Idiotska rešitev za idiotski problem: Kovanec za bilijon dolarjev

Pa smo spet nazaj pri debati glede kovanca za bilijon dolarjev. Ponavlja se zgodba izpred osmih let, ko so republikanci, ki so imeli večino v Senatu, blokirali demokratskega predsednika Baracka Obamo pri dvigu zakonske meje zadolževanja. Takrat so republikanci nasprotovali zmanjšanju davčnih olajšav za bogatejše, tokrat nasprotujejo sprejemu zakona o investicijah v prometno infrastrukturo in človeški kapital.

Tovrstna nagajanja v ameriški politiki postajajo stalnica. Spomnite se samo dveh epizod »zaprtja« Clintonove vlade (novembra 1995 za en teden in med decembrom 1995 in januarjem 1996 za štiri tedne) ter posledične začasne odpustitve nekaj tisoč vladnih uslužbencev, ker se demokrati in republikanci niso mogli dogovoriti glede financiranja proračuna. V isto kategorijo spada 16-dnevno zaprtje vlade leta 2013 v času administracije Baracka Obame, ki ga je povzročil spor glede financiranja zdravstvenega zavarovanja. No, demokrati so to gesto vrnili v obdobju 2018–2019 v času administracije Donalda Trumpa, ko je prišlo do najdaljšega zaprtja vlade v zgodovina ZDA (35-dni), zaradi spora o višini sredstev za gradnjo zidu med ZDA in Mehiko.

Leta 2013, ko so v ideološki bitki republikanci v Kongresu blokirali zakon Obamine vlade o dvigu meje zadolževanja, da bi ji preprečili, da bi lahko financirala izdatke za socialno in zdravstveno varstvo, sta Obami ostala na voljo le dva izhoda. Prvi je, da se sklicuje na 14. amandma in da »mejo zadolževanja« razglasi kot protiustavno. Drugi pa je, da republikanski Kongres »prinese okrog« z izdajo kovanca z neskončno vrednostjo, s čimer bi lahko financiral potrebne izdatke. Barack Obama se je dolgo spogledoval z drugo opcijo, dokler ni prišlo do kompromisnega dogovora z republikanci, ki je močno omejil vstopne pogoje za zdravstveno zavarovanje.

Poglejmo v čem je trik kovanca za bilijon dolarjev. Zgodba o kovancu z neskončno vrednostjo datira nazaj v december 2009, ko je Wall Street Journal razkril, kako bistri potniki s kupovanjem spominskih kovancev pridejo do zastonj milj pri letalskih družbah. Ideja je v tem, da posamezniki s kreditnimi karticami, ki jih izdajajo letalske družbe, kupujejo spominske kovance ameriške državne kovnice, jih prodajo banki in s tem poplačajo stanje na kreditni kartici, hkrati pa akumulirajo milje pri svoji letalski družbi. In tako v nedogled. Ustvarjajo premoženje iz nič. Ta zgodba je pravnika iz Georgie, ki se je na spletu podpisoval s psevdonimom Beowulf, navedla na idejo, da bi aktualno debato glede »meje zadolževanja« lahko presegli z izdajo kovanca z neskončno vrednostjo, denimo za bilijon dolarjev. Ideja se je kot virus razširila prek blogov in tviterja, nato pa sta jo pograbila resna ekonomista James Galbraith in Paul Krugman ter povzeli vsi nacionalni mediji. In sicer kot »idiotsko rešitev za idiotski problem«, kot je to lepo poimenoval Neil Irwin, novinar NewYorkerja.

Mehanizem pri ideji kovanca je tako preprost kot pri ustvarjanju milj iz nič. Ameriška kovnica bi po uredbi zakladnice (ministrstvo za finance) izdelala kovanec za denimo en bilijon dolarjev, ga deponirala pri Fedu, Fed pa bi v zameno povečal dobroimetje zakladnice v enaki vrednosti. Kot pravi nekdanji direktor kovnice Philip Diehl, je postopek povsem podoben kot pri običajnih kovancih. Druge razlage gredo v smeri, da je postopek podoben kot pri »kvantitativnem popuščanju«, kjer Fed odkupuje državne obveznice v velikih količinah in v ta namen izda nov denar. Tudi tam gre za ustvarjanje denarja iz nič. Da bi se izognili inflacijskim pritiskom, bi Fed pač moral odprodajati druga sredstva, da bi izničil povečane izdatke, ki bi jih finančno ministrstvo trošilo iz sredstev, pridobljenih s »prodajo« kovanca. Alternativna rešitev je, da vlada proda kovanec zveznim rezervam (Fed), s kupnino odkupi obveznice od Fed in tako zmanjša javni dolg, kar bi vladi dalo manevrski prostor znotraj obstoječe meje dolga.

Zanimivo je, da je zakonska podlaga za to idejo zagotovljena že od leta 1996. Zakonodaja omogoča, da ima minister za finance diskrecijsko pravico, da občasno izdaja spominske platinaste kovance poljubne oblike, v poljubni količini in v poljubni vrednosti. Pravniki te ideje velikega kovanca ne vidijo kot pravne luknje, pač pa kot proceduro, skladno z zakonom. Bistvo je, da mora biti kovanec iz platine, da bo zadoščeno zakonu.

V tokratnem sporu med demokrati in republikanci se je debata o izdaji »magičnega kovanca« ponovno razvnela. Bidenova administracija zaenkrat sicer še zavrača to idejo in stavi na dogovor. Za razliko od leta 2013 imajo tokrat demokrati sicer drobno, vendar večino v Kongresu, v Senatu pa lahko z glasom podpredsednice načeloma preglasujejo republikance. Vendar imajo demokrati tokrat problem znotraj svoje stranke, predvsem med frakcijama konzervativnih in progresivnih demokratov, zaradi česar izid glasovanja ni gotov.

Včeraj so v Kongresu sicer dosegli dogovor, da bodo financiranje delovanja vlade začasno podaljšali do 3. decembra, s čimer so se izognili skorajšnji ustavitvi delovanja ameriške vlade. To sicer podaljšuje čas za dosego dogovora, vendar pa ne rešuje osnovnega problema glede financiranja zakona o investicijah. Predsednik Biden bi se moral iz izkušnje iz leta 2013 naučiti, da tak kompromisni dogovor z republikanci povsem razvodeni osnovni vladni predlog, zato bi tokrat že iz taktičnih razlogov veljalo pokazati pogum in vse pripraviti za izdajo »kovanca«, če do dogovora ne bi prišlo.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

4 responses

  1. No, ni čisto tako.

    In resnica , oz. vse resnica, se v tej debati o “kovancu” ne pove iz zelo nevarnega razloga. Zaradi tega, namreč, ker bi se ob tem izpostavilo dejstvo, da ameriški dolar ni denar ZDA (država ni izdajatelj denarja), ampak je to FED, ki je kartel privatnih bank. Ameriški dolar je torej privatni denar skupine bank, ki so članice FED.

    Vendar ni bilo vedno tako. Do božiča 1913 je bil ameriški dolar denar ameriške države in na dolarskem bankovcu je pisalo “US Note”, kar pomeni zadolžnica države ZDA. Od decembra 1913 na vseh dolarskih bankovcih piše “Federal Reserve Note” tj. zadolžnica FED. Poglejte si sami! Čeprav ima FED v imenu “Federal” je to , kljub temu, da predsednika FED predlaga ameriški predsednik, v celoti privatna ustanova.

    Kar pomeni, da ameriška zvezna vlada ne nadzoruje izdajanja denarja, niti nima pravice posegati v njeno delovanje. Pred leti, mislim, da je bilo to 2011, je senator Ron Paul poskušal z iniciativo “Audit the FED”, vendar mu ni uspelo (Predstavniški dom je sicer pobudo podprl, zmanjkalo pa je glasov v senatu). V vsej zgodovini FED tj. več kot stoletje, ta še niti enkrat ni bila predmet normalne revizije kar sicer preko GAO (Government Accounting Office), velja za vse zvezne organe in organe, ki opravljajo funkcije za državo. FED je nad zakonom in nad demokratičnim nadzorom.

    Vendar obstaja majhna izjema. Zakon o ustanovitvi FED iz 1913, namreč dopušča ameriškemu ministrstvu za finance, da še naprej izdaja kovance, s tem, da velikost in nominalna vrednost kovancev ni določena. V tem je bila “finta” Baracka Obame. Namreč, da bi izdajal denar mimo FED. Da bi bila stvar še hujša, namreč najhujši možni greh, denar se ni bi izdajal kot dolg (kot normalno delajo centralne banke), ampak bi se ustvaril dobesedno “ex nihilo”. No tudi centralno-bančno izdajanje denarja je ex-nihilo, vendar pri tem obstajajo pomembne razlike. Podobno idejo kot Barack Obama je uresničil tudi 3. nemški rajh, ki je denar izdajal neposredno, tj. ne kot centralno-bančno kreirani dolg.

    Obstaja še en poskus, javnosti precej manj znan. In sicer poskus ameriškega predsednika John-a Kennedy-ja, ki je s predsedniškim odlokom No. 11110 poskušal izkoristiti luknjo v pristojnosti FED. FED je imel takrat, v pogojih zlatega standarda v 60-tih letih edini pristojnost, da je izdajal denar na zlati podlagi. Zato je Keneddy poskusil izdajati denar na srebrni podlagi. S tem bi neposredno načel monopol izdajanja denarja, kot ga je imel FED. Posredno bi s tem padla tudi ekonomska (in politična) moč bank (oz. njihovih lastnikov), ki so lastnice FED. No, manj kot leto za tem je bil John Kennedy mrtev, z njim pa tudi ideja kako zaobiti monopol izdajanja denarja s strani FED.

    Tako da, Barack Obama, jo je še dobro odnesel. Ne tako kot vrsta ameriških predsenikov od McKinley-a do Lincoln-a, ki so umrli kot žrtve atentata, takoj ko so ogrozili interese privatnih bank. Kako je že rekel Amschel Mayer Rotschild tam v davnem 19 stoletju:

    “Če lahko izdajam denar, niti ni pomembno kdo izdaja zakone”

    Kakšna podobnost z 20. in 21. stoletjem je seveda samo slučajna.

    • Lehman Brothers je bil “highly leveraged” , delež lastnega kapitala je bil pod 3 %. S propadom so največ (praktično vse) izgubili vlagatelji tj.pasiva (tki. “ovce za striženje”), aktivo pa so po izjemno diskontiranih cenah kupili “rešitelji”.

      Za njih je bil to izvsten posel. Kot vedno: “Follow the Money”, oziroma kot so rekli stari latinci: CUI BONO?

  2. Lahko je tudi 1% – pokličeš FED in se tiskarna sproži …. Bernanke je samo moj uslužbenec, ki me mora ubogat …

    Hočem reči, da v takšne teorije zarot enostavno več ne verjamem ali verujem.

    Krizo 2008 je povzročil človeški pohlep ob popolnem razpadu sistema. Lahko je govoriti o nekih uzancah in nadzornih sistemih, kaj pa ko se vsi spajdašijo – bankirji, bonitetne agencije, vladni nadzorniki, …. No Tomaž Štih je nekoč dokazoval, da sta Fany in Fredie kriva za krizo, ker sta državna in zato so potem največje privatne ameriške banke podivjale.

    Inside Job, The Big Short, Too big to fail, … dobri filmi, ki pokažejo nedelovanje sistema. Money masters tudi ni slab, ampak v kabalo, ki bi skrbela za nas ovce ne verjamem. Če bi VB imela ojro, se ne bi osamosvojila – takšna je moč ECBja, ki tudi ni nadzorovan. Kaj pa najnovejši igralec na mednarodnem polju – Kitajska centralna banka? Kdo so lastniki ECBja ali Kitajske centralne banke?

    RTV SLO je nekoč predvajala dokumentareco HSBCju – prali so denar narko kartelov (in to krepke milijarde USD). V ZDA so že pripravlajli obtožnico, v Angliji je na volitvah zmagal Blair in novi angleški finačni minister je naprej šel na obisk v ZDA, da izprosi amnestijo za šefe HSBCja. Ta se danes oglašuje, kot banka, ki gradi mostove med Evropo in Kitajsko ….

    Zato se meni zdi ena velika neumnost, ko naš PV govori o komunistih, ki so omogočali kredite (pa čeprav je največjo luknjo navrtala njegova prva vlada). Saj ga razumem – v mladosti se je družil z njimi in se mu še danes prikazujejo.

    Mimogrede – indijska sorta se tudi pri nas obnaša enako kot drugod (v Indiji in Izraelu) – v enem mesecu podivja, potem začne upadat. Številk ne bom podajal, še enkrat se bom ponovil – v prvi polovica 2023 bomo na svetu samo še preboleli (cepljen ali necepljen vsi bomo zboleli).

%d bloggers like this: