Kitajski odgovor na ameriško provokacijo glede Tajvana bo … “kitajski”. Dolgoročen in ne kratkoročen, strateški in ne taktičen. Seveda kratkoročno bo Kitajska Tajvan pomorsko in zračno izolirala, kar pomeni izpad tajvanskih komponent, predvsem čipov za zahodna podjetja. In kontejnerske ladje bodo morale pluti po daljši poti – okrog Tajvana in ne skozi tajvansko ožino. Toda to so malenkosti, čeprav bodo kratkoročno zaradi disrupcij dobavnih verig prizadele zahodne države (zaustavitve proizvodnje, pomanjkanje dobrin, inflacija…). Toda zares pomemben je dolgi rok.

S tajvansko provokacijo so ZDA sprožile “dan D” za formalni začetek konca ameriške globalne hegemonije. S tem dejanjem so Kitajsko potisnile, da začne z oblikovanjem nove globalne gospodarske, politične in varnostne arhitekture. Ta arhitektura bo izgrajena okrog BRICS+ skupine držav, ki kontrolirajo večino ključnih surovin, okrog nove košarice valut in kasnejše nove globalne rezervne valute.

Velika večina ljudi se niti ne zaveda, kaj se je zgodilo in kaj to dolgoročno pomeni. O nekompetentnosti ameriškega političnega establishmenta ne bom izgubljal besed. Zaradi degeneracije in nekompetentnosti propadajo imperiji.

Spodaj je najboljši opis tega, kar se je pravkar zgodilo in kar se bo. Pepe Escobar:

Nadaljujte z branjem→

Metod DiBatista

Izjemno inženirsko delo, ki ga predstavlja Pelješki most, sem večkrat opazoval že med gradnjo ko sem se vozil po južni Dalmaciji. Ta objekt me je še bolj inženirsko navdušil, po ogledu njegove predstavitve, s strani projektanta g. Marjana Pipenbaherja na Gospodarski zbornici. Pogovor z njim po predstavitvi je bila prava inženirska poezija. Ker se že dobro poznava, od avtocestnega programa naprej, sva lahko zelo sproščeno govorila in primerjala gradnje velikih objektov nekoč in danes.

Kljub številnim velikim in zahtevnim objektom, ki jih je projektiral v tujini, vključno s Pelješkim mostom, je Pipenbaherhjeva velika ljubezen še vedno Črnokalski viadukt. Ta objekt je bil tudi njegova odskočna deska na projektiranje velikih infrastrukturnih objektov v tujini. Res je vrhunski projektant, na katerega je Slovenija lahko ponosna. Inženirski pogovor z njim pa je pravi balzam za gradbeniško dušo in upanje, da je inženirska stroka še vedno lahko cenjena in uspešna!

Pri sedanji medijski pozornosti do uspeha slovenskega projektanta, ocenjujem, da smo tudi v Sloveniji prišli korak naprej pri ocenjevanju velikih inženirskih dosežkov naših strokovnjakov! Pohvale inženirskega dela so v naši družbi izrazito podhranjene v primerjavi z nekaterimi drugimi področji kot so kultura, šport, znanost in še kaj.

Nadaljujte z branjem→

Dobra nit Roka Spruka, kolega na ekonomski fakulteti, o z zdravo pametjo skreganem konceptu odrasti, ki ga propagirajo zeleni markisti.

A movement calling for the end of economic growth as a sanguine solution for our environmental problems is one of the most intelectually flawed ones in our recent times (1/n)

The question that pundits of degrowth movement have failed to ask is how the world with zero economic growth would survive the current challenges of climate change that require multiple science-based and policy-relevant solutions (2/n)

A world of zero growth entails massive hunger, en massé environmental moral hazard, soaring public and private indebtedness and deteriorating environmental quality with higher instead of lower pollution (3/n)

As our societies become richer, technology-driven solutions for climate change become more affordable, sanguine, and feasible (4/n)

Pundits of sustainability that became prominent supporters of degrowth movement have apparently never practiced evidence-based scientific and scholarly research. It is the only possible explanation for the rise of such flawed and dangerous ideas (5/n)

Sustainability field has not offered any original insight. It criticized economic theory with their apparatchicks and nomenklatura never having studied economics or any other empirical discipline (6/n)

The relevant question that requires feasible policy solution is how to maximize growth through technology improvements and without negative externalities for the environment to improve the welfare and wellbeing of our & future generations. Degrowth is a development in reverse /n

