Jasmina Držanič

V začetku osemdesetih let so v Zahodni Nemčiji govorili o dvotretjinski družbi. S tem so označevali dejstvo, da je v družbi kakšna tretjina ljudi, ki se nekako ne čutijo posebej vključene v družbeno delovanje. Da so socialno na robu in da bolje ne bo. Zaradi ekonomije prostora tu ne bomo poglobljeno ukvarjali z razlogi, ki so do tega privedli (ne-vključenost ekonomskih migrantov v družbo, precej močno uporništvo generacije, rojene po drugi svetovni vojni, zaznavanje okoljskih problemov ….), lahko pa uporabimo poimenovanje z ulomki. Takšen način za slovensko družbo prinese še manjši ulomek, mi namreč živimo v polovični družbi.

Ni to od včeraj. Do sedaj se je polovičnost pokazala ob vsakih volitvah in trendu nizke volilne udeležbe. Pa bi težko trdili, da je volilna abstinenca posledica tega, ker bi ljudje mislili, da vse tako super deluje, da njim ni treba niti do volišč, ker bodo že drugi vse uredili, da bo življenje še naprej udobno. Prvič, ker ni bilo tako udobno, drugič, zaradi tega ker smo na teh prostorih vendarle tako socializirani, da vrednotimo odločanje. Kar pomeni, da je zelo majhen odstotek ljudi, ki po definiciji skoraj o ničemer ne bi želel odločati in submisivno prepuščal odločitve drugim.

Fenomen »ne vem, koga bi volil«, »zagotovo ne bom volil«, »vsi so isti« se je vedno pokazal v predvolilnem času, dejstvo pa je, da se z njim nobeden ni ukvarjal. Stranke so se takoj po volitvah začele ukvarjati s svojim rezultatom in potem se je vedno hitro pozabilo, da njihovo nagovarjanje pri ogromnem številu volivcev ni prijelo. Ta problem se je odlagal, ker v bistvu nikogar ni posebej bolelo. No, potem je prišlo cepljenje proti covid-19 in se je polovična družba pokazala v svoji tragični dimenziji.

Nekje do polovice populacije je precepljene in ne kaže, da bomo z obstoječim cepilnim tempom (v zadnjem tednu so med 4. in 11.10 cepili 5.664 ljudi s prvim odmerkom, kar je približno 2,5 promila populacije) dosegli ciljno precepljenost.  Epidemija se bo pri nas to zimo končala zaradi visokega odstotka prebolevnikov. Ne trdim, da tisti, ki se niso cepili, tudi ne hodijo na volitve. Čeprav je verjetno tule kar visoka korelacija in velja počakati, da jo metodološko nedvoumno izmerijo na FDV v sklopu svojih raziskav javnega mnenja. Lahko pa za nadaljevanje razprave privzamemo hipotezo, da korelacija med necepljenimi in tistimi, ki ne hodijo na volitve, obstaja. Kulturni (socialno-antropološki) znaki namreč kažejo na to.

Da, res je, da bi iz delovanja vlade morali narediti obsežen priročnik za to, kako se ne upravlja epidemije. In zna biti, da je precejšnja verjetnost, da bi v primeru, da bi imeli drugo koalicijo, SDS jahala na valu anticepilstva. In bi odločitev za cepljenje še bolj korelirala s političnimi preferencami, kot korelira zdaj.

Ampak če pogledamo vseeno globje, ostaja dejstvo, da živimo v prevladujoči kulturi poveličevanja individualizma in zasebnosti in predpostavki, da se »vsak zase najbolje odloči« in da je iz te kulture že zdavnaj odkorakalo stalno visoko vrednotenje skupnih akcij. Ko pravimo, kako smo Slovenci solidarni in da to vedno dokazujemo z akcijami zbiranja sredstev za pomoči potrebne. Halo? Mar bi si to, da pomagamo, morali posebej pripisovati kot silno lepo lastnost? Pa to bi moralo biti samoumevno. Tako samoumevno kot umivanje zob.

Kako je to zadnje povezavo s politiko? Bo razloženo čez nekaj stavkov. Sedaj še malo socialno-antropološkega razmišljanja.

