Zadnje čase sem slišal nekaj pretresljivih zgodb, vezanih na kovidne travmatične izkušnje in enako travmatične postkovidne izkušnje glede dolgotrajne depresije. Bojim se, da smo kot družba želeli preveč na hitro zdrveti iz te kovidne zgodbe in pozabili na tiste (pa čeprav je to zgolj nekaj promilov članov družbe), na katerih je kovid pustil dolgotrajne fizične in psihične učinke. Na žalost se osebnih stisk najbližjih zavemo šele, ko so jim ti podlegli. Kot denimo pri Chrisu Cornellu (Soundgarden, Audioslave). Chris je, med drugim, pustil za seboj to čudovito pesem, ki kaže na razlike med nami v občutenju in odzivanju na izzive v življenju.

Bine Kordež

Po dveh letih več kot 3-miljardnega letnega proračunskega primanjkljaja so letošnja proračunska gibanja kar nekakšno presenečenje. Po podatkih Ministrstva za finance znaša primanjkljaj državnega proračuna v prvem polletju letos le 125 milijonov eur. Presenečenje izhaja predvsem iz dejstva, da sprejet proračun za letos predvideva kar blizu 2,5 milijarde eur primanjkljaja. Ob tem se seveda odpira osnovno vprašanje – ali so se gospodarske in finančne razmere v letošnjem letu res tako močno izboljšale glede na čas, ko se je v parlamentu sprejemal državni proračun za letos (oktobra lani), ali pa je sprejemanja proračuna temeljilo na precej nerealnih predpostavkah. Razmere v okolju so v zadnjih treh letih res precej nepredvidljive, a takšna odstopanja vseeno odpirajo dileme o realnosti (strokovnosti) takšnega načrtovanja.

Nadaljujte z branjem→

Stop this nonsense

Marko Golob

“Amaterji štejejo tanke, profesionalci pa kamione”

Gornji stavek je ena od najpomembnejših stvari, ki jih učijo v vsaki resni vojaški akademiji. V enem od boljših prispevkov v zahodnih MSM (main-stream-medijih) – tokrat Wall Street Journal, upokojeni ameriški general (zakaj si upajo pisati trezne članke predvsem upokojeni oficirji?) Mark T. Kimmitt, (U.S. Army brigadier general-retired, Assistant Secretary of state for political-military affairs, 2008-09) pravi naslednje:

“…dwindling stocks of leading-edge weapon systems” in NATO countries will inevitably lead to a prolonged conflict, and a longer war will in turn result in “more pressure from supporting nations, sustained inflation, less heating gas, and falling popular support.”

“This likely will mean muddling through a long war, with more casualties.”

In naprej:

“In modern high-intensity warfare, logistics is the Achilles’ heel. Good training, great tactics and brave soldiers are critical, but without weapons, food and fuel, armies grind to a halt. That may be what is happening as the battlefield becomes static and a breakthrough looks unlikely.”

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Prejšnji petek je Rusija de facto zaustavila dobave plina v Evropo prek plinovoda Severni tok 1, kar je izzvalo paniko v evropskih vladah in na energetskih trgih. Češko predsedstvo EU naj bi pripravilo predlog ukrepov, kako naj bi se EU države na to odzvale (od cenovnih kontrol do redukcij dobav). Velja nujno prebrati današnji članek v Zerohedge, kako se naj bi se EU pripravljala na morebitno popolno zaustavitev dobav plina iz Rusije. Ključno sporočilo je:

“SO WHAT CAN EUROPE DO? NOTHING REALLY, BUT IT WILL PRETEND TO BE IN CONTROL UNTIL THE BITTER END.”

Tako kot se pretvarja slovenska vlada v strahu, da ne bi izzvala panike. Problem je, da s tem izgublja dragocen čas, ko se bi prebivalstvo lahko vsaj deloma pripravilo na krizo. Čeprav je res, da je zdaj že malo pozno.

V čem je problem? V tem, da se dolgoročne pogodbe za plin iztečejo konec oktobra (tega leta). Če so moje informacije pravilne, Slovenija za čas po tem v bistvu nima rešitve, razen evrospke solidarnosti.

Kdo se upa stavit na evropsko solidarnost? (se spomnite odziva Španije, Francije, Portugalske na nemško iniciativo po prostovoljnem zmanjšanju porabe plina – te države so le v manjši meri vezane na ruski plin).

Nadaljujte z branjem→

Pred dnevi smo izgubili kolega Jožeta Mencingerja, brez dvoma najpomembnejšega slovenskega makroekonomista v zadnjega pol stoletja iz vidika vpliva na ekonomsko politiko in na javno mnenje. Priznam, da sem imel pomisleke, da prav jaz kolegu Mencingerju napišem pismo v slovo. Vendar ne zato, ker ne bi želel. Nasprotno. Pač pa zato, ker menim, da bi bilo bolj primerno, da pismo v slovo Jožetu Mencingerju napiše kdo izmed njegovih sodobnikov in kolegov, s katerimi so skupaj sooblikovali slovenske ekonomske politike. To pismo v slovo zato ne bo klasični neokrolog, temveč moja refleksija, kot ekonomista povsem druge generacije, pomena Jožeta Mencingerja za sodobno Slovenijo.

Jože Mencinger je bil absolutna ekonomska avtoriteta v Sloveniji, ko sem jaz šele začel študirati (leta 1987). »Zeleni zvežčiči« Gospodarska gibanja, ki jih je sourejal kolega Mencinger, so bili obvezno mesečno čtivo v času študija. Analize v teh »zvežčičih« so bile empirična aplikacija ekonomskih znanj, ki smo jih pridobivali med študijem, najprej na probleme in izzive jugoslovanskega in nato slovenskega gospodarstva. Ko sem diplomiral na ekonomski fakulteti (leta 1992) na temo ekonomskih možnosti razvoja majhnih držav, je Mencinger že ekonomsko osamosvojil Slovenijo. Ko sem začel akademsko kariero kot mladi raziskovalec, sem, podobno kot ostali kolegi, želel nekoč postati kot Jože Mencinger. Nekdo, katerega mnenje glede oblikovanja ukrepov ekonomskih politik želijo slišati tako vladni ministri kot širša javnost. Redkim to uspe. Kolega Mencinger je to bil – bil je absolutna ekonomska avtoriteta.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinar Adam Tooze je v svojem izvrstnem Chartbooku osvetlil enega izmed najbolj perečih problemov ZDA – nizko življenjsko pričakovanje, ki pa še upada v zadnjem desetletju. Eden izmed ključnih razlogov za to negativno agregatno statistiko so razlike med belimi prebivalci na eni ter črnskim in indijanskim prebivalstvom na drugi strani. Slednji umirajo zelo mladi, tako mladi kot v najbolj nerazvitih državah. Toda že v osnovi beli prebivalci ZDA umirajo mlajši kot v drugih razvitih državah. Zakaj? Odgovor je večplasten – velika dohodkovna neenakost (ki vodi v neenake možnosti glede šolanja in s tem perspektive dobrih služb, v kriminal in samomorilnost, slabo prehrano (debelost) in socialne bolezni – od alkoholizma do odvisnosti od drog), otežen dostop do zdravstva (ki si ga velik del prebivalstva ne more privoščiti ali ne v polnem obsegu), itd. ZDA so morda deklarativna država svobode (svobode za koga? no, svobode za premožne), prav gotovo pa ne država sreče in blaginje za večino prebivalstva.

Pa mislite, da je to tema, ki bi zanimala ameriško politično elito? Tooze:

Judged by this basic metric, the contemporary United States fails and for a substantial minority of its population, it fails spectacularly. And yet that extraordinary and shameful fact barely registers in political debate, a silence that is both symptom and cause.

Nadaljujte z branjem→

V tem govoru se je Putin izkazal kot makroekonomski analitik. Dobro je povezal politiko monetarnega financiranja proračunskih izdatkov v obdobju Covida za spodbujanje zasebne porabe, ki so se (akumulirani v času zaprtja) nato v post-covidnem odpiranju držav prelili v povečanje povpraševanja po izdelkih iz Azije  ter zaradi premajhne ponudbe proizvodov povzročili inflacijo.

Le kdo mu je napisal ta govor?

https://twitter.com/WallStreetSilv/status/1565704584747749382