Vlada na napačni strani razuma

Zdrava oziroma razumna fiskalna politika je takšna, ki je proticiklična. V času recesije ali nizke rasti je ekspanzivna, da spodbuja rast, v času visoke rasti pa je restriktivna, da ne spodbuja pregrevanja in da ustvarja fiskalne presežke za slabe čase. Na žalost, izkušnje kažejo na pravilo, da so Janševe vlade vedno na napačni strani zdrave fiskalne politike.

V obdobju 2005-2008, ko smo dosegali zgodovinsko najvišje stopnje rasti in ko so bili na vrhuncu avtocestni investicijski program ter zasebne investicije in poraba, je Janševa vlada vodila preveč ekspanzivno fiskalno politiko in s tem še dodatno podpihovala pregrevanje gospodarstva. Ob previsokih javnih izdatkih in ob znižanih davkih (dohodnina in na dobiček podjetij) pa ni poskrbela za to, da bi ustvarjala presežek v proračunu kot rezervo za slabe čase. Proračun je uravnotežila šele ob izteku mandata ob 7-odstotni gospodarski rasti v 2007 in 3.5-odstotni rasti v 2008, morala pa bi ustvariti presežek vsaj v višini 3 do 4% BDP.

Ko je v začetku leta 2012 Janševa garnitura ponovno zasedla oblast, jo je pričakalo gospodarstvo, ki je v letih 2010 in 2011 že šibko okrevalo po šoku v letu 2009. No, Janševa vlada se je v tistem času izjemno nizke gospodarske rasti odločila za restriktivno fiskalno politiko. S sprejemom zloglasnega Zujfa (zakon o uravnoteženju javnih financ) in posegom v kar 39 zakonov naj bi Janševa vlada privarčevala okrog 320 mio evrov. Drugače povedano, po šibki rasti BDP v letu 2011 (0.9%) je Janševa vlada v najbolj nepravem času zmanjšala javne izdatke za skoraj 0.9% BDP ter z multiplikativnim učinkom tega pomagala slovensko gospodarstvo ponovno pahniti v recesijo (padec BDP v letu 2012 je znašal 2.6%). Naredila je natanko nasprotno od tega, kar pravijo osnove makroekonomije in kar pravi zdrava pamet.

Janševa vlada se je na oblast vrnila spet lani ob začetku covid krize. S prvimi spodbujevalnimi ukrepi je podobno kot ostale EU države uspela ublažiti gospodarski šok in BDP je upadel zgolj za 4.2%. Zaradi rasti tujega povpraševanja in močno spodbujevalne domače fiskalne politike gospodarstvo okreva bistveno hitreje od pričakovanj, padec iz lanskega leta je bil nadomeščen že v sredini leta, do konca leta pa naj bi se BDP povečal za več kot 6%.

In v tej situaciji hitrega okrevanja se je Janševa vlada spet postavila na napačno stran razuma. Zaradi covid in drugih ukrepov so se proračunski izdatki glede na leto 2019 napihnili za skoraj 3.5 milijarde evrov na 13.5 milijard evrov. Nakar je vlada prejšnji teden pripravila nov okvir za pripravo proračuna za letos in naslednje leto, ki predvideva povišanje izdatkov proračuna še za 670 mio evrov. Glede na lani sprejet proračun, pa naj bi bili letošnji izdatki višji kar za 1.7 milijarde evrov. Po oceni Fiskalnega sveta naj bi bili v primerjavi z izdatki lani letošnji izdatki proračuna, brez upoštevanja učinkov covid ukrepov, višji kar za 15%.

Problematična pa je tudi struktura tega povečanja izdatkov. Vlada sicer ni transparentno predstavila razlogov za predlagano povečanje izdatkov, so pa vidne velike črne luknje. Če zanemarimo povečanje investicij za dobro milijardo in nejasnosti glede virov financiranja, je problematično predvsem povečanje plač v javnem sektorju – za skoraj 11% glede na lani. Zgolj za dodatke k plačam je predvideno za več kot 900 mio evrov.

Proračunska telovadba sedanje vlade je problematična iz več vidikov. Prvi problem je naravnanost proračunske politike, ki je bistveno preveč ekspanzivna. Ne samo, če uporabimo sicer inherentno problematične metodologije, temelječe na oceni neizmerljive proizvodne vrzeli, ki jih uporablja Fiskalni svet za presojo fiskalnih okvirjev vnaprej. Slednje sicer kažejo na prevelike izdatke za okrog 800 mio evrov glede na gospodarski cikel. Pač pa tudi, če uporabimo povsem konvencionalne metode, kot je primerjava nominalnega povečanja javnih izdatkov glede na nominalno povečanje BDP med letoma 2019 in 2021. Rast BDP bo letos glede na 2019 nominalno višja za okrog 5%, proračunski izdatki – brez covid ukrepov in investicij – pa za 10%.

Očitno se uresničuje napoved finančnega ministra Andreja Širclja, ko so ga lani marca pred nastopom funkcije spraševali, ali vlada načrtuje nov Zujf. Napovedal je Anti-Zujf. Problem pa je, da ne gre samo za Anti-Zujf, pač pa za megalomanski, nerazumno pretiran Anti-Zujf. Zaradi njega bo prišlo do povečanja javnega zadolževanja daleč preko potrebnega obsega, zaradi česar bo v prihodnjih letih, ko se bo fiskalni okvir, določen s strani Evropske komisije, zaostril, bistveno oteženo zniževanje javne zadolžitve. Fiskalni napor, ki ga bo Slovenija morala narediti za znižanje dolga, bo zaradi sedanjega neracionalnega načrtovanja izdatkov (in najbrž tudi neracionalne porabe) po nepotrebnem bistveno večji, kot bi bilo potrebno. Sploh pa ob pričakovanem dvigu obrestnih mer v naslednjih letih.

Drugi problem pa je, ker tako naravnan okvir za letos dviguje raven izdatkov tudi za prihodnja leta. Naslednji finančni minister bo imel velike težave, da javne izdatke spravi v normalnejši okvir. In ne bo priljubljen.

Finančnega ministra, ki bo prevezel vajeti javnih financ naslednje leto iz Janša – Šircljevih rok, bo močno bolela glava. Res je problem, ko se makroekonomije in javnih financ lotijo posamezniki, ki jih namesto znanja in razuma vodi neka lastna agenda ali ideologija. Takšni vedno pretiravajo v napačno smer.

Na žalost pa, kdor je na napačni strani razuma, je tudi na napačni strani zgodovine.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: