The Trouble with Psycho

DAMIJAN blog

Huh, sem mislil, da imamo težave v (makro)ekonomiji, ker pač glavni del mainstreama ignorira realnost in v makro modelih simulira realnost na osnovi imaginarnih vzorcev obnašanja reprezentativnih agentov. Nato sem pa naletel na spodnji blog zapis statistika Andrewa Gelmana o stanju v psihologiji. Ujebelacesta! Huh, tam je pa čisto drug svet, čisti divji zahod glede spoštovanja raziskovalnih pravil. Nenadoma vidim, da v eksperimentalni psihologiji ne samo masovno manipulirajo podatke, da bi dobili statistično značilne rezultate, ampak še huje, da ustvarjajo “teorije z odprtim koncem”, kar pomeni, da jih potrjujejo katerikoli podatki.

Dvom v rezultate psiholoških študij, objavljenih v prestižnih akademskih revijah z resnim postopkom recenzije, se je pojavljal že od 1960-ih naprej, toda leta 2011 se je zgodila revolucija, ko so začeli kritiki (mlajši raziskovalci, ki (še niso) bili prepuščeni h koritu) javno objavljati kritike objavljenih študij v alternativnih medijih (blogih) in družbenih omrežjih. Zdaj pa je tam cela štala…

View original post 2,241 more words

Premalo povpraševanja ali nezaposljiva delovna sila?

Ne boste verjeli, koliko butastih teorij je v akademski ekonomiji. In še bolj butasto je, da velika večina mainstream ekonomistov te teorije jemlje ne samo resno, temveč brez sence dvoma. Sploh, kar se tiče trga dela. Osnova neoklasične paradigme od Miltona Friedmana naprej je tukaj, da brezposelnost kot takšna ne obstaja, pač pa da gre zgolj za prostovoljno brezposelnost, ker pač nekateri bolj vrednotijo prosti čas kot plačano delo. (Neumnost, seveda, vendar ne za mainstream neoklasike). Iz tega pa sledi druga teorija, in sicer, da za neprostovoljno brezposelnost v času krize ni krivo pomanjkanje povpraševanja po delovni sili zaradi padca agregatnega povpraševanja, pač pa zato, ker delodajalci ne morejo najti delavcev s primernimi kvalifikacijami (neustrezen matching). (Traparija, seveda, le zakaj imajo delodajalci težave s tem v času, ko je na voljo na pretek delovne sile in ne v času, ko je povpraševanje večje od ponudbe?!).

No, spodaj je izsek iz luštnega članka v Jacobinu, ki zgornji neoklasični bedasti teoretski mit razbije. Pokaže, da ko je konjunktura zelo visoka in ko močno primanjkuje delovne sile, delodajalci spustijo zaposlovalne standarde: začnejo zaposlovati manj kvalificirane delavce in jih dodatno usposabljajo, posežejo celo po nekdanjih kaznjencih. To je seveda v nasprotju s teorijo slabega matchinga delodajalcev in zaposlenih v času recesije.

Nadaljujte z branjem

Paul Romer o kolegih na Svetovni banki, ki fabricirajo podatke

… in ki se jim nato nič ne zgodi. Ker je to pač praksa Svetovne banke, njeno “ravnotežje”, ki ga njeno vodstvo noče ali ne želi “porušiti” z boljšimi mehanizmi za prevencijo in razkrivanje teh prevar.

Gre seveda za Afera Doing business: Sveta vojna Svetovne banke proti Čilu?, zaradi katere je včeraj odstopil njen glavni ekonomist Paul Romer. Tole spodaj je delček iz njegove email korespondence s kolegi na Svetovni banki:

Vir: Stephen Foley, Financial Times

Tehnološki sklad – nova organiziranost državnega financiranja inovacij

Drago Babič

Na predavanju v SAZU sva z Jožetom za povečanje učinkovitosti RR vlaganj za gospodarske namene  predlagala ustanovitev dveh novih skladov, enega za pomoč obstoječim družbam pri tehnološkem prestrukturiranju, drugega pa za pretvarjanje inovacij iz nivoja TRL2-3 na nivo 6-9.

Zakaj ustanavljanje novih inštitucij za pretvarjanje invencij v poslovno uspešne inovacije, če imamo že sedaj kar lepo število raznih inštitucij, ki se s tem poklicno ukvarjajo? Tako imamo na vladnem nivoju tri – dve ministrstvi in eno vladno službo, nato dve državni inštituciji, agencijo Spirit v Ljubljani, v Mariboru pa še Slovenski podjetniški sklad, nato množico inkubatorjev, skoraj vsaka občina ima svojega, pa tudi družb tveganega kapitala ne manjka – vsaj sedem naj bi bilo aktivnih v Sloveniji.

Preprosto zato, ker je ta sistem neučinkovit. Ali po Prešernovo:

»V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige«

Nadaljujte z branjem

Zakaj povečati javne izdatke za raziskave in razvoj na evropsko raven?

V včerajšnjem komentarju Zakaj želi ta vlada izstradati visoko šolstvo? sem prikazal, kako so po letu 2011 tri slovenske vlade, predvsem pa sedanja Cerarjeva, izstradale univerze in raziskovalne organizacije. V tem zapisu pa bom simuliral, kaj bi pomenilo povečanje javnih izdatkov za RR na evropsko raven. Spodnja slika kaže tri variante povečanja javnih izdatkov za RR. Prva varianta (oranžna krivulja) kaže stabilizacijo teh izdatkov na ravni 0.55% BDP (kar je za 0.15% točk nižje od EU povprečja). Druga varianta (rdeča krivulja) kaže povečanje javnih izdatkov za RR na evropsko raven (modra krivulja), in sicer na 0.7% BDP. Tretja varianta (zelena krivulja) pa kaže dvig javnih izdatkov za RR na raven lizbonskega cilja, to je na 1% BDP, in sicer do konca mandata naslednje vlade (2022). Danska, Nemčija, Islandija, Finska, Švedska in Norveška so že tam, Avstrija se temu hitro približuje.

Sim-RR-1

Nadaljujte z branjem

Zakaj želi ta vlada izstradati visoko šolstvo?

Pred nekaj tedni je kolega Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan, v Sobotni prilogi predstavil alarmantne podatke o padanju javnih izdatkov za raziskave in razvoj (RR) pod to vlado. In imel je zelo prav. Kot kaže spodnja slika, javni izdatki za RR, merjeni kot delež v BDP, strmo upadajo po letih 2009-2011. Od leta 2010 se je ta delež zmanjšal za 0.17% BDP (iz 0.66% na le še 0.49% v 2016). Za razliko od Slovenije, ostaja evropsko povprečje konstantno na ravni okrog 0.75% BDP, medtem ko Avstrija hitro drvi naprej in je povečala ta delež že na 0.87% BDP in se približuje staremu “lizbonskemu” cilju 1% BDP za javna vlaganja v RR.

Nadaljujte z branjem

Kreativna destrukcija je zgolj mit oziroma Schumpeter je spet udaril mimo

DAMIJAN blog

Lani aprila sem vAmeriške sanje so samo sanje ali Kako je Schumpeter udaril mimo povzel izvrstno kritiko Schumpetrove teorije neenakosti izpod tipkovnice Branka Milanovića. Milanović je plastično pokazal, kakšno popolno neumnost je zagovarjal sloviti Joseph Schumpeter, samo da bi vulgariziral neenakost kot nerelevanten problem.

Podobna (ali še večja) neumnost je Schumpetrov najbolj sloviti koncept “kreativne destrukcije“, ki ga študenti dobijo “z infuzijo neposredno v žilo” že v prvem letniku ekonomije in na katerem temelji sodobna teorija inovacij, teorija poslovnih ciklov ter menedžment lektira. Bistvo Schumpetrove kreativne destrukcije je v tem, da inovacije (novi koncepti, ideje, metode proizvodnje, izdelki, trgi…) učinkovito izrinjajo stare in vodijo k napredku. Če ta koncept aplicirate na poslovne cikle, kot je to naredila “avstrijska šola” in sodobna fundamentalistična makroekonomija, potem država (vlada, centralna banka) ob začetku krize nanjo ne sme reagirati s proticikličnimi ukrepi in stimulusi, saj gre pri krizi zgolj za…

View original post 1,358 more words

%d bloggers like this: