Paul Krugman v New York Timesu glede sankcij proti Rusiji odpre dve pomembni vprašanji. Prvič, kdo sploh sankcionira koga? Krugman priznava, da so bile zahodne sankcije na ruski izvoz povsem neuspešne, saj ruska nafta in plin nimata težav priti na svetovne trge. Hkrati se ruski tekoči račun plačilne bilance utaplja v rekordnih presežkih zaradi višjih cen nafte in plina, ki so višje prav zaradi sankcij. Na drugi strani pa je Rusija začela sankcionirati zahodne države z omejevanjem izvoza plina, s čimer jih želi prisiliti k omilitvi sankcij. Zaradi sankcij evropske države plačujejo višje cene energentov in ne vedo, ali bodo pozimi v v temi in mrazu. Torej kdo koga sankcionira? Evropa Rusijo, Evropa samo sebe ali Rusija Evropo?
In drugič, če so bile izvozne sankcije proti Rusiji neuspešne, pa naj bi bile dokaj uspešne sankcije na ruski uvoz, saj so države, ki so uvedle te sankcije, letos zmanjšale izvoz v Rusijo za 60%. Toda zmanjšale so ga tudi države, ki formalno niso uvedle sankcij (za 40%), vendar se jih držijo, ker se bojijo kazni ZDA in ostalih zahodnih držav. Ključni problem naj bi bilo pomanjkanje inputov za rusko industrijo, zaradi česar so nekatere panoge močno prizadete, predvsem avtomobilska industrija, industrija električnih aparatov in elektronskih naprav itd. (glejte več podrobnosti spodaj).
The world won’t sell to Russia.Credit…Peterson Institute for International Economics
Toda ruska industrija ima le okrog 14-odstotni delež v BDP, zato ekonomski šok ne bo tako velik. Kratkoročno je to lahko problem za določene panoge in zaposlene, srednjeročno pa se bodo te panoge preusmerile na domače in predvsem kitajske inpute. Vsekakor pa bo kratkoročno (letos in naslednje leto) ta šok za Rusijo manjši, kot bo šok za mnoge evropske države, če Rusija povsem prekine dobave plina. Večina nemške industrije bo s tem najbrž prisiljena v dokaj dolg lockdown, precej daljšega, kot ga je Nemčija imela v prvem valu Covida.
Glavno vprašanje v tej vojni sankcij je torej, kdo bo prvi pomežiknil. Dilema, kdo lahko zdrži dlje, je sicer deplasirana, saj smo tam že bili. Živeli smo jo štiri desetletja v času hladne vojne. Toda takrat je bil svet bolj polariziran, tokrat je multipolaren in hkrati z močnim alternativnim gospodarskim centrom (Kitajsko), ki lahko Rusiji pomaga tako glede izvoza končnh industrijskih izdelkov kot glede inputov za rusko industrijo.
Krugman je dokaj optimističen in meni, da se bo vojna končala na bojnem polju, s čimer najbrž misli, da s porazom in umikom ruske vojske. Jaz sem večji politični realist in menim, da se bo vojna končala za pogajalsko mizo in v korist Rusije. (Pa ne zato, ker bi si jaz to želel (nasprotno), ampak ker pač tako deluje ta svet. Za velike države oziroma hegemone pač veljajo drugačna pravila kot za vse ostale).
Spodaj je nekaj odstavkov iz teksta Paula Krugmana.
On the other hand, Western attempts to restrict Russian exports have been a bust. Russian oil is still finding its way to world markets, and if anything, the country appears to be flush with cash.
And this cutoff of imports appears to be hammering the Russian economy:
Russian industry is hurting.Credit…Sonnenfeld et al.
…
So economic sanctions against Russia appear to have been surprisingly effective, just not in the way everyone expected. That said, there are no indications I’m aware of that the economic cost of the sanctions is leading to any moderation in Russian policy. What they’re doing instead is crimping Russia’s military production, which is a real problem for Putin, given the continuing inflow of Western weapons into Ukraine.
But wait, that’s not the end of the story, because there’s another de facto embargo underway. Early in the war, supporters of Ukraine pleaded with European nations — Germany in particular — to stop buying Russian natural gas; they didn’t. But now Russia is, in effect, sanctioning its own gas exports. It’s not an explicitly announced policy, but Russia has been reducing deliveries to European markets, pretty clearly in an attempt to damage the European economy and increase political pressure for Europe to stop supporting Ukraine.
I find this chart, which shows the price of natural gas in the Netherlands — the European benchmark — fascinating:
Military frustration leads to a gas squeeze? Credit…ICE
Gas prices spiked in February with the Russian invasion, but quickly subsided to more or less the pre-invasion level. They didn’t begin a sustained rise until mid-June. I don’t think it’s a coincidence that this upward break corresponds with the point when even the Russians realized that their Donbas offensive wasn’t going to produce a decisive breakthrough.
Everything suggests that this was when Russia began limiting gas deliveries. In effect, Russia, not the West, is now the player trying to use economic warfare as a substitute for its inability to prevail on the battlefield.
The closest historical parallel I can find is the embargo on cotton exports imposed by the Confederacy early in the Civil War, in an attempt to force Britain to intervene on the side of the South. This embargo didn’t last long, but by the time it was repealed, it was moot: The Union navy was blockading Southern ports anyway. Needless to say, the embargo didn’t work.
Will Russia’s ploy work better? I wish I could be more sure than I am about European resolve, especially given high inflation and the high risk of recession (which is higher there than it is in the United States). On the other hand, the nations that seem most likely to waver, especially Germany and Italy, have been lagging in their arms deliveries anyway; Russia’s stealth gas embargo is unlikely to deter crucial shipments from the United States, Britain and Poland, among others.
The truth is that it is hard to find historical examples of successful economic warfare unless you count blockades that were themselves a form of military action — like the U.S. submarine campaign that devastated Japan’s economy during World War II. In the end, the war in Ukraine will probably be decided on the battlefield.
Vir: Paul Krugman, New York Times
DAMIJAN blog 
Kar ekonomisti pozabljajo je, da v vojni (in za gospodarsko vojno tukaj gre) državne statistike niso vedno zanesljive. Ni nobenega interesa, da bi se jih realno prikazovalo, predvsem uvozno izvozne tokove, ki so predmet sankcij. Zato je potrebno pri interpretacijah biti previden.
Zakaj bi Kitajska, ki odkrito podpira Rusijo, razkrivala izvoz tehnoloških izdelkov z zahodnimi komponentami? Kitajski trg je ogromen in če gre en del rezervnih delov ali komponent v Rusijo, se to ne bo kaj dosti poznalo.
Javna skrivnost je, da Indijci in Saudijci kupujejo rusko nafto in jo potem rafinirano kot naftne derivate prodajajo Evropi. Je Evropa tako naivna, da tega ne ve? Kje pa! Tak uvoz zavestno tolerira ker bi drugače prišlo do še hujših posledic za njeno ekonomijo. Hkrati ji to omogoča, da navzven ohranja “konsistentnost” svoje (zavožene) politike.
Drug primer je donedavni poljski uvoz plina. Poljska, kot ortodoksna protiruska država, se ni uklonila ruski zahtevi po plačilu plina v Rubljih. Vendar vseeno uvaža ruski plin, samo da tokrat iz Nemčije. Na koncu so vsi zadovoljni: Poljaki, ki navzven vzdržujejo videz nepopustljivega nasprotnika Rusije, Nemci, ki pobirajo šticungo in Rusi, ki namesto po nižjih cenah iz dolgoročnih pogodb, prodajajo plin po bistveno višjih spot cenah.
Kako smo že rekli nekoč? Važno je, da d’nar vrti!
Drugo je “reverse ingeneering”. Za tako tehnološko razvito industrijo kot je ruska, to ni kak nepremostljiv problem. Res je, da traja nekaj časa, ampak s tem, kar kaže razvoj vseh razvitih industrijskih ekonomij, tudi pomebno izgrajuješ lastno industrijo in tehnološke kompetence. Mimogrede, kot enega prvih ukrepov, je Ruska federacija odpravila zaščito intelektualne lastnine podjetij iz “neprijateljskih držav”. Če je v desetletjih to zmogel Iran, pa ne bi Rusija? Ob hkratni kitajski pomoči? Pa ne samo Kitajski!
“…..UK, Canada and the U.S. have seen 46%, 33% and 27% of their companies exit operations from Russia, Japan has only seen about 5% of its companies leave”.
Pri južnih korejcih je podobno. Izvajat embargo na tako veliko državo kot je Rusija, ni mogoče. Ni bilo niti med hladno vojno. Danes je še bistveno težje.
Zahod se je sam ustrelil v koleno.
Všeč mi jeVšeč mi je
Rusija ima večje probleme kot si na zahodu običajno predstavljamo. Tudi za substitucijo uvoza omenjeno zgoraj, je ogromno primerov po svetu, kjer je tala politika spektakularno propadla.
Prilagam študijo o učinku sankcij: https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=4167193
Všeč mi jeVšeč mi je
Če pazljivo pogledate Yale- študijo boste ugotovili, da ne štimajo ne predpostavke, ne metodologija in še manj zaključki.
Gre pa še za eno bistveno stvar. In to je pogled na to, kar ekonomija sploh je.
Za Zahod so bistvo ekonomije finančni trgi, Za Rusijo in Kitajsko- realna ekonomija. In tega Zahod konceptualno ali filozofsko sploh ni več sposoben dojeti.
Če se Google ali Facebook umakne iz ruskega trga ima to določeno trenutno statistično vrednost. Ampak dejstvo, da bo Yandex ali VKontakte brez težav prevzel (in to se je že zgodilo) posel Googl-a in Facebook-a brez kakšnih hudih pretresov za uporabnike. Če ste kdaj uporabljali Yandex, vam bo v trenutku jasno zakaj.
Če se umakne McDonalds ga bo pač nadomestil ruski ekvivalent (Vkusno & Točka) s praktično istim asortimanom. Bodo potrošniki s tem prizadeti?
Renault se je umaknil iz Rusije, ampak tovarne z vso opremo, know-how-om in delavci so ostale. V začetnih mesecih je bilo kar nekaj težav in tovarne so delale samo par dni na teden. Potem pa so začeli prihajati kitajski ekvivalenti sestavnih delov. Čez leto ali dve ne bo praktično nobenih težav več. So pa evropski in ameriški proizvajalci za dolgo dolgo let izgubili relativno velik trg in na desetine milijard investicij. Delež kitajski proizvajalcev avtomobilov pa se hitro veča…Bodo potrošniki prizadeti? Mogoče, odvisno od preferenc. Spomnim se pogovora s slovenskim ministrom, ki mi je razlagal o njegovem pogovoru s Putin-om v vezi sodelovanja slovenske avtomobilske industrije z rusko. Za ruskega predsednika je bilo predvsem pomembno, da imajo ruski potrošniki soliden avto, znamka, prestiž in luksuz nista bili pomembni. Za večino prebivalstve glede na njihovo kupno moč bo to dovolj, tisti ki hočejo prestiž, se bodo znašli drugače.
Bo pa imela Rusija izjemne težave predvsem z rezervimi deli. In tu bo največ motenj in tu bo področje kjer bo industrijska substitucija igrala pomebno vlogo. Ob izdatni državni pomoči. Je pa res, da je Rusija strateška področja, od vojske do infrastrukture, pa če hočete mikroelektronike, izdatno nadomestila s svojo proizvodnjo že pred to krizo.
Če pa to ne bo delovalo (predvsem v začetnih obdobjih), bo pa deloval črni uvoz.
V zadnjih mesecih smo v podjetju dobili velika naročila za dele za V8 motorje za prominentnega evropskega avtomobilskega proizvajalca. Na račun katerega trga?
Ruskega! Kako to, če pa je Rusija pod embragom? Kršijo sankcije?
Kje pa! Izvoz gre legalno in dejansko v Ukrajino. Od tam pa ukrajinci avtomobile prodajo v Rusijo! Na desettisoče, ob cenah, ki presegajo 100 tisoč Eur na avto!
Pa saj je vendar vojna, Rusi in Ukrajinci se gledajo preko puškine cevi…!!! To je sicer res, ampak posel je pa posel……in življenje se vrti naprej.
Razloži to akademiku, ki življenje gleda skozi Excelove tabele…
Všeč mi jeVšeč mi je
Glede na to, da komentirava na ekonomskem blogu, pričakujem, da se trditve malo bolj argumentirajo, ker pavšalne trditve ne pripeljejo nikamor. Katere predpostavke ne “štimajo”, kaj je zatorej narobe z metodologijo študije?
Manufacturing, value added (% of GDP):
Rusija 13,4% ($230 mld)
EU 14,6% ($2600 mld)
ZDA 11,2% ($2800 mld)
Agriculture, forestry, and fishing, value added (% of GDP):
Rusija 4,0% ($68 mld)
EU 1,7% ($305 mld)
ZDA 1,1% ($280 mld)
Industry (including construction), value added (% of GDP):
Rusija 29,8% ($510 mld)
EU 22,5% ($4030 mld)
ZDA 18,4% ($4670 mld)
Services, value added (% of GDP):
Rusija 56,1% ($960 mld)
EU 65,5% ($11.725 mld)
ZDA 80,1% ($20.302 mld)
Value Added by Industry: Finance, Insurance, Real Estate, Rental, and Leasing: Finance and Insurance as a Percentage of GDP
Rusija 4,00% ($70 mld)
EU 4,30% ($770 mld)
ZDA 8,30% ($2100 mld)
A lahko končamo to polemiko, da zahod nič ne proizvaja in da je finančen sektor “bistvo ekonomije”? Se ne mislim spuščati v tematiko, kakšna je najoptimalnejša alokacija kapitalskega trga, ki je v osnovi samo mehanizem prerazporeditve denarja od posojilodajalcev do posojilojemalcev. Zgoraj lahko vidite, da se Rusija in EU v tem vidiku praktično ne razlikujeta, razen v absolutni vrednosti, kar kaže, da je celinska Evropa v glavnem navezana na svoj bančni trg. Že sama zahodna industrijska baza je na neprimerljivem nivoju, ki mu Rusija sama ni sposobna parirati.
Kaj točno realna ekonomija implicira? Primarni & sekundarni sektor? Po ekonomski kompleksnosti je Rusija na 43. mestu. Ruski glavni izvoz je plin & nafta, žlahtne kovine, hrana, majhen delež potem predstavljajo industrijski izdelki ala stroji, transport, inštrumenti kar skupaj predstavlja okoli 9% celotnega izvoza ($30 mld, 2020). Ves sodobni know-how se dandanes večinoma generira v storitvah, pri kateri izobraževalni sektor z univerzami ustvarja in oblikuje človeški kapital, ki ga v navezi s. t.i. industrijo (‘realno’ ekonomijo) preko R&R potem potencira v svoj know-how. Problem Rusije (ne pa tudi Sovjetske zveze), ki se je začel v 90ih letih, je bil ta, da so jih ekonomske razmere prisilile v to, da so nehali vlagati v svoj človeški kapital. Hkrati so svoje potrebe delegirali zahodnim družbam, medtem so se pa sami osredotočili na izvoz najbolj lahkega in osnovnega izvoznega produkta – svoje surovine. To se je stopnjevalo in skupaj s slabimi institucijami in korupcijo je privedlo do te točke, da Rusija dandanes nima izvoznega produkta, s katerim bi na svetu konkurirala – svetla izjema so njihovi jedrski reaktorji, vesoljska industrija pa v zadnjem desetletju izgublja primat. Po besedah vodje ruskega združenja za elektronske komunikacije (RAEC) Sergeja Plugotarenka je med marcem in aprilom letos Rusijo zapustilo do 200.000 IT strokovnjakov, ljudi, ki jih ni možno nadomestiti v kratkem roku (https://www.interfax.ru/digital/830581). Tukaj se kažejo se dodatni ukrepi za zadržanje IT-jevcev, Duma je podpisala zakon, da so zaposleni na teh področjih oproščeni služenja v vojski, hkrati imajo pa omogočene dodatne davčne olajšave, kar se kaže v dejstvu, da jim sektor krvavi.