Čeprav je iz naše neoliberalne kulture odkorakalo visoko vrednotenje skupnih akcij, to ne pomeni, da ljudje nimajo več potrebe po skupnih akcijah. Samo odnosu »jaz – družba kot skupnost, kjer participiram, se izobražujem, dobivam storitve…« je marsikdo zamenjal referenčni okvir in se identificira znotraj bistveno manjše skupnost.  Namesto široke in kompleksne družbe se neoliberalno socializiran posameznik odloča za bistveno manjše skupnosti. Namesto široke družbe so prišli na vrsto raznorazni guruji zdravega življenja, influenserji, FB skupine itd. Človek čisto individualno ne zmore in ker ga široka družba nekako ne zanima ali pa ga ne prikliče, so ga priklicale, kaj pa vem, »mamiceopremljajo«.

In ne čudi, da gre tule za precej generacijsko zadevo: neoliberalna socializacija je najbolj prijela pri ljudeh, ki so stari nekje med 35 – 45 let, odštejte 30 let, in vidite, da so bili ti ljudje otroci takrat, ko se je pri nas prelamljalo z vsem bivšim in smo intenzivno privzeli kapitalizem v s svoji slabši verziji. Če danes kdo razmišlja o tem, da so v nekdanji socialistično-komunističnih državah slabši rezultati zaradi tega, ker so bili ljudje navajeni, da jim je režim vse naročil in da sedaj ne znajo sami do cepilnega mesta, empirija takega razmišljanja ne podpira. Pri nas so se starejši cepili. In mladi tudi.

Ti generacijski skupini tudi hodita na volišče. Starejši hodijo/hodimo, ker smo tako navajeni. Mlajši hodijo in želijo biti bolj nagovorjeni. Če vidijo teme, ki so za njih relevantne, naredijo še več, kar so pokazali v poletnem referendum pokazali.

Kar pomeni, da mora politika takoj in dokončno prepoznati, kako se te skupine vedno znova prikliče in tudi to, kako se jih ne ignorira v obdobju med volitvami. Po mojem mnenju je nujno, da politika (ja, levo sredino gledam) pri sebi sprejme in postopoma ponotranji, da so aktivnosti za skupno dobro najvišje vrednotene. Da vrednoto skupnosti komunicira in tudi deluje tako, da postavlja skupno dobro na najvišje mesto. Vedno. Vse do točke, ko bi postalo samoumevno. Tako kot je samoumevno umivanje zob….

Od izrekanj v javnosti do reševanja vsakokratnih problemov in razvoja. Da pri vsakem konkretnem ukrepu opredeli, kaj je skupno dobro in da potem temu podredi platformo, ker je to edini način, da se neha solirati tik pred zdajci (da se ne zgodi še en razpad tik pred glasovanjem o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, na primer). Da neha razmišljati o tem, kako je to OK ideja, samo da to je v pristojnosti koalicijskega partnerja in bomo tu taktično tiho, da bo potem koalicijski partner tiho, ko bomo mi nekaj počeli. Takšna trgovina je sicer funkcionirala v času koalicij, ki jih je vodila LDS, pa je tudi zaradi takega poslovnega modela stranka razpadla, koalicije, ki so ponavljale ta model (vse od 2008 naprej) pa niso dokončale mandatov. Volivci pa so to trgovino videli in so iz tega zaključili, da je politika mešanica driblanja po poslovniku in trgovanja s kadri… in so se volilne udeležbe zmanjševale z vsako volilno iteracijo.

Le vztrajno postavljanje skupnega dobrega naprej pri vsem je pogoj, da naslednja koalicija zdrži do konca. Je pa tako delovanje intelektualno in operativno precej zahtevna naloga. Je pa tudi res, da si ne moremo več privoščiti, da se grejo politiko ljudje, ki zanjo niso intelektualno opremljeni in pri katerih se iz aviona vidi, da ne znajo ne povedati nič tehtnega in narediti česarkoli, kar bi zdržalo test logike, da ne rečem, časa.

Ker samo tako obstaja možnost, da se izvijemo iz primeža »polovične družbe«. Pa da se tudi neodločeni državljani zavedo, da živijo v družbi, ki nekam gre in se odločijo, da bi svoje FB referenčne okvirje vendarle zamenjali s čim drugim. Ker sedaj, bodimo pošteni, je tako, kot da bi družba blazno hitro tekla šp samotečnem traku (threadmill), le hitrost traku je večja in družba gre nazaj, v bistvu je ravnokar padla tam pri koncu traku.

Če kdo meni, da se tole bere malo naivno, odgovarjam s parafrazo več kot 50 let starega slogana, in sicer, ja, potrebno je biti realist in zahtevati nemogoče. Ker druga možnost je, da n-tič gledamo tisto »mi v koaliciji uresničujemo svoj program, pri ostalem pa gledamo proč«. To nas trenutno vodi v fašizem.