https://x.com/i/status/2083903567300104562

Patricia Marins:

Phone Call: Saudis Issue Ultimatum to Trump on Behalf of GCC

The Gulf countries bought time in a cycle where they themselves are negotiating to pay for the war damages to Iran, make concessions, and advance a peace plan.

Amid strong rumors that Netanyahu had already agreed with Trump to resume bombings against Iran, Gulf countries like Qatar and the United Arab Emirates were already working behind the scenes.

Qatar, in particular, had been warning about the imminent risks to its massive infrastructure and natural gas exports. This, however, was not enough to dissuade Trump, who was moving forward with his plan, especially since the two major American natural gas exporting companies are benefiting from the scenario and were donors to Trump’s campaign. The UAE had also been warning about the risks to its facilities, but with little progress.

In the last 72 hours, these countries informed Washington that local intelligence reports confirmed Iran had already mapped oil fields, refineries, and power plants across all GCC members for an immediate counter-attack should the US initiate the bombings, but also to no avail.

It was Mohammed bin Salman who aligned the GCC’s position. On Saturday, he placed a call to Trump and warned that Iran would respond to any bombings by directly attacking the energy infrastructure of Saudi Arabia and other Gulf neighbors. This was nothing Trump and Netanyahu did not already know and had not already ignored in advance when deciding on the attack.

Nadaljujte z branjem→

John Burn-Murdoch v komentarju »We’ve moved from income world to wealth world« v Financial Timesu opozarja na pomembno spremembo v strukturi sodobnih zahodnih družb. Ključni problem po njegovem ni toliko v tem, da bi se neenakost v premoženju dramatično povečevala, temveč v tem, da je premoženje postalo bistveno pomembnejše od tekočega dohodka za določanje ekonomskega in družbenega položaja posameznika. Standardni kazalniki tega premika ne zaznajo. Delež premoženja, ki ga ima zgornjih 10 % oziroma 1 % prebivalstva v ZDA, Veliki Britaniji in Evropi, se namreč v zadnjih petnajstih letih večinoma ni povečal, ponekod se je celo nekoliko zmanjšal.

Toda Burn-Murdoch opozarja, da takšen pogled zgreši bistvo problema. Klasični kazalniki merijo relativno porazdelitev premoženja, ne povedo pa veliko o mobilnosti znotraj te porazdelitve. Če se zaradi rasti cen nepremičnin in finančnih naložb premoženje vseh podvoji, se relativna neenakost statistično ne spremeni. Toda če plače oziroma dohodki hkrati rastejo bistveno počasneje, se dramatično zmanjša možnost posameznika, da bi z delom in varčevanjem izboljšal svoj relativni premoženjski položaj. Razlika med tistimi, ki premoženje že imajo, in tistimi, ki ga šele poskušajo ustvariti, zato postaja vse težje premostljiva.

Nadaljujte z branjem→

The remarks were made by Hu Haiying, a top space expert in China:

“The incident in which the United States used the GPS global positioning and navigation system to put pressure on China remains deeply etched in the memory of many Chinese people. In 1993, when China’s cargo ship Yinhe was sailing in international waters of the Indian Ocean, the United States suddenly cut off GPS signals in the waters where the vessel was located. The Yinhe lost its navigational bearings and drifted at sea for 33 days before being forced to accept a US-led inspection onboard. Similar incidents had occurred more than once. These experiences made China realize that the lifeline of positioning and navigation must be kept in its own hands.

China then embarked on the challenging journey of independently developing the BeiDou Navigation Satellite System. In 2020, the BeiDou-3 global constellation was completed, and China finally regained control over its own navigation capabilities.

The lessons from GPS remain fresh. If China cannot build its own ‘Starlink’ in the field of low-orbit communications, a similar scenario may happen again. And when it comes to low Earth orbit resources, the space available to China — both in terms of orbital slots and time windows — is limited.”

Evropska komisija poskuša izboljšati konkurenčnost evropskih proizvajalcev nasproti kitajskim prek uporabe carin. Ukrepi Komisije temeljijo na predpostavki, da bomo z omejitvijo dostopa kitajskih proizvajalcev do evropskega trga evropskim podjetjem povrnili konkurenčnost. Težko si je danes zamisliti bolj zgrešen in zgodovinsko zavržen način »spodbujanja konkurenčnosti«.