Ko sva ravno pri tej temi: Yandex ima likvidnostne težave in v kratkem potrebuje 140 miljard Rublov (~$2 miljarde) za poplačilo kreditodajalcem.
https://www.kommersant.ru/doc/5492817
Za McDonald’s in trenutni ruski substitut se načeloma ne bi razpisal, ker je prehrambena industrija in kot taka nepomembna, bi pa omenil, da se Rusi po začetnem entuzijazmu posmehujejo in degradirajo državni poskus, da bi z zamahom nadomestili McDonald’sov asortma. Ko so pred leti delali eksperimente, zakaj McDonaldsovi burgerji ne plesnijo, so ugotovili, da je to zaradi tega, ker ne vsebujejo vlage. Ruski poskusi pri uvedbi substituta so se na tej točki izjalovili, ker se še Rusi zgražajo nad Vkusnimi burgerji: https://i.imgur.com/FpgYVH9.jpg
Ruski avtomobilski sektor je maja proizvedel 3700 novih avtomobilov, kar je 97% upad glede na maj 2021. Prodaja Lade je padla za 84% v istem mesecu. Julija je ta številka še kar na podobnem nivoju, pri 75% (https://aebrus.ru/upload/iblock/045/ENG-Car-Sales-in-July-2022.pdf). Vsem novim avtomobili (novim v smislu proizvodnje, ne dizajna in standarda, ala Lada Granta Classic) so spravljeni na trg brez airbagov, brez ABSa in ESPa, ostale specifikacije (izpusti motorja, durabilnost, varnost) izpolnjujejo predpise iz 1996, kar se kaže, da ta zahodni know-how ni preprosto nadomestljiv. Tudi komponente niso nadomestljive, ker sankcije preprečujejo uvoz novih, kitajski substituti pa zaenkrat niso na voljo in tudi nikoli ne bodo zaradi sekundarnih sankcij. Toliko o solidnih avtomobilih.
Ruski civilni letalski trg propada. Trenutno situacijo rešujejo s kanibalizacijo svojih in tuje prizemljenih letal, tako da je na voljo vedno manj plovnih letal. S takim manevrom lahko to agonijo podaljšujejo do konca leta, dokler nekako ne uspejo mitigirati situacije. Ruskim pilotom je bilo tudi rečeno, naj čimmanj zavirajo, da se zmanjša obrabo zavor in naj raje porabljajo zakrilca in povratni potisk iz motorja. Verjetno bodo čez mesece na voljo substituti za zahodno narejena letala, vendar bodo zaradi inkorporacije nestandardnih delov ta letala certificirana samo za ruski zračni prostor. Leti v tuje zračne prostore – Kitajska, Turčija, itd, itd… bo šlo preko tujih letalskih agencij.
Mikroelektronike ne morejo nadomestiti z lastno proizvodnjo, razen, če tukaj gledamo tehnologijo iz 1990. Ostalih anekdot pa na žalost nisem sposoben komentirati.
Lp!
Všeč mi jeVšeč mi je