografija. Ker se v razvitih državah povečuje delež starejše populacije, naraščajo tudi agregatni narodnogospodarski prihranki.

Novo, inovativno razlago pa so pred tedni na konferenci centralnih bančnikov v Jackson Holeu ponovno podali raziskovalci Mian, Straub & Sufi v “The Saving Glut of the Rich and the Rise in Household Debt”. Glavna poanta njihove raziskave je, da razlike v stopnji varčevanja ne nastajajo med starostnimi kohortami prebivalstva, pač pa znotraj njih. Glavni razlog naj bi tičal v povečani neenakosti. Delež dohodkov zgornjega 1% v ZDA in mnogih razvitih državah se je močno povečal in s tem njihovi prihranki (ker je njihova nagnjenost k varčevanju večja). Temu porastu povpraševanja pa niso sledile investicije – investicijska stopnja v razvitih državah trendno upada. Ker morajo biti prihranki in investicije v agregatu izravnani, je izpad trošenja in presežek varčevanja premožnejših moralo nadomestiti večje trošenje spodnjih 90% populacije in države (kot v sedanji krizi). In ker centralne banke s ciljem doseganja inflacijskega cilja dejansko uravnotežujejo ravnovesje med prihranki in investicijami, so morale tiščati navzdol obrestno mero in so jo postopoma v štirih desetletjih spravile iz 8% na 0%.

Nadaljujte z branjem→

Iz top-5 albuma (Mirakul) vseh časov na ozemlju nekdanje skupne države.

In tekst, ki nima protiargumentov: