Zabavno je brati intervju s poljskim predsednikom vlade Mateuszem Morawieckim. Iz večih razlogov. Prvič, strinjam se, da je nemška energetska politika povzročila ogromno škodo v Evropi. Vendar iz povsem drugega razloga. Morawiecki ima v mislih nemško odvisnost od ruskega plina, kar je Nemčiji vzelo politično suverenost in zaradi česar ni v celoti podpirala sankcij proti Rusiji in je zelo škrta in opotekajoča se pri dobavah orožja Ukrajini. Jaz pa seveda mislim, da je Nemčija naredila strateško napako glede fokusa na popolno podporo obnovljivim virom vetra in sonca, kar je dvignilo cene vsem energentom in kar Nemčijo dela še bolj (namesto manj) odvisno od fosilnih virov (ko ni sonca in vetra).

Drugič, Morawiecki glede Ukrajine uporablja enako frazeologijo kot naši liberalni in libertarni moralisti – da bi Rusija v vsakem primeru napadla Ukrajino in da če je ne zaustavimo, bo napadla še ostale države proti zahodu, začenši s Poljsko. Zabavno je brati, kako se hard core desničar, ki ima težave z demokracijo, s pravicami istospolno usmerjenih in pravico do splava, popolnoma ujema z levimi liberalci v retoriki glede Ukrajine in pošastnosti neliberalnega avtokratskega ruskega režima.

Tretjič, “zabavno” je slišati, kako bo Poljska od Nemčije uradno zahtevala povračilo vojne škode, povzročene v drugi svetovni vojni. Zabavno tudi zaradi tega, ker si Poljska to lahko privošči, (1) ker je članica EU in ji ne morejo zapreti dostopa do skupnega trga in EU proračunskih sredstev in (2) ker ni članica evro območja (za razliko od Grčije) in ni odvisna od dobre volje ECB glede zagotavljanja likvidnosti bankam in odkupov vladnih obveznic. Poljsko članstvo v EU je optimalno dizajnirano – zgolj sodelovanje na skupnem trgu in polni dostop do EU sredstev ob ohranitvi avtonomne monetarne politike. Idealna pozicija.

In četrtič, zabavno je brati, da se Poljska bolj zanese na ZDA kot garanta stabilnosti in varnosti v Evropi kot pa na skupne evropske institucije.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Večini Slovencev se ogabna ograja na meji s Hrvaško, zlasti na bregu Kolpe, niti ne zdi nekaj pomembnega. Ljudje, ki so obremenjeni z vsakdanjimi skrbmi, ne le kako se bodo letos greli, kaj jedli in kako bomo živeli v obdobju prihajajoče stagflacije, draginje in pomanjkanja energentov ter vsega, kar v potrošniškem življenju diktirajočega nam kapitalizma potrebujemo za svojo srečo, pač ne dojemajo bodeče žice na Kolpi kot zlovešče napovedi vsega, kar se nam v prihodnje obeta.

Ljudje, živeči tik ob Kolpi, smo dnevno prisiljeni opazovati nesmiselnost škodljive ograje kot tudi potratnost in neuspešnost vojske in policije pri nadzoru meje. Za razliko od povprečnega Slovenca rezilno žico, s katero so nas obdarile zadnje tri vlade, dojemamo kot pomembno gesto o vsebini vladanja, o sposobnosti naših vlad in še bolj kot grozljivo napoved, kam vodi ne le brezumnost globalne politike, temveč tudi nesposobnost in neodgovornost naših oblasti.

V predvolilnem obdobju so stranke aktualne koalicije obljubile odstranitev bodeče žice na slovensko – hrvaški meji; to je sicer pred prihodom na oblast obljubljal tudi že Marjan Šarec, a je na obljube kot (bivši) predsednik vlade hitro pozabil. V novi Golobovi vladi je pristojna ministrica za notranje zadeve zelo odločno napovedala, da bo vlada ograje odstranila do konca leta 2022, odstranitev bi izvedla Slovenska vojska. Po danih kalkulacijah bi to pomenilo 200 metrov ograje na dan. Po stotih dneh vladanja, je slovenska vojska do sedaj odstranila bore tri (!) kilometre bodeče žice, menda nekje pri Metliki.

Nadaljujte z branjem→

Uvodno predavanje jeseni pri predmetu Evropski monetarni sistem se začne z zgodovinskim pregledom Evrope po katastrofalnem razdejanju v drugi svetovni vojni. To je zakuhala Nemčija. Takrat so imele države zmagovalke na mizi tri opcije, kaj narediti. Ena izmed njih, najbolj radikalna, je bil načrt ameriškega finančnega ministra Henryja Morgenthaua (sicer potomca nemških staršev), ki je predvideval popolno deindustrializacijo Nemčije, da bi ta postala spet agrarna država in brez kakršnekoli resne osnove, da bi kdaj še koga napadla. Na začetku so države zmagovalke ta načrt še spoštovale, sploh nekdanja Sovjetska zveza, ki je povsem deindustrializirala ozemlje Nemčije, ki je pripadlo njej (Vzhodno Nemčijo). Rusi so vzeli to dobesedno in preprosto odmontirali cele tovarne in jih odpeljali v Sovjetsko zvezo. Tudi nekdanja Jugoslavija je za pokritje vojnih reparacij dobila nekaj tovarn

No, zdi se, kot piše The Economist, da Rusiji danes, skoraj 80 let kasneje, uspeva isto. S tem, ko je zaustavila dobave plina Nemčiji, slednji sledi deindustrializacija. Za nemško kemično industrijo (primer BASF v Ludwigshafnu) in jeklarsko industrijo (primer Thyssenkrupp in ArcelorMittal) je plin glavni energent, brez njega se proizvodnja zaustavi. Nekateri obrati nepovratno. Če se zaustavita kemična in jeklarska industrija, se zaustavijo skorajda vse ostale dejavnosti, tudi avtomobilska. Ne samo zaradi pomanjkanja ključnih inputov, za slednjo je plin ključni energent tudi v nekaterih procesih, denimo v lakirnicah. Nemški industrialci so že letos, ko je bilo plina še dovolj, zmanjšali porabo plina za 18%, in sicer zaradi astronomskih cen plina. Nemški industrialci zapirajo proizvodnjo in bijejo plat zvona, 9 izmed 10 jih naznanja ogromne težave, ena petina želi prenesti proizvodnjo v države s cenejšo energijo (glejte več spodaj v tekstu iz The Economista).

Nadaljujte z branjem→

Odgovora na to vprašanje ne vedo niti najbolje poučeni Nemci sami. Pozitivni vidik je, da je Nemčija uspela napolniti plinska skladišča do 86% (kar je nekoliko več kot prejšnja leta; vendar je bila tudi temperatura višja kot v prejšnjih letih) in da so nemška podjetja uspela letos (avtonomno zaradi visokih cen plina) znižati porabo plina med 3 in 27%. Na negativni strani pa so dejstvo, da nemška plinska skladišča zadostujejo le za 2 meseca porabe in dve negotovosti – da nihče ne ve, kako hladna bo ta zima in da nihče ne ve, koliko plina bo Nemčija lahko dobivala iz drugih virov.

Kaj se bo zgodilo v Nemčiji, ko se (oktobra) začne kurilna sezona, v kateri se poraba plina tipično najmanj podvoji (poveča se se med 100 in 140% v dveh najhladnejših mesecih)? Na začetku se seveda ne bo zgodilo nič, v prvih dveh mesecih je povečano porabo plina mogoče pokriti iz skladišč. Problem pa nastopi, če so tekoči prilivi na nižji ravni, kot so bili v prejšnjih mesecih, in ne zadostujejo niti za pokritje tipične osnovne porabe, niti za dopolnjenje skladišč.

Nato pa je vse odvisno od tega, kako hladna bosta december in januar (decembra je poraba plina za 100 do 120% višja kot poleti, januarja pa običajno za 140% višja) in koliko plina bo Nemčija lahko dobila iz drugih virov (Norveška, Nizozemska, LNG). Kot lahko vidite na spodnji sliki, pa je poraba močno odvisna od zimskih temperatur. Ker je bila letošnja zima precej toplejša, je bila tudi poraba plina za 10 do 15% nižja kot v 2021. Torej, nemški mrk glede ogrevanja in električne energije bo v precejšnji meri odvisen od narave.

Nadaljujte z branjem→

Glejte spodaj sliko, ki kaže ocene ECB glede pričakovane temeljne inflacije v evrskem območju v naslednjih treh letih. Kot vidite, se je ECB vsako leto sistematično zmotila glede ocene bodoče inflacije. Do leta 2020 jo je sistematično (močno) precenjevala, od lani pa jo sistematično podcenjuje.

Nenagradno vprašanje: Zakaj se inflacijska pričakovanja ECB nikoli ne materializirajo? Ker inflacijska pričakovanja v ECB (in ostalih centralnih bankah) “merijo” (ocenjujejo) na napačen način ali zato, ker je sam koncept inflacijskih pričakovanj zgrešen? Namig se morda skriva v Petek, ko so ubili inflacijska (racionalna) pričakovanja.

Evropa se zadnjega pol leta, po napadu Rusije na Ukrajino, nahaja v veliki energetski krizi. Toda resni izzivi šele pridejo s kurilno sezono. Objektivno ne moremo govoriti o dobrih rešitvah za te težave, pač pa samo o slabih in manj slabih rešitvah. Paul Krugman je prejšnji teden nekoliko sarkastično napisal, da se Evropi obeta “zabava kot v 1970-ih“. Članice EU so sprejele številne ukrepe za omilitev energetske krize za gospodinjstva in podjetja. Čeprav se ukrepi med državami razlikujejo v podrobnostih, pa so v osnovni logiki zelo podobni. Gospodinjstvom so vlade večinoma namenile enkratno pomoč ob energetski draginji, nekatere (tudi slovenska) pa so sprejele ukrepe zmanjšanja dajatev na energente in zamrznitve cen do konca sezone ali celo za celotno leto.

Ti ukrepi za gospodinjstva so seveda dobrodošli in priljubljeni v širši javnosti, vendar več kot h kratkotrajnemu in drobnemu znižanju stroškov energije ne morejo prispevati. Prinašajo pa precejšnje “izzive” za trgovce in distributerje energije ter za vlade. Enkratne pomoči (večinoma med 150 in 250 evri) so sicer večini nekoliko zmanjšale stroške v pomladanskih mesecih na bencinskih črpalkah, toda iz vidika pomoči v času kurilne sezone je to drobiž. Zgolj v ilustracijo: cene kurilnega olja so se od lanskega začetka kurilne sezone do zdaj povečale za polovico, in če je lani povprečno gospodinjstvo, ki porabi 2,000 litrov kurilnega olja, za to odštelo 2,000 evrov, je današnji račun za približno 900 evrov višji.

Nadaljujte z branjem→

Primerni podnaslov bi se moral glasiti: Ali Italija lahko zdrži v evroobmočju brez Maria Draghija? Kajti usoda evrskega območja je odvisna od Italije, brez Italije ni evra. In Mario Draghi je od leta 2012, najprej kot predsednik ECB in nato kot italijanski premier, skrbel predvsem za to, da je Italija lahko refinancirala svoj javni dolg po še vzdržnih obrestnih merah. Najprej neposredno prek programov odkupovanja sredstev s strani ECB, nato posredno kot garant stabilnosti za finančne trge.

Iz kovidne krize, v kateri je povišala javni dolg na skoraj 160% BDP (Italija je druga najbolj zadolžena članica EU, takoj za Grčijo), je Italija padla v energetsko in nato še politično krizo. Lahko brez Maria Draghija, z novo (verjetno) skrajno desno vlado in z dobrih 152% BDP javnega dolga Italija prevetri prihajajočo stagflacijo in finančne trge trge prepriča, da je sposobna financirati svoje obveznosti? Če tega nova vlada ne bo sposobna, se utegne zgoditi nova kriza evra zaradi povečanih špekulacij s strani finančnih trgov.

V Project Syndicate so vprašali štiri ekonomiste, ali pričakujejo novo evrsko krizo. Meni najbližji sta stališči Willema Buiterja (ex-BoE in ex-City Bank) in Megan Greene (Harvard), ki ne izključujeta nove evrske krize, medtem ko oba “Evropejca” (Daniel Gros in Paola Subacchi) precej podcenjujeta to možnost. Buiter pravi, da bi v EU morali najti nek način za “socializacijo” italijanskega dolga. Bodisi prek podaljšanja “pandemskega” centralnega financiranja EU (na letni ravni 450 milijard evrov) ali prek nadaljevanja odkupovanja obveznic fiskalno krhkih držav s strani ECB. Oboje je seveda politično precej nerealistično, zato skepsa, da se bo evro območje izognilo krizi. Nadaljujte z branjem→

Zadnje čase sem slišal nekaj pretresljivih zgodb, vezanih na kovidne travmatične izkušnje in enako travmatične postkovidne izkušnje glede dolgotrajne depresije. Bojim se, da smo kot družba želeli preveč na hitro zdrveti iz te kovidne zgodbe in pozabili na tiste (pa čeprav je to zgolj nekaj promilov članov družbe), na katerih je kovid pustil dolgotrajne fizične in psihične učinke. Na žalost se osebnih stisk najbližjih zavemo šele, ko so jim ti podlegli. Kot denimo pri Chrisu Cornellu (Soundgarden, Audioslave). Chris je, med drugim, pustil za seboj to čudovito pesem, ki kaže na razlike med nami v občutenju in odzivanju na izzive v življenju.

Bine Kordež

Po dveh letih več kot 3-miljardnega letnega proračunskega primanjkljaja so letošnja proračunska gibanja kar nekakšno presenečenje. Po podatkih Ministrstva za finance znaša primanjkljaj državnega proračuna v prvem polletju letos le 125 milijonov eur. Presenečenje izhaja predvsem iz dejstva, da sprejet proračun za letos predvideva kar blizu 2,5 milijarde eur primanjkljaja. Ob tem se seveda odpira osnovno vprašanje – ali so se gospodarske in finančne razmere v letošnjem letu res tako močno izboljšale glede na čas, ko se je v parlamentu sprejemal državni proračun za letos (oktobra lani), ali pa je sprejemanja proračuna temeljilo na precej nerealnih predpostavkah. Razmere v okolju so v zadnjih treh letih res precej nepredvidljive, a takšna odstopanja vseeno odpirajo dileme o realnosti (strokovnosti) takšnega načrtovanja.

Nadaljujte z branjem→