Predpostavka Komisije temelji na razumevanju mednarodne trgovine iz 19. stoletja, ki je bilo opuščeno po drugi svetovni vojni. Prvič, obdobje po drugi svetovni vojni je temeljilo na liberalizaciji trgovine, ki so ga forsirale razvite države. Manj razvite države, ki so postale uspešne, kot so t.i. azijski tigri, svojega razvoja niso gradile na “pasivni zaščiti”, kajti carine vodijo zgolj k toleriranju višjih stroškov, temveč na aktivni – na industrijski politiki (od financiranja, raziskav in razvoja kadrov do spodbud za izvoz). Kitajska je naredila povsem enako v zadnjih štirih desetletjih, še posebej v zadnjih dveh, ko je v Made in China 2025 (iz leta 2013) identificirala ključne tehnološke panoge prihodnosti in ukrepe za njihovo spodbujanje. Vključno z globokimi dobavitelsjkimi verigami.

Nadaljujte z branjem→

Gillian Tett v komentarju v Financial Timesu “China is smarter about subsidies than everybody else” analizira enega ključnih ekonomskih fenomenov zadnjega desetletja – eksplozijo kitajskega izvoza, ki je leta 2025 dosegel skoraj 4.000 milijard dolarjev. Medtem ko Zahod govori o “drugem kitajskem šoku”, avtorica opozarja, da razlaga ni tako preprosta, kot jo predstavljajo ameriški in evropski politiki. Po njenem mnenju vprašanje ni zgolj, koliko Kitajska subvencionira svoje gospodarstvo, temveč predvsem, kako to počne.

Osrednji del članka povzema spor med OECD in kitajskimi ekonomisti glede dejanskega obsega kitajskih subvencij. OECD ocenjuje, da so bile kitajske subvencije v letu 2024 tri- do osemkrat višje kot v razvitih gospodarstvih ter da pojasnjujejo velik del rasti kitajskega svetovnega tržnega deleža. Kitajski ekonomisti temu oporekajo in trdijo, da OECD precenjuje pomen poceni posojil ter napačno meri dejansko državno pomoč.

Pri tem Tett izpostavi nedavno analizo Mednarodnega denarnega sklada, ki opozarja predvsem na metodološke razlike pri merjenju subvencij. IMF uporablja ožjo definicijo, ki vključuje predvsem neposredne državne podpore. Toda tudi po tej strožji metodologiji so kitajske subvencije leta 2023 dosegle več kot 2,5 % dodane vrednosti gospodarstva, kar je bistveno več kot leta 2015. Čeprav se odstotek zdi majhen, ima zaradi nizkih poslovnih marž pomemben vpliv na konkurenčnost podjetij.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V prejšnjih prispevkih (aprila in junija) sem na tem blogu objavil članka, ki govorita o napakah evropske energetske politike in kakšna naj bi bila primerna energetska politika Evropske Unije (tukaj in tukaj). Opozoril sem, da bo morala Evropska unija, če želi zagotoviti zanesljivo razogljičenje energetike in industrije, bistveno povečati vlogo jedrske energije. Toda razprava v Evropi je še vedno osredotočena predvsem na gradnjo novih elektrarn, precej manj pa na vprašanje, kako dolgoročno zagotoviti celoten gorivni cikel, učinkovito ravnanje z izrabljenim gorivom in ekonomsko vzdržnost celotnega sistema. Prav na teh področjih je Rusija danes tehnološko najdlje. Namen tega prispevka je pokazati, kako daleč je Rusija razvila koncept zaprtega jedrskega gorivnega cikla ter kakšne bi bile tehnične, ekonomske in razvojne implikacije podobnega pristopa za Evropsko unijo. Šele takšna primerjava nam omogoča realno presojo, ali evropska jedrska strategija odgovarja na izzive prihodnjih desetletij.

Članek obravnava naslednja vprašanja:

1. kako daleč je Rusija pri razvoju naprednih jedrskih tehnologij;
2. zakaj je zaprt gorivni cikel tehnološko in ekonomsko pomemben;
3. kakšne bi bile posledice uporabe podobnega koncepta za evropski jedrski sistem.

Nadaljujte z branjem→

Strategija AI Gigafactories je klasičen bruseljski produkt: velikopotezna napoved, simbolična številka in sistemske omejitve, ki jih ne more rešiti.

Pravkar lansirana Strategija AI Gigafactories je skoraj idealen primer klasičnega bruseljskega industrijskopolitičnega produkta: velikopotezna napoved, navidezno velika številka za naslovnice, dejansko pa simbolična, in množica sistemskih omejitev, ki jih sam razpis ne more odpraviti. Evropska komisija želi s sedmimi velikimi podatkovnimi centri Evropo spremeniti v »kontinent umetne inteligence«. Toda Evropa pri umetni inteligenci ne zaostaja samo pri številu procesorjev. Zaostaja pri temeljnih modelih, zasebnem kapitalu, oblačnih platformah, proizvodnji procesorjev, razpoložljivi električni moči in sposobnosti hitrega komercialnega razvoja podjetij. Gigatovarne lahko ublažijo eno od teh omejitev. Vseh drugih ne morejo rešiti.

Komisija je 30. julija 2026 objavila razpis za vzpostavitev do sedmih AI-gigatovarn. Evropska unija in sodelujoče države članice naj bi zagotovile do 10 milijard evrov javnih sredstev, s katerimi naj bi spodbudile najmanj 20 milijard evrov zasebnih naložb. Skupna vrednost programa naj bi tako presegla 30 milijard evrov. Gigatovarne naj bi evropskim zagonskim podjetjem, industriji, univerzam in javnemu sektorju omogočile dostop do infrastrukture za učenje, prilagajanje in uporabo najnaprednejših modelov umetne inteligence. Komisija obljublja napredne procesorje, programsko opremo, oblačne storitve, hitre podatkovne povezave in energetsko učinkovite podatkovne centre. Razpis se konča 12. novembra 2026, izbor naj bi bil opravljen v začetku leta 2027, objekti pa bi morali začeti delovati najpozneje 18 mesecev po podpisu pogodb (Digital Strategy Europe).

Program je del širšega paketa AI Continent, ki vključuje obstoječih 19 AI Factories, akcijski načrt za razvoj umetne inteligence, pobudo InvestAI, strategijo Apply AI in napovedani Cloud and AI Development Act. Nove gigatovarne naj ne bi bile zgolj večje različice obstoječih evropskih superračunalniških centrov, temveč naj bi vsaka razpolagala z najmanj 100.000 najnaprednejšimi AI-procesorji oziroma z večkratnikom zmogljivosti današnjih največjih evropskih AI-tovarn (AP News).

Že tu se začne terminološka inflacija. Podatkovni center ni »tovarna umetne inteligence« na enak način, kot avtomobilska tovarna proizvaja avtomobile. Računska moč je nujen proizvodni dejavnik, ne pa sama po sebi tehnološko znanje, podjetniški ekosistem ali konkurenčen proizvod. Lahko kupite sto tisoč najnovejših procesorjev Nvidia, jih postavite v veliko klimatizirano halo in infrastrukturo razglasite za evropsko. S tem še niste ustvarili evropskega OpenAI, Googla, Anthropica, Kimija ali DeepSeeka. Ustvarili ste predvsem velik podatkovni center, napolnjen pretežno z ameriškimi procesorji in programsko opremo.

Prav to je osrednji paradoks evropske strategije. Komisija govori o tehnološki suverenosti, hkrati pa je podpisala pisma o nameri z AMD, Nvidio in Qualcommom, da bi konzorcijem zagotovila dostop do potrebne strojne opreme. Razpis dovoljuje nakup procesorjev iz Evrope in iz »podobno mislečih držav«, kar v praksi pomeni predvsem iz ZDA (Digital Strategy Europe). Evropa bo torej z evropskim javnim denarjem subvencionirala nakup ameriških procesorjev, ameriške omrežne opreme in večinoma ameriškega softverja. Če je to tehnološka suverenost, gre za precej nenavadno obliko suverenosti: Evropa bo lastnica stavbe, medtem ko bodo ključna tehnologija, dobavna veriga in razvojni ekosistem v rokah njenega dobavitelja.

Nadaljujte z branjem→

Obstaja povezava s sporom med Belo hišo in Španijo?