Vir: Rok Spruk, twitter

Azijska turneja Nancy Pelosi, predsednice demokratske stranke v ameriškem Senatu, ki sem jo do sedaj cenil kot razumno političarko, ne bi mogla priti bolj v nepravem času. O tem se strinjajo praktično vsi zunanjepolitični komentatorji v glavnih svetovnih medijih. Celo ameriški predsednik Joseph Biden se je (vsaj uradno) distanciral od njenega obiska na Tajvanu. Obiska Pelosijeve na Tajvanu, kar je najvišji ameriški uradni obisk v zadnjih 25 letih, pravzaprav ni mogoče racionalno razumeti. Povedala ni nič konkretnega, njen obisk je le odprl težave za ameriško uradno diplomacijo, saj ZDA (vsaj uradno) nimajo izdelane strategije, kako se odzvati na morebitni kitajski napad na Tajvan, ter politično destabiliziral južno Azijo in sprožil vojaške operacije okrog Tajvana. Nato je Pelosijeva odpotovala še v Južno Korejo, kjer je omenjala napete odnose na Korejskem polotoku in ameriško zavezanost k jedrski razorožitvi Severne Koreje, pri čemer na polotoku vse od Trumpovega obiska v Severni Koreji leta 2019 ni bilo nobenih resnejših zaostrovanj.

Čemu torej Pelosijeva potuje po Aziji in podžiga požarje? In zakaj prav zdaj, ko se svet sooča z nepredvidljivimi posledicami ukrajinske vojne tako glede globalne stabilnosti kot glede posledic na gospodarstva v Evropi? Meni se zdi edina logična razlaga ta, da Pelosijeva razdikalno nadaljuje agendo zadnjih treh ameriških administracij glede ekonomskega zaustavljanja vzpona Kitajske. Začel je Obama s Pacifiškim trgovinsko-investicijskim sporazumom (ki naj bi pacifiške države navezal na ZDA in jih izoliral od Kitajske), nadaljevala pa Trump s trgovinskimi vojnami proti Kitajski in Biden s tehnološkim protekcionizmom. Kitajska je ekonomsko in tehnološko prehitela ZDA, je svetovna tovarna vseh ključnih industrijskih dobrin in je začetek vseh ključnih globalnih dobaviteljskih verig.

Želi Pelosijeva morda radikalno na hitro prekiniti globalne dobaviteljske verige? Poglejte si spodnjo sliko (vir: The Economist), ki kaže kitajski vojaški odziv na obisk Pelosijeve na Tajvanu. Kitajska je kot reakcijo na obisk lansirala obsežne vojaške vaje, s katerimi je povsem obkrožila tajvanski otok in s tem Tajvan pomorsko izolirala.

Zakaj je to pomembno, lahko vidite na spodnji sliki. Skozi tajvansko ožino poteka ključna plovna pot za kontejnerske ladje iz Azije proti Evropi (kar 88% vseh večjih kontejnerskih ladij gre po tej plovni poti). Če Kitajska zapre tajvansko ožino, sicer prizadene svoje gospodarstvo, toda hkrati tudi evropsko.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman v New York Timesu glede sankcij proti Rusiji odpre dve pomembni vprašanji. Prvič, kdo sploh sankcionira koga? Krugman priznava, da so bile zahodne sankcije na ruski izvoz povsem neuspešne, saj ruska nafta in plin nimata težav priti na svetovne trge. Hkrati se ruski tekoči račun plačilne bilance utaplja v rekordnih presežkih zaradi višjih cen nafte in plina, ki so višje prav zaradi sankcij. Na drugi strani pa je Rusija začela sankcionirati zahodne države z omejevanjem izvoza plina, s čimer jih želi prisiliti k omilitvi sankcij. Zaradi sankcij evropske države plačujejo višje cene energentov in ne vedo, ali bodo pozimi v v temi in mrazu. Torej kdo koga sankcionira? Evropa Rusijo, Evropa samo sebe ali Rusija Evropo?

In drugič, če so bile izvozne sankcije proti Rusiji neuspešne, pa naj bi bile dokaj uspešne sankcije na ruski uvoz, saj so države, ki so uvedle te sankcije, letos zmanjšale izvoz v Rusijo za 60%. Toda zmanjšale so ga tudi države, ki formalno niso uvedle sankcij (za 40%), vendar se jih držijo, ker se bojijo kazni ZDA in ostalih zahodnih držav. Ključni problem naj bi bilo pomanjkanje inputov za rusko industrijo, zaradi česar so nekatere panoge močno prizadete, predvsem avtomobilska industrija, industrija električnih aparatov in elektronskih naprav itd. (glejte več podrobnosti spodaj).

The world won’t sell to Russia.Credit…Peterson Institute for International Economics

Nadaljujte z branjem→

Zeleni marksisti, manipulatorji in navadni kratkovidneži, tudi s stalnim abonmajem v nemški vladi, trenutno pa tudi v novi slovenski vladi, prodajajo pravljični koncept popolnega razogljičenja, temelječega na obnovljivih virih vetra in sonca. Pri tem seveda povsem zamolčijo, da ta koncept ni vzdržen. Ko piha veter in ob sončnih pomladno-poletnih dneh imamo sicer viške električne energije, toda takoj, ko oblaki prekrijejo nebo ali veter preneha pihati ter popolnoma v mraku in ponoči, električne energije ni več. Pravi problem pa nastopi v tistih šest jesensko-zimskih mesecih, ko je sonce nizko ali ga ni in ko se potrebe po energiji povečajo zaradi krajših dni in zaradi ogrevanja. Zato obnovljiva vira sonca in vetra nujno potrebujeta balansiranje s stabilnimi viri energije – s hidroelektrarnami, termoelektrarnami na premog ali plin ter jedrskimi elektrarnimi. Proizvodnjo in porabo električne energije je treba zbalansirati na sekundni ravni (ne pa samo na letni ravni), sicer elektroenergetski sistem kolapsira. Nič nam ne pomaga, če delamo viške električne energije poleti, če pa je ne moremo shraniti dovolj niti za oblačni dan in za ponoči, kaj šele za jesen in zimo. Da ne govorimo o tem, da z elektriko iz sonca in vetra tehnološko ne moremo neposredno zamenjati plina v industriji za proizvodnjo potrevne toplote v industrijskih procesih in da je obvod prek vodika zelo nizko učinkovit in zaenkrat tehnološko in infrastrukturno še nerazvit in nevzdržen.

No, in tukaj nastopi glavni problem zelenih marksistov, manipulatorjev in naivnežev: razogljičenje proizvodnje električne energije ni možno, če (manjkajočo) energijo sonca in vetra (izven konic) balansiramo z energijo iz fosilnih virov. Pridemo do paradoksa, da se s povečevanjem penetracije inštalirane moči vetrnih in sončnih elektrarn izpusti CO2 le malo zmanjšajo. To neljubo dejstvo je letos na primeru energije vetra empirično potrdil tudi Jan Emblemsvag v znanstveni reviji Applied Energy. Na podlagi podatkov za 4 leta za irsko elektroenergetsko omrežje, kjer je penetracija vetrnih elektrarn zelo visoka (34%) je pokazal, da so se izpusti CO2 zmanjšali le za 10 do 20%. Ugotavlja:

Rezultati kažejo, da se emisije CO2 zmanjšajo za 10–20 %, kar podpira hipotezo. Vendar s povprečno penetracijo vetra v višini 34 % v letu 2019, ki je večkrat dosegel mejo 65 % za nesinhrono proizvodnjo, ki jo je sistemski operater določil za ohranjanje zanesljivosti omrežja, tako skromna zmanjšanja logično pomenijo, da je doseganje cenovno dostopnega omrežja z nizkimi emisijami CO2 z uporabo vetra skupaj z balansiranjem s fosilno energijo z današnjo tehnologijo, emisijami in stroški neizvedljivo. To ključno ugotovitev je mogoče prenesti na druga omrežja, kjer ima veter veliko penetracijo in zahteva uravnoteženje fosilne energije. To pomeni, da vetrna energija ni trajnostna, če jo balansirajo generatorji energije na fosilna goriva.

Nadaljujte z branjem→

Oliverja sem začel poslušati šele po njegovi smrti (če odmislim večno “Oprosti mi pape”) in našel sem 5 pesmi, ki so mi všeč. Tale je top. Na jutranji kavi v eni izmed majhnih dalmatinskih luk je to tako obvezno kot špricer v kateremkoli radgonskem lokalu.

Marko Golob

Sun Tzu: “Naj bodo tvoji načrti temni in nepregledni kot noč in ko se premakneš, se premakni kot strela.”

Nisem sicer vojaški ekspert kljub temu, da sem opravil šolanje za rezervne oficirje tehnične službe (vzdrževanje, logistika) na Vojaški akademiji v Zagrebu in da sem bil 5 let podpredsednik Fotone (prej Iskra Elektrooptika), ki je bila verjetno ena od najbolj tehnološko razvitih tovarn v bivši SFRJ (in Sloveniji) in eden najpomembnejših proizvajalcev (tako tehnološko kot po obsegu) vojaških laserskih sistemov v svetu. Slednje mi je dalo nek ekskluziven vpogled v določeno področje uporabe visoke tehnologije v vojski (oklepne enote, artilerija), ki ni ravno dan vsakemu aktivnemu oficirju.

Najbolj nevarna stvar v poslu, in to še bistveno bolj velja v vojski, je: “wishfull thinking”. Iluzija v katero pademo, ker si nismo zmožni priznati možnih posledic nekega razvoja. Rezultat tega je, da ne reagiramo pravilno, v zadostni meri ali pravočasno, da bi take posledice preprečili. Za to boleznijo je očitno in na žalost zbolel ves Zahod. To velja tako na političnem in gospodarskem kot tudi na vojaškem področju.

O posledicah zahodnega “wishfull thinkinga” v zvezi z Ukrajino na ekonomskem področju se že na široko govori. Na političnem malo manj in še najmanj na vojaškem področju, kljub temu, da razvoj na tem področju usodno vpliva na vse ostale.

Pojdimo od začetka, od javnosti malo znanih uvodnih korakov te vojne.

Nadaljujte z branjem→