Nadaljevanje vojne v peto leto je nesmiselno početje. Še bolj neodgovorno pa je ravnanje zahodnih držav, ki Ukrajino še naprej spodbujajo, naj izkrvavi v vojni, v kateri pod nobenimi realističnimi pogoji ne more zmagati, same pa niso pripravljene prevzeti tveganja in posledic neposrednega spopada, ker vedo, da bi ga izgubile.

Owen Matthews v članku »Ukraine is losing the war« izpostavlja tri neprijetne ugotovitve zadnjega kroga ameriške diplomacije: Vladimir Putin ni spremenil svojih vojnih ciljev, Donald Trump nima novega mirovnega načrta, Ukrajini pa zmanjkuje denarja, vojakov in raket za zračno obrambo. Obisk Jareda Kushnerja in Steva Witkoffa v Moskvi in Kijevu zato ni prinesel preboja. Putin še naprej zahteva celoten Donbas ter »demilitarizacijo« in »denacifikacijo« Ukrajine, kar pomeni, da bi bil morebitni mir sklenjen predvsem pod ruskimi pogoji.

Trumpova administracija poskuša vojno obravnavati kot ekonomsko neracionalen konflikt, ki bi ga bilo mogoče končati s ponudbo vzajemno koristnih poslov. Kushner poudarja, da je vojna igra z negativno vsoto, medtem ko naj bi mir in poslovno sodelovanje koristila vsem. Toda Matthews opozarja, da tak pristop napačno razume Putinove motive: če bi bila gospodarska blaginja njegova prednostna naloga, invazije ne bi začel. Za Kremelj je vojna del širšega spopada z Zahodom ter vprašanje varnosti in zgodovinske usode Rusije, zato ga ponudba prihodnjih poslov težko pripravi do bistvenih koncesij.

Hkrati Matthews zavrača tudi prepričanje, da lahko Ukrajina ob sedanjem razmerju sil vojaško premaga Rusijo ali ustavi njeno počasno napredovanje. Težišče vojne se vse bolj seli od fronte k sistematičnemu uničevanju mest, energetike, logistike in druge gospodarske infrastrukture. Rusija množično uporablja hitrejše reaktivne drone Geran, razvija cenejše manevrirne rakete in povečuje proizvodnjo balističnih raket. V tej tehnološko-industrijski tekmi je napad postal cenejši in učinkovitejši od obrambe, medtem ko Ukrajina trpi zaradi kritičnega pomanjkanja prestreznikov Patriot.

Širša strateška težava je, da sankcije niso zlomile ruske sposobnosti za nadaljevanje vojne. Rusija za vojaško proizvodnjo namenja izjemen delež javnih prihodkov in za to plačuje visoko gospodarsko ceno, vendar njena obrambna industrija kljub ukrajinskim napadom povečuje zmogljivosti. Napadi na ruske rafinerije, naftne terminale in skladišča so povzročili pomanjkanje goriva ter pomembno zmanjšali ruske rafinerijske zmogljivosti, vendar za zdaj niso spremenili Putinove politične kalkulacije. V asimetrični vojni izčrpavanja lahko Rusija zaradi večjega gospodarstva, številčnejšega prebivalstva in širše industrijske baze izgube prenaša bistveno dlje kakor Ukrajina.

Matthews glavni del odgovornosti pripisuje tudi evropskim zaveznicam. Evropa je obljubljala podporo »tako dolgo, kot bo potrebno«, vendar je še naprej kupovala ruske energente, omejevala dobavo orožja zaradi strahu pred eskalacijo ter varovala lastne zaloge sistemov Patriot. Obenem ni razvila niti strategije za ukrajinsko zmago niti realističnega diplomatskega načrta za končanje vojne. Posledica je najslabša možna kombinacija: Zahod je Moskvo prepričal, da se bori proti kolektivnemu Zahodu, Ukrajini pa ni zagotovil sredstev, s katerimi bi lahko tak spopad dejansko dobila.

Vojaški položaj dodatno zaostrujejo fiskalna in politična kriza, pomanjkanje ljudi ter korupcijske afere, ki spodkopavajo zaupanje v Zelenskega in državno upravo. Matthews ocenjuje, da se odprte zahodne obljube približujejo trenutku soočenja z realnostjo: Ukrajini zmanjkuje denarja, protiletalskih raket in vojakov, vsak naslednji mirovni predlog pa je zanjo slabši od prejšnjega (glejte sosednji komentar). Putinova strategija naj bi bila dodatno izčrpati ukrajinska mesta in gospodarstvo ter nato doseči sporazum pod ugodnejšimi pogoji. Trump je medtem opustil cilj popolnega mirovnega sporazuma, Evropa pa kljub ostri retoriki še vedno nima konkretnega načrta, kako preprečiti vojaški in politični zlom Ukrajine.

Naslednja zima bo zato verjetno najbolj kritično obdobje za Ukrajino od začetka vojne. Rusija sistematično uničuje proizvodnjo in distribucijo električne energije, toplarne, prometna vozlišča, skladišča ter pristaniško infrastrukturo v širši regiji Odese. Nedavni napadi na energetske objekte so brez elektrike pustili več kot 350.000 gospodinjstev, napadi na pristanišča pa so dejansko blokirali pomorske poti, po katerih je nekoč potekalo približno 90 % ukrajinskega izvoza. Preusmeritev blaga na manj zmogljiva donavska pristanišča in zahodne železniške prehode izgubljenih zmogljivosti ne more v celoti nadomestiti. Gre za novo stopnjo povračilne eskalacije po vse intenzivnejših ukrajinskih napadih na ruske rafinerije, naftne terminale in logistiko, čeprav neposredne povezave med posameznimi napadi ni vedno mogoče dokazati. V tej vojni izčrpavanja je asimetrija očitna: Ukrajina sicer lahko Rusiji povzroči dololočene gospodarske motnje, toda Rusija pa lahko ogrozi sam obstoj ukrajinske države.

Bistvo problema je, da Ukrajina v tej vojni nikoli ni imela realne možnosti za vojaško zmago nad Rusijo. Vojna izčrpavanja je že po svoji naravi dajala odločilno prednost državi z večkrat večjim prebivalstvom, več kot desetkrat večjim gospodarstvom, obsežnejšo industrijsko bazo ter bistveno večjimi zalogami orožja in mobilizacijskim zaledjem. Na ozemlju pod nadzorom Kijeva danes živi le približno 27–29 milijonov ljudi, kar je približno petkrat manj od prebivalstva Rusije. Zahodne države te temeljne asimetrije niso mogle odpraviti, saj se zaradi nevarnosti jedrske eskalacije nikoli niso bile pripravljene neposredno spustiti v vojno z Rusijo. Tudi Nato priznava, da bi napotitev njegovih enot ali uvedba območja prepovedi letenja pomenila neposreden spopad z Rusijo, ki ima po ocenah SIPRI približno 2.000 taktičnih jedrskih konic, skupaj pa več kot 5.500 jedrskih konic.

Nadaljevanje vojne v peto leto je zato postalo nesmiselno početje. Še bolj neodgovorno pa je ravnanje zahodnih držav, ki Ukrajino še naprej spodbujajo, naj izkrvavi v vojni, v kateri pod nobenimi realističnimi pogoji ne more zmagati, same pa niso pripravljene prevzeti tveganja in posledic neposrednega spopada, ker vedo, da bi ga izgubile.