Tej Gonza

Ta teden medijsko odmeva pogovor med Žižkom in Varoufakisem. Odmeval je sicer že predčasno, v krogih ljubljanske visoke kulture, ki jo od 22. septembra dalje pooseblja Cukrarna, se je že vsaj kakšen mesec v naprej veliko govorilo o »nevljudni izmenjavi drugače mislečih.«

Dogodek ni razočaral, ampak predvsem zato, ker zares ni gradil previsokih pričakovanj. Tisti, ki poznamo in spremljamo govorca, ki svojo prepoznavost gradita predvsem na intelektualnem zabavništvu, smo pričakovali približno toliko, kolikor smo dobili.

Varoufakis je upornik, ki je kariero vrgel pod avtobus svojih načel, medtem ko ga je prav ta načelnost ponesla v kariero super zvezdnika. Na področju ekonomije v filozofski maniri sicer posega široko in ne globoko, pogosto reciklira nekatere stare, uveljavljene ideje in jih retorično obrača na kiberpank način.

Nadaljujte z branjem→

Lušten, topel francoski film na Netflixu o vseh norostih Covid epidemije, ki smo jih doživljali v prvem valu in se zraven še zabavali. Predvsem pa ob vsej naivni nerodnosti ob pomanjkanju informacij v prvem valu pokaže zaupanje in medčloveško toplino, ki smo jo takrat še zmogli in za katero se zdaj dobro leto in pol po začetku zdi, da smo jo nepovratno izgubili.

Eden izmed prvih slidov pri uvodu v globalizacijo in temu ustrezno vprašanje. Odgovor seveda sledi iz slike. Iz zgodovinskih naključij, kot je to, da je Krištof Kolumb šel v “napačno” smer iskat Indijo, Portugalci pa so jo odkrivali okrog Afrike ter iz njune kasnejše medsebojne razdelitve odkritega sveta, sledijo poltisočletne ali celo večne posledice glede kulturnih in institucionalnih razlik.

Zanimivo pa je, da ne Španci in ne Portugalci niso pognali dobrega institucionalnega semena v svojih kolonijah. Ekstraktivne institucije ne spodbujajo razvoja. In najbolj zanimivo je, da so šele Britanci kot late-comerji v svet kolonializma, spet zaradi naključja – ponesrečenega poskusa kolonizacije severne Amerike po španskem vzoru, kot posledico eksperimenta v sili zasejali bolj zdravo institucionalno seme (tukaj se splača prebrati prvo poglavje “Why Nations Fail”, Acemoglu & Robinson). Tako močno, da se je njihova kolonija osamosvojila, prerasla kolonizatorja in se spremenila v prvo svetovno velesilo. Ne za dolgo. Do razvoja sodobne Kitajske. Glede slednje bodo morali zgodovinarji dati svoj prispevek k analizi učinkovitosti institucionalnega okvirja in makro menedžiranja razvoja. Tudi glede trajnosti tega modela.

Imperiji imajo tendenco implozije. Vprašanje je le, kateri za seboj pusti boljše institucionalno seme.

Inflacijska panika še kar traja, čeprav se dejstva glede na izpred pol leta niso bistveno spremenila. Takrat smo ugotavljali, da je povišanje inflacije prehodni pojav po odprtju gospodarstev po koronski krizi. Inflacijo še naprej poganjajo predvsem cene energentov, cene surovin in inputov za proizvodnjo ter storitev, povezanih s turizmom. Spremenilo se je le to, da zamaški v ponudbenih verigah in povečano povpraševanje po energentih traja dlje, kot je bilo pričakovano.

Toda ali je mogoče pričakovati, da bodo potrošniki, ko bodo dobili svoje naročene avtomobile, kupili nov televizor, računalnik in pralni stroj, obnovili nepremičnino, s tem nadaljevali še naslednje leto in tako leto za letom? Bodo cene energentov, še naprej vsako leto naraščale? Bodo zaposleni vsako leto zahtevali povišanje plač zaradi pričakovanja, da bo inflacija vsaj tako visoka kot lani?

Nadaljujte z branjem→

Mediji so že nekaj mesecev polni zapisov o tem, da naj bi širom sveta zadnjega pol leta doživljali stagflacijo. Pri tem seveda povsem mešajo pojme. Stagflacija pomeni gospodarsko stagnacijo ali recesijo ob hkrati trajno visoki inflaciji. Oboje sicer naravno ne gre skupaj. Za recesije so značilne depresivna poslovna klima, upadanje gospodarske aktivnosti, rast brezposelnosti in upadanje ali stagnacija cen. Inflacija pa je običajno posledica povišane gospodarske rasti oziroma povečanega povpraševanja, tudi ko gre za ponudbene šoke. Edino obdobje v zadnjih dvesto letih, ko smo na Zahodu imeli nenaravno kombinacijo gospodarske stagnacije in inflacije, so bila 1970. leta. Pa še tista kriza se je kuhala celo desetletje, sprožilec je bil prvi naftni šok, spodbujevalec pa napačen odziv ekonomske politike.

Sedanja “kriza” ni kriza, pač pa imamo opravka z visoko gospodarsko rasjo po post-covidnem odpiranju gospodarstva, ko so potrošniki nenadoma zaželeli potrošiti več privarčevanih dohodkov v času zaprtja, podjetja pa ne morejo dostaviti vseh izdelkov zaradi ozkih grl v dobavnih verigah, nastalih zaradi nenadnega povečanja povpraševanja. To velja tudi za cene energentov, kjer je treba dodati še odločitve denimo Kitajske, da bo proizvajala manj umazane energije iz premoga in rusko izsiljevanje  glede odprtja Severnega toka 2. Od tod inflacija, vendar zaradi visoke gospodarske rasti in zaostajanja ponudbe za povpraševanjem. Kje so dejavniki, ki naj bi raven sedanje povišane inflacije vzdržali na daljši rok? In če v zgodbo posežejo centralne banke in brutalno zvišajo obrestne mere iz sedanjih ničelnih ravni, se bosta sesuli tako gospodarska rast kot inflacija. Torej nič s stagflacijo.

Nadaljujte z branjem→

Kot dodatek moji današnji kolumni v Dnevniku o inflacijski paniki, je spodaj dobra nit Vitorja Constancia (podpredsednika ECB 2010-2018 in pred tem guvernerja portugalske centralne banke 2000-2010) o empirični (ne)pomembnosti inflacijskih pričakovanj. Inflacijska pričakovanja so bila ad hoc prevzeta v makroekonomske modele, brez da bi za njihov dejanski pomen obstajala kakšna empirična podpora (Phelps (1967) in Friedman (1968) sta jih vključila zgolj na podlagi svojih “a priori predpostavk“, ostali pa so jih nato vzeli kot suho zlato in nihče jih ni več osporaval).

No, do Ruddovega paperja (FED) letos septembra, ki je razgalil, da za pomen inflacijskih pričakovanj pri napovedovaanju bodoče inflacije ni relevantne teoretične in empirične podpore. Podobno kaže novi working paper ECB, ki poizkuša izkristalizirati, kateri indikatorji inflacijskih pričakovanj bi lahko bili relevantni, pri čemer pa se pokaže, da so razlike v napakah pri napovedi bodoče inflacije z ali brez upoštevanja inflacijskih pričakovanj v modelih ekstremno majhne (“The gains in forecast accuracy from incorporating inflation expectations are typically not large”). Preprosto povedano, ko centralne banke spremljajo “izmerjena” inflacijska pričakovanja za 1, 2, 3 ali 5 let vnaprej, ne dobijo s tem nobene pomembne informacijske vrednosti.

Inflacija ima svojo dinamiko in zadnjih 25 let je v razvitih državah stabilna na ravni okrog 2%. Edini šoki v zadnjih 60 letih v inflaciji so bili posledica šokov v cenah energentov ali vojn, medtem ko od konca 1960.-ih let naprej ni nobene empirične podpore, da bi se stroški dela prenašali naprej v cene proizvodov in storitev (inflacijo). Tudi v 1970.-ih letih, ko je bila inflacija res visoka, te stroškovno-inflacijske spirale ni mogoče empirično potrditi (glejte mojo kolumno).

Torej, kdaj bodo centralne banke prenehale s tem pretvarjanjem, da je namen njihovih monetarnih ukrepov v tem, da “trdno zasidrajo inflacijska pričakovanja“? 

The ECB just published a relevant working paper about which inflation expectations indicators are the best to help forecast inflation ecb.europa.eu/pub/pdf/scpwps…
J, Rudd, in a FED WP asked “Why Do…Inflation Expectations Matter for Inflation?”, federalreserve.gov/econres/feds/f… 1/18

Rudd points that the role of inflation expectations as a cause of inflation has been accepted as “an established truth” since Phelps (1967) & Friedman (1968) introduced them with “a priori assumptions”. Since then, there was hardly a debate on why that causality should work 2/

Nadaljujte z branjem→

Na žalost odkril z zamudo. Čudovita glasba.

Pred dvema dnevoma sem objavil kratek komentar s sliko za EU države, kjer sem predstavil bivariatno korelacijo med odstotkom precepljenosti (z dvema odmerkoma) in 7-dnevnim povprečjem števila novih primerov (oboje na dan 22. ali 23. oktober 2021). Iz slike je sledilo, da povečanje precepljenosti za 1% v povprečju EU držav pomeni nižjo 7-dnevno pojavnost Covid za 2%. No, nekaj komentatorjev mi je pod mojim komentarjem očitalo, da ne upoštevam nekaterih držav oziroma, da ena izmed pravkar objavljenih študij v European Journal of Epidemiology (Subramanian & Kumar, 2021) kaže, da ni nobene povezave med stopnjo polne precepljenosti in številom primerov v 68 državah in 2,947 pokrajinah v ZDA. Natančneje, študija ugotavlja:

At the country-level, there appears to be no discernable relationship between percentage of population fully vaccinated and new COVID-19 cases in the last 7 days (Fig. 1). In fact, the trend line suggests a marginally positive association such that countries with higher percentage of population fully vaccinated have higher COVID-19 cases per 1 million people.

Glede na to, da prvi avtor (S.V. Subramanian) prihaja iz Harvarda (Harvard Center for Population and Development Studies ter Department of Social and Behavioral Sciences, Harvard T.H. Chan School of Public Health) sem si študijo prebral in seveda hitro ugotovil, da ne gre za pravo študijo, pač pa (tako kot v mojem primeru) za en bivariatni graf med precepljenostjo in številom primerov v zadnjih 7 dneh (le da se za razliko od mojega nanaša na 68 držav in ne samo na EU države, pri čemer pa moj graf vključuje še regresijsko enačbo) ter še dva grafa, ki zgolj ponazarjata število primerov Covid glede na decile precepljenosti v pokrajinah ZDA. V glavnem, ne gre za resno študijo in me čudi, da kaj takšnega sploh objavijo v neki akademski reviji. Ne predstavljam si, da bi kaj takšnega objavili v resni akademski reviji s področja ekonomije. No, zato sem si včeraj vzel dobre 4 ure časa, uporabil isto bazo podatkov po državah ter naredil malce bolj resno analizo med precepljenostjo in številom primerov Covid (ter za dodatek še tudi za število smrti). Spodaj je kratek povzetek rezultatov in kot boste videli, je bil moj komentar glede EU povsem na mestu – tudi ko upoštevamo še druge vplive.

Nadaljujte z branjem→