Preprost predlog sprememb naročil v javnem zdravstvu: Limitirane cene

Stanko Štrajn

RTV Slovenija je v oddaji Tarča dne 23. 9. 2021 razkrila, da slovensko javno zdravstvo po javnih razpisih mnogo preplačuje naročeno opremo in materiale, potrebne za nemoteno in kvalitetno zdravljenje pacientov. V preteklih letih, vse od osamosvojitve dalje, je tako po javnih naročilih prešlo že več sto milijonov evrov javnega denarja na račune ekskluzivnih dobaviteljev, ki uspejo doseči oderuška preplačila naročenega blaga na podlagi za javni interes škodljivih spregah kapitala in politike. Tako imamo na eni strani podhranjeno javno zdravstvo, ki ne more nuditi ustreznega zdravljenja državljanom, ki plačujemo obvezno in dodatno zdravstveno zavarovane, na drugi strani pa milijonarje, ki na svojih jahtah in golf igriščih gostijo »slučajno srečane« politike, ki kot predsedniki vlad, predsedniki države ali ministri po njihovih ne verodostojnih izjavah nimajo nikakršnega vpliva na javno naročanje v javnem zdravstvu.

Najmanj, kar lahko ugotovimo, je dejstvo, da Vlada, kot najvišji organ izvršne oblasti in Državni zbor kot zakonodajni organ države ne storita ničesar, da bi preprečila sistem izčrpavanja javnega denarja iz zdravstvene blagajne. Očitno tudi neodvisna policija in tožilstvo ne storita ničesar, da bi na tem področju razkrili verjetne zlorabe in oškodovanja javnega denarja, v posledici česar tudi neodvisno sodstvo, ki deluje v skladu z rekom »Kjer ni tožnika, ni sodnika«, ne more dosegati preventivnih učinkov kazenskih postopkov. Če že pride v javnost kakšno škandalozno dejstvo na tem področju, potem to ni posledica delovanja nadzornih mehanizmov, temveč je to posledica sporov med akterji, ki se sem pa tja ne morejo dogovoriti za delitev z oderuštvom načrpanega javnega denarja.

Zanemarimo kazenskopravne aspekte nedopustnih ravnanj tako ponudnikov kot naročnikov v sistemu zlorab javnega denarja, kar, če že ne diktira, pa vsaj dopušča slovenska politika, in podrobneje poglejmo civilnopravne aspekte oškodovanj javnega denarja v javnem zdravstvu.

Če so javna naročila v javnem zdravstvu vodena po principih razkritih v primeru nabav žilnih opornic in umetnih kolkov in je kupovanje opreme in materiala množično izvedeno na enak način in je preplačevanje princip javnega naročanja, potem je pri teh naročilih izkazana očitna nesorazmernost vzajemnih dajatev po 118 čl. Obligacijskega zakonika, zlasti, ker bi bili naročniki toliko nevedni, da prave vrednosti niso vedeli ali pa te vrednosti niso vedeli, toda bi jo bili dolžni vedeti. Po Zakonu o javnem naročanju mora naročnik pripraviti pogoje javnega naročila skrbno in strokovno, torej tudi mora vedeti kakšna je vrednost storitev in blaga, ki so predmet naročila na trgu. Če naročnik sprejme mnogo previsoko vrednost ponudb, bi lahko nadzorni organi naročnika zahtevali v roku enega leta od sklenitve pogodbe razvezo pogodbe, ki je pomenila čezmerno prikrajšanje.

Toda primeri, o katerih sta v oddaji Tarča govorila dr. Noč in dr. Brecelj, vzbujajo utemeljeno domnevo, da ne gre samo za čezmerno prikrajšanje, temveč, da so naročniki s priviligiranimi ponudniki sklepali celo oderuške pogodbe. Po 119 čl. OZ je pogodba oderuška, če kdo zase ali za koga drugega izgovori nesorazmerno korist s tem, da izrabi med drugim tudi njegovo lahkomiselnost ali odvisnost. Nedvomno so naročniki v javnem zdravstvu lahkomiselni, če kot od politike odvisni odločevalci sprejemajo odločitve o nakupu po oderuških cenah.

Kako so naročniki odvisni od politike, nam je do potankosti razkril škandal pri nabavah medicinske opreme in mask zaradi COVID pandemije, ko so visoki politiki neposredno vplivali na naročnika, da je Zavod za blagovne rezerve preplačeval in kupoval po previsokih cenah pogosto neustrezno opremo in maske iz papirnatih servietov. Oderuška pogodba je nična in jo lahko upravičen tožnik v pravdi izpodbija ter doseže njeno razveljavitev. Posledica razveljavitve pogodbe je povračilna obveznost in mora vsaka stranka vrniti, kar je prejela. Če medsebojno povračilo v naravi ni več mogoče, pa se doseže odprava posledic oderuštva s povračilom v denarju, kolikor je oderuh dosegel nesorazmerne koristi. Tu ne gre za premoženje neznanega izvora, temveč za premoženje znanega izvora, pridobljenega na podlagi pogodb, ki bi jih bilo mogoče razveljaviti, če bi pristojni organi to želeli uveljavljati.

V oddaji Tarča sodelujoči poslanci niso vzbujali vtisa, da bi razumeli, da so nabave medicinske opreme in blaga v javnem zdravstvu pravzaprav oderuške pogodbe, ki bi jih bilo potrebno v bodoče preprečiti, za nazaj pa sankcionirati.

Očitno Vlada in poslanci ponujajo nesmiselno ukrepanje s spremembo Zakona o javnem naročanju, ki naj bi določila obveznost kupovanja medicinske opreme in materialov po referenčnih cenah, pridobljenih z primerjavo cen v Skandinaviji in Nemčiji.

Tudi če je zakon še tako genialen in dober, je nič vreden, če ga oblast ne spoštuje in ne ravna v skladu s pravnimi normami ter tudi ne preganja in ne preprečuje kršitev prava, kot je to nazoren primer v Sloveniji. Sprememba ZJN gotovo ne bo učinkovala, če bo še naprej v principu uveljavljeno ali dopuščeno kupovanje po nesorazmerno visokih cenah. Tudi če se motim in bi referenčne cene iz Skandinavije in Nemčije pomenile znižanje cen v naših javnih naročilih, bi te cene bile še vedno previsoke, saj je jasno, da so cene v Nemčiji in Skandinaviji precej višje, kot so primerne cene v Sloveniji, kjer imamo nižji BDP, nižji standard in smo pač revnejša družba kot so družbe v Nemčiji in Skandinaviji.

Slovenski Zakon o javnem naročanju ni nič boljši ali slabši od primerljivih zakonov v Nemčiji in Skandinaviji, saj so vsi ti zakoni skladni z evropsko uredbo, ki ureja javno naročanje. Kljub temu, pa vidimo, da javna naročila pri nas omogočajo preplačila, v Nemčiji in Skandinaviji pa tega ni, ali pa je ta pojav vsaj reduciran na še sprejemljivo raven. Vzrok preplačevanja v javnem zdravstvu torej ne tiči v zakonu, temveč v izvajanju zakona in v opustitvi nadzora nad izvajanjem zakona. Enostavno povedano. Cene nabav v javnem zdravstvu so preplačane in nesorazmerne, ker oblast takšna preplačila želi in dopušča in jih ne preganja, ne preprečuje in vse kaže, da tudi nima interesa tega preplačevanja spremeniti, sicer se ne bi ukvarjala z nesmiselnim spreminjanjem Zakona o javnem naročanju.

Zakon o javnem naročanju že sedaj ne preprečuje javnim naročnikom, da bi ne določili v razpisnih pogojih enostavnega ukrepa limitiranih cen javnega naročila. To se stori zelo enostavno tako, da se v pogoje javnega naročila vnese stavek, ki glasi: » V tem naročilu so za naročnika sprejemljive ponudbe, katerih cene niso višje od XXXX vrednosti.« Limitirano vrednost lahko naročnik določi tako, da enostavno po cenikih proizvajalcev opreme in materialov objavljenih in dostopnih na spletih ali pridobljenih z informativnim poizvedovanjem pretehta, koliko znašajo še logistični stroški dobave, carine, če gre za uvoženo blago in še nek sprejemljiv nekaj procentov visok zaslužek dobavitelja oziroma ponudnika. V okviru tako limitirane vrednosti naročila se potem lahko v konkurenci ponudniki razvrstijo s cenami do nekaj procentov gor ali dol in so najugodnejši tisti ponudniki, ki so sposobni zagotoviti racionalno in gospodarno dobavo, ne pa tisti ponudniki, ki imajo vpliv pri slovenskih oblastnikih, ker z njimi igrajo golf ali uživajo na jahtah.

Nenazadnje kaže poudariti, da je na Tarči Luka Mesec lepo poudaril, kaj je pri nabavi opreme in materialov v javnem zdravstvu ključna težava, vendar pa tudi on ni predlagal enostavnega ukrepa uvedbe limitiranih cen in ne spremembe zakona. Zlasti pa tudi Luka Mesec enako kot ostali ni zahteval za nazaj vračila nesorazmernih zaslužkov pridobljenih z oderuškimi pogodbami po nesorazmernih cenah, kar je zanikanje temeljnih načel obligacijskega prava v Sloveniji. Če je ta spregled posledica njegovega nepoznavanja prava, lahko upamo, da bo svoje poglede, če bo prebral ta prispevek dopolnil. Če pa bo še naprej nadaljeval s poudarjanjem potrebe po spremembi zakona in pri tem tudi pozabil zahtevati vračilo protipravno pridobljenih koristi, bomo prisiljeni spoznati, da tudi Levica ne odstopa od načina delovanja ostalih strank v Državnem zboru in da kritika Levice ni iskrena, temveč je ta kritika zgolj pridobivanje volilnih glasov, ne pa resen namen doseči sankcioniranje in preprečevanje izčrpavanja javnega denarja v korist zavrženih dobičkarjev.

%d bloggers like